VSRS sklep II Ips 197/2014

Jedro

S primarnim zahtevkom tožnik zahteva ugotovitev ničnosti sklenjene prodajne pogodbe med tožencema, s podrejenim oblikovalnim zahtevkom pa zahteva razveljavitev te pogodbe. Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja. Zahtevka se razlikujeta tudi v krogu oseb, ki ga lahko uveljavljajo, poleg tega zahtevek za razveljavitev pravnega posla zastara, ničnostni zahtevek pa ne. Revident utemeljeno opozarja, da mu je sodišče druge stopnje s tem, ko je napačno odločilo, da je bilo o primarnem zahtevku že pravnomočno razsojeno, onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec 5. 12. 2007 pri pristojni upravni enoti v skladu z 20. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) objavil ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč parc. št. 26, 27 in 29/1 k.o. ... za enotno ceno 5,00 EUR na m2, da je bilo v ponudbi pripisano „kupec znan“ in za parc. št. 29/1 pod rubriko „opombe“, da je delno stavbno zemljišče. Ugotovilo je, da je ponudbo sprejel samo tožnik in je o tem tudi pravilno obvestil prodajalca ter zahteval sklenitev pogodbe. Prvi toženec je nato v januarju 2008 objavil novo ponudbo za prodajo istih zemljišč in še za parc. št. 28 k.o. ... za ceno 5,5 EUR na m2, to ponudbo pa je sprejela druga toženka in prvi toženec je z drugo toženko za vsa ta zemljišča sklenil prodajno pogodbo.

2. Tožnik je od sodišča primarno zahteval, naj ugotovi, da je prodajna pogodba, sklenjena med tožencema nična in prvemu tožencu naloži, da mora v 15 dneh z njim skleniti prodajno pogodbo z vsebino, kot jo je navedel v tožbenem zahtevku. V podrejenem tožbenem zahtevku je navedel, da je pogodba sklenjena med tožencema neveljavna in od sodišča zahteval, naj jo razveljavi. Obenem je - tako kot v primarnem zahtevku - zahteval, naj sodišče prvemu tožencu naloži sklenitev prodajne pogodbe z njim z vsebino, kot jo je navedel v tožbenem zahtevku.

3. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 285/2009 z dne 17. 11. 2009 ugodilo primarnemu zahtevku in odločilo, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenila toženca za prodajo parc. št. 26, 27 in 29/1 nična in da mora prvi toženec za te nepremičnine, ki so bile predmet prve ponudbe, s tožnikom skleniti prodajno pogodbo.

4. Sodišče druge stopnje je s sklepom II Cp 835/2010 z dne 15. 4. 2010 pritožbi ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je bila pogodba že sklenjena s sprejemom ponudbe, da tožnik v 60 dneh pri pristojni upravni enoti ni zahteval odobritve pravnega posla, kot bi moral, ampak je vložil tožbo, in da je zaradi tega njegov zahtevek neutemeljen. V izreku je sodišče druge stopnje navedlo, da zadevo vrača sodišču prve stopnje, da to odloči še o podrejenem zahtevku.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik predlagal dopustitev revizije, po dopustitvi revizije s sklepom II DoR 408/2010 pa je zoper to odločbo 19. 4. 2011 vložil revizijo.

6. Medtem je sodišče prve stopnje, kljub vloženi reviziji zoper odločitev o primarnem zahtevku, s sodbo P 1414/2010 z dne 13. 12. 2011 zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da tožnik za uveljavljanje zahtevka za razveljavitev pravnega posla ni aktivno legitimiran, da pa je zahtevek tudi zastaral. Sodišče druge stopnje je s sodbo II Cp 774/2012 z dne 18. 4. 2012 pritožbo tožnika zavrnilo in tako odločitev potrdilo. Obrazložilo je, da bi tožnik kot predkupni upravičenec sicer lahko zahteval razveljavitev pogodbe, da pa bi to po prvem odstavku 512. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko zahteval v šestih mesecih odkar je izvedel za prodajno pogodbo, ta rok pa je res zamudil. Zoper to sodbo tožnik ni vložil predloga za dopustitev revizije.

7. Vrhovno sodišče je nato 7. 11. 2013 odločalo o reviziji, ki je bila vložena zoper odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka in je s sklepom II Ips 146/2012 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

8. Sodišče druge stopnje je v ponovnem sojenju s sklepom II Cp 3116/2003 tožbo glede primarnega zahtevka zavrglo z obrazložitvijo, da je bilo o tožnikovem zahtevku za ugotovitev ničnosti že pravnomočno odločeno s sodbama P 141/2010 z dne 13. 12. 2011 in II Cp 774/2012 z dne 18. 4. 2012.

9. Zoper takšno odločitev je tožnik predlagal revizijo in ta je bila s sklepom II DoR 4/2014 z dne 20. 3. 2014 dopuščena glede vprašanja pravilne uporabe določbe 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v situaciji, ko pride do pravnomočne (zavrnitvene) odločitve o podrednem zahtevku, naknadno pa je odločitev o primarnem zahtevku razveljavljena.

10. Na podlagi tega sklepa je tožnik vložil revizijo, v kateri navaja, da je obe sodišči opozoril, naj z odločanjem o podrejenem zahtevku počakata do odločitve o reviziji zoper odločitev o primarnem zahtevku, pa sta o podrejenem zahtevku kljub temu odločali. Opozarja, da je višje sodišče v prvi odločitvi celo izrecno zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, naj odloči še o podrejenem zahtevku. Poudarja, da bi obe sodišči, če sta menili, da sta primarni in podrejeni zahtevek identična, morali tožbo glede podrejenega zahtevka zavreči, pa tega nista storili. Navaja, da je tudi Vrhovno sodišče očitno štelo, da ne gre le za navidezno kumulacijo zahtevkov, saj je o reviziji v zvezi s primarnim zahtevkom odločalo po tem, ko je bilo že pravnomočno odločeno o podrejenem zahtevku. Tožnik poudarja, da mora sodišče, če meni, da gre za navidezno kumulacijo, oba zahtevka obravnavati kot enega, ne pa o podrejenem posebej odločati potem, ko je primarni zahtevek zavrnjen. Opozarja na zadevi III Ips 125/2004 Vrhovnega sodišča in zadevo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 156/2006. Tožnik meni, da bi sodišče druge stopnje moralo vsebinsko odločati o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o primarnem zahtevku in da je s tem, ko je tožbo glede primarnega zahtevka zavrglo, napačno uporabilo 12. točko drugega odstavka 339.člena ZPP.

11. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in prvi toženec je na revizijo odgovoril. Poudarja, da tožnik nima pravnega interesa za revizijo, meni, da sta primarni in podrejeni zahtevek različna, ampak sta oba neutemeljena.

12. Revizija je utemeljena.

13. Tožnik utemeljeno opozarja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da sta v obravnavani zadevi primarni in podrejeni tožbeni zahtevek identična in da je sodišče s tem, ko je pravnomočno odločilo o podrejenem zahtevku, že odločilo tudi o utemeljenosti primarnega zahtevka.

14. S primarnim zahtevkom tožnik zahteva ugotovitev ničnosti sklenjene prodajne pogodbe med tožencema, s podrejenim oblikovalnim zahtevkom pa zahteva razveljavitev te pogodbe. Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja.(1) Zahtevka se razlikujeta tudi v krogu oseb, ki ga lahko uveljavljajo, poleg tega zahtevek za razveljavitev pravnega posla zastara, ničnostni zahtevek pa ne. Revident utemeljeno opozarja, da mu je sodišče druge stopnje s tem, ko je napačno odločilo, da je bilo o primarnem zahtevku že pravnomočno razsojeno, onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

15. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---+

Op. št. (1):

A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, str. 34-36.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 654/2001
• Sklep II Ips 1272/2008
• VSL sodba II Cp 145/2010