VSRS sodba II Ips 244/2011

Jedro

Ker se je tožnik peljal z močno vinjenim voznikom, ki je povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil tožnik kot sopotnik telesno poškodovan, pri tem pa je bil tožnik tudi sam hudo vinjen (v to stanje se je spravil sam s svojimi ravnanji) in se zaradi zmanjšane možnosti razsojanja ni zavedal nevarnosti take vožnje, je 25 % soprispeval k nastalim posledicam prometne nezgode. Od povprečno skrbnega človeka je namreč mogoče pričakovati, da bo presodil, ali je vožnja z drugim voznikom varna. Če si možnost tovrstne presoje zmanjša (ali celo popolnoma odvzame) sam (npr. s tem, da je pod tako močnim vplivom alkohola, da ne more presoditi, če bi bil trezen pa bi lahko, ali je voznik, s katerim se namerava peljati, tako močno vinjen, da je vožnja z njim nevarna), uporaba določbe tretjega odstavka 153. člena OZ (oziroma tretjega odstavka 177. člena ZOR) ni izključena.

Presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.074,12 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik (star 38 let) je bil kot sopotnik udeležen v prometni nesreči dne 20. 10. 2003, ki jo je povzročil voznik avtomobila Z. Š., v kateri je bil tožnik hudo telesno poškodovan. Zato je od toženca zahteval povrnitev utrpele premoženjske in nepremoženjske škode. Odgovornost toženca ni bila sporna, je pa toženec ugovarjal 50 % tožnikov soprispevek za nastale posledice poškodbe, in sicer 25 % soprispevek zaradi tožnikove vožnje z vinjenim voznikom in 25 % soprispevek zaradi tožnikove neuporabe varnostnega pasu v avtomobilu. Toženec je ugovarjal tudi tožbenemu zahtevku iz naslova nepremoženjske škode po višini in premoženjski škodi (kapitalizirani renti).

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in odločilo, da je toženec po odštetju že plačane odškodnine v valoriziranem znesku 32.617,68 € EUR dolžan plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 207,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za zahtevanih 43.832,75 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in zahtevanih 60.000,00 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo - rento, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan povrniti tožencu njegove pravdne stroške. Ugotovilo je, da znaša tožnikov soprispevek k nastali škodi 35 %, in sicer 10 % soprispevek zaradi neuporabe varnostnega pasu (ki ga je tožnik priznal) in 25 % soprispevek zaradi vožnje z močno vinjenim voznikom. Njegovo nepremoženjsko škodo je ocenilo na znesek 50.500,00 EUR oziroma znesek 32.825,00 EUR ob upoštevanju njegovega 35 % soprispevka k nastali škodi. Glede uveljavljanega plačila minimalne rente je zaključilo, da je pri tožniku dokazana vsaj (delna) izguba delovne zmožnosti za delo, ker tožnik ne bo normalno več zmogel fizičnih del kot pomožni delavec, za kar je edino usposobljen in sposoben. Pri tem je upoštevalo tudi, da tožnik trpi za epilepsijo, duševno manjrazvitostjo in ozdravljenim kroničnim alkoholizmom. Vendar pa tožnik ni dokazal izgubljenega zaslužka ali vsaj bodoče priložnosti za njegovo zaposlitev. Na dan škodnega dogodka dne 20. 10. 2003 ni bil v delovnem razmerju, zaposlitev za določen čas pri delodajalcu J. s. p., mu je prenehala dne 20. 11. 2001. Tožnik je zatrjeval, da naj bi po tem delal na črno in da naj bi ga ta isti podjetnik zaposlil za nedoločen čas, če ne bi prišlo do nezgode, vendar tožnik ni dokazal, da bi bil v trenutku škodnega dogodka zaposlen ali da bi opravljal kakršnokoli pridobitno dejavnost (tudi delo na črno) ter tudi ni dokazal možnosti njegove nadaljnje zaposlitve ali bodoče priložnosti za zaposlitev (dokazni predlog za zaslišanje J., ki bi lahko potrdil njegove navedbe, je naknadno umaknil). Sklicevanje na podatke o povprečni plači za osebo s končano osnovno šolo, brez navajanja meril uporabe navedenih podatkov (tožnik niti ni navajal razlike v dohodku pred poškodbo in po poškodbi) pa ni primerno substanciran dokazni predlog.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je glede na ugotovljene dejanske okoliščine tožnikov soprispevek k nastali škodi 35 %. Potrdilo je tudi višino odmerjene odškodnino za nepremoženjsko škodo in zavrnitev odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se zadevo vrne sodišču v novo sojenje ter tožencu naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je tožnik 10 % soprispevek zaradi neuporabe varnostnega pasu priznal, vendar ga je že upošteval pri postavitvi svojega zahtevka. Napačno je tudi sklicevanje sodišča na 177. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 153. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj tožniku ni mogoče pripisati krivde za nastanek prometne nezgode. Zanjo je bil izključno kriv voznik in ne tožnik. Tožnik pa tudi ni mogel oceniti morebitne alkoholiziranosti voznika ali predvideti morebitne nevarnosti, če se pelje z vinjenim voznikom, nikakor pa ni mogoče izključiti prometne nezgode, tudi če bi se peljal s popolnoma treznim voznikom. Uveljavlja tudi prisojo odškodnine v zahtevani višini in obširno ponavlja navedbe glede utrpelih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšane življenjske aktivnosti, ki so skladne z ugotovitvami obeh sodišč glede na izvedensko mnenje. Iz naslova pretrpljenega strahu še dodaja, da je bilo tožnikovo življenje v nevarnosti zaradi zapletov z dihanjem, zaradi česar je tožnik v tem času trpel hud primarni strah, nato pa še 7 mesecev sekundarni strah vse do konca fizikalne terapije. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti navaja, da je brazgotina na levi strani čela, ki zajema tudi oko, predstavlja pomemben kozmetični defekt in ni mogoče pričakovati, da si bo obraz zakrival z ustreznimi očali. Brazgotino na goleni pa se sicer da zakriti, vendar ni mogoče od tožnika pričakovati, da bo vedno nosil dolge hlače. Tožnik zaradi nastalih brazgotin trpi duševne bolečine. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za rento navaja, da dejstvo, da tožnik pred nezgodo ni bil stalno zaposlen, še ni razlog za zavrnitev, ampak je treba v tem primeru rento odmeriti glede na splošne pogoje pridobivanja. Zaslišanje nekdanjega delodajalca, ki ga je nameraval zaposliti za nedoločen čas, je umaknil, da se postopek ne bi še bolj zavlekel, saj je odločilno le dejstvo, da tožnik nima nikakršne možnosti za zaposlitev zaradi posledic poškodbe. Tožnik je uspel dokazati, da predstavlja izgubljeni zaslužek izgubo možnosti v bodoče pridobiti zaposlitev, ki bi predstavljala mesečno vsaj 250,00 EUR, ki bi jih prejemal, če bi še vedno lahko opravljal delo, ki ga je opravljal pred nezgodo. Tožnik je sicer postavil zahtevek za rento v enkratnem znesku, vendar pa morebitna odločitev sodišča o prisoji plačila mesečne rente (namesto v enkratnem znesku) ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženec predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča potrdi. Strinja se z razlogi nižjih sodišč in dodaja, da je tožniku prisojena odškodnina tudi po višini primerna. Glede tožnikovega zahtevka za rento pritrjuje zaključkoma nižjih sodišč, da tožnik ni uspel dokazati nastale škode, tožnik pa tudi ni izkazal resnih razlogov po petem odstavku 167. člena OZ za izplačilo rente v enkratnem znesku. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da se je tožnik kot sopotnik poškodoval v prometni nesreči dne 20. 10. 2003, ki jo je povzročil močno vinjen voznik avtomobila Z. Š. To med strankama niti ni bilo sporno. Tožnik in voznik nista bila pripeta z varnostnima pasovoma. Tožnik je bil hudo vinjen (ob sprejemu v SB Murska Sobota je imel v krvi 3 g/l alkohola), v vinjeno stanje se je spravil sam. Zaradi vinjenosti ni mogel ocenjevati morebitne alkoholiziranosti voznika ali predvideti morebitne nevarnosti, če se pelje z alkoholiziranim voznikom. Ni bilo ugotovljeno, da bi tožnikova sposobnost presoje takrat, ko ni v stanju „hude vinjenosti“, v večji meri odstopala od zmožnost presoje povprečnega (seveda treznega) odraslega človeka. Tožnik je v nesreči utrpel rane na obrazu, zlom spodnje čeljusti, rano na jeziku, zlom desne podlahti, poškodbo desnega kolena ter poškodbo leve goleni in leve petnice.

8. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen. Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči pravilno razsodili, da je tožnik 25 % soodgovoren za nastalo škodo, ker se je peljal z močno vinjenim voznikom. V sodni praksi je splošno sprejeto stališče, da je odločitev za vožnjo z močno vinjenim voznikom mogoče uvrstiti med tista (ali taka) ravnanja oškodovanca, ki imajo, v smislu določbe tretjega odstavka 177. člena ZOR oziroma tretjega odstavka 153. člena OZ za posledico delno oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila kot nevarne stvari. Izhodišče tega stališča je pravilo, da mora vsakdo v prvi vrsti tudi sam skrbeti za svojo varnost. Revizija uporabi navedenega stališča v obravnavanem primeru neutemeljeno nasprotuje, sklicujoč se na tožnikovo vinjenost. Tožnik je bil "hudo vinjen", kot je zapisalo sodišče prve stopnje. V tako stanje se je spravil sam (ni bilo zatrjevano, da naj bi ga kdo drug v smislu drugega odstavka 159. člena ZOR oziroma drugega odstavka 136. člena OZ), zaradi "hude vinjenosti" pa ni mogel ocenjevati morebitne alkoholiziranosti voznika ali predvideti morebitne nevarnosti, če se pelje z alkoholiziranim voznikom. Pri tem ni bilo ugotovljeno, da bi tožnikova sposobnost presoje takrat, ko ni v stanju „hude vinjenosti“, v večji meri odstopala od zmožnost presoje povprečnega (seveda treznega) odraslega človeka. Ko pa je tako, ne more biti prav nobenega utemeljenega razloga proti zaključku, da mora sam trpeti tudi tisto škodo oziroma tisti del škode, ki je v vzročni zvezi z njegovim obnašanjem in ravnanjem - po pravilu, da je oškodovanec soodgovoren za lastno škodo, ki je nastala zaradi njegove odločitve, da se pelje z močno vinjenim voznikom motornega vozila. Ker se je torej tožnik peljal z močno vinjenim voznikom, ki je povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil tožnik kot sopotnik telesno poškodovan, pri tem pa je bil tožnik tudi sam hudo vinjen (v to stanje se je spravil sam s svojimi ravnanji) je pravilno stališče nižjih sodišč, da je soprispeval k nastalim posledicam prometne nezgode. Od povprečno skrbnega človeka je namreč mogoče pričakovati, da bo presodil, ali je vožnja z drugim voznikom varna. Če si možnost tovrstne presoje zmanjša (ali celo popolnoma odvzame) sam (npr. s tem, da je pod tako močnim vplivom alkohola, da ne more presoditi, če bi bil trezen pa bi lahko, ali je voznik, s katerim se namerava peljati, tako močno vinjen, da je vožnja z njim nevarna), uporaba določbe tretjega odstavka 153. člena OZ (oziroma tretjega odstavka 177. člena ZOR) ni izključena.(1) V obravnavani zadevi tudi ni pomembno, da se tožnik do dne, ko je prišlo do prometne nezgode, ni družil z voznikom oziroma da nista bila skupaj do trenutka, ko mu je ta ponudil prevoz domov. Bistveno je dejstvo, da tožnik ni bil v stanju, ko bi lahko trezno premislil, ali se bo peljal s takim voznikom in da se je v tako stanje spravil sam. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč, da tožnikov soprispevek zaradi vožnje z vinjenim voznikom znaša glede na dejanske ugotovitve v tej zadevi 25 %. Takšna določitev tožnikovega soprispevka je tudi v skladu s primerljivo sodno prakso (glej II Ips 596/2006 z dne 10. 1. 2008, II Ips 467/2002 z dne 27. 11. 2003, II Ips 105/2002 z dne 7. 11. 2002, II Ips 596/2005 z dne 21. 2. 2008).

9. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor glede neupoštevanja tožnikovega 10 % soprispevka zaradi neuporabe varnostnega pasu, ker naj bi ga že upošteval pri postavitvi višine odškodnine, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri prisoji odškodnine. Tožnik je 10 % soodgovornost zaradi neuporabljenega varnostnega pasu priznal(2), navedeno potrjuje tudi v reviziji. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tožniku od zahtevanih 72.000,00 EUR prisodilo primerno in pravično odškodnino v višini 50.500,00 EUR (100 %), nato pa je od tega odštelo tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka, zato je ta ugovor nerelevanten.

10. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine v višini 18.000,00 EUR, za strah v višini 2.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 30.000,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

11. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri enotne odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnikove pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 50.500,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja 52,4 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

12. Z revizijskimi navedbami o utrpelem hudem primarnem strahu in duševnih bolečinah zaradi skaženosti tožnik odpira vprašanje (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nižji sodišči sta namreč zaključili, da je bil tožnik ob trčenju močno vinjen in se dogodka ne spominja, zato primarnega strahu ni utrpel. Tožnikove brazgotine pa predstavljajo kozmetični defekt, ki ne vzbuja pozornosti in ne kazi tožnikovega videza, saj je v nivoju kože in le za odtenek drugačne barve kot ostala koža. Tožnik tudi ni dokazal, da zaradi brazgotin psihično trpi, da se je spremenil in zaprl vase.

13. Iz istega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP) je neupošteven tudi revizijski očitek o nepravilnosti zavrnitve tožbenega zahtevka glede rente, ker naj bi tožnik uspel dokazati izgubljeni zaslužek zaradi izgube možnosti bodoče pridobitve zaposlitve. Pritožbeno sodišče je tožniku sicer pojasnilo, da trditev, s katerimi je zatrjeval zaposlitev v času nezgode, kot tudi po nezgodi, ni uspel dokazati. Tožnik je do konca glavne obravnave namreč umaknil predlog po zaslišanju nekdanjega delodajalca, zato je zaključilo, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo premoženjske rente pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožencu (na isti pravni podlagi) povrniti njegove stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 1.950 odvetniških točk po tar. št. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 895,09 EUR in 20 % DDV v znesku 179,02 EUR.

---.---

Op. št. (1):

Enako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 365/2000 z dne 24. 5.

2001.

Op. št. (2): To je izjavil na naroku za glavno obravnavo dne 4. 4. 2007 (zapisnik na list. št. 19).

Datum zadnje spremembe:

15.10.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 506/2004
• Sodba in sklep II Ips 729/2005
• Sodba II Ips 303/2005