VSRS sodba II Ips 146/2011

Jedro

Čim so določila pogodbe jasna in tožnik s sklicevanjem na njihovo spornost in lastno drugačno interpretacijo ni uspel vzbuditi dvoma vanje, ni bilo potrebe po nadaljnjem ugotavljanju dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 666,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača 32.685,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2004 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. S sklepom II DoR 375/2010 z dne 2. 12. 2010 je bila na tožnikov predlog dopuščena revizija glede vprašanj:

- ali je bil med pravdnima strankama kljub temu, da Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) te možnosti ni urejal, zaradi načela svobode urejanja obligacijskih razmerij dopusten dogovor, da je zastopnik tudi po prenehanju pogodbe o trgovskem zastopanju upravičen do provizije za koristi, ki jih ima naročnik po prenehanju pogodbe, izvirajo pa iz aktivnosti zastopnika v času trajanja pogodbe;

- ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da so bila določila pogodbe nesporna in ni bilo treba ugotavljati skupnega namena strank;

- ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločilo, da se sodišče prve stopnje ni bilo treba opredeliti do dokazov v zvezi z ugotavljanjem skupnega namena pogodbenih strank;

- ali je bil v konkretnem primeru sklenjen dogovor, da je zastopnik tudi po prenehanju pogodbe upravičen do provizije.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da zaradi stališča sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu, da tožniku provizija ne gre, ker ZOR ni urejal vprašanja morebitnih denarnih zahtevkov zastopnika do naročnika iz naslova za provizije za koristi, ki jih ima naročnik v času po prenehanju zastopniške pogodbe, izvirajo pa iz aktivnosti zastopnika v času trajanja pogodbenega razmerja, in da pravne podlage ne predstavljata niti dogovor in aneks, sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni presojalo in razlagalo spornih določil dogovora in aneksa, temveč le utemeljenost odpovedi pogodbe o trgovskem zastopanju z vidika pogodbene odškodninske odgovornosti. Zato sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnika za ugotovitev skupnega namena pogodbenikov in se do njih ni opredelilo. Tako se ni opredelilo do odpovedi delovnega razmerja (v kateri se tožena stranka brez tožnikove zahteve zavezuje za 1% provizijo), dopisa „zaključek sodelovanja na tržišču Kazahstana“ (v katerem meni, da je na osnovi preteklega sodelovanja še eno leto upravičen do 1% provizije za vse posle, ki jih bo A. na kazahstanskem trgu sklenil s firmo B.), odgovora tožene stranke na zahtevano plačilo dogovorjene provizije ter ostalih predloženih dokazov. Zaradi takšnega napačnega stališča se sodišče razlage spornih določil dogovora in aneksa ni poslužilo, zato je napačno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Določbe ZOR o pogodbi o trgovskem zastopanju so dispozitivne in ne prepovedujejo dogovora o proviziji po prenehanju zastopniške pogodbe. Takšen dogovor je veljaven, ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom in bi ga moralo sodišče upoštevati. Odločitev sodišča druge stopnje, da so bila določila pogodbe nesporna in ni bilo treba ugotavljati skupnega namena strank, ni pravilna, na kar kaže vsebina pogodb in okoliščine, ki leže izven same v dogovoru zapisane izjave volje strank, predvsem pa pripravljenost tožene stranke, da še eno leto po prenehanju dogovora plačuje 1% provizijo. Ker je sama pristala na zanjo „neugodno“ razlago dogovora in ker se ta pokriva s tisto, ki jo daje tožnik, potem ta njuna skupna razlaga ustreza njuni pravi pogodbeni volji. Zato je bil sklenjen dogovor, da je tožnik tudi po prenehanju dogovora upravičen do provizije. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločilo, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do dokazov v zvezi z ugotavljanjem skupnega namena pogodbenih strank. S tako odločitvijo je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, ki iz tega razloga ne vsebuje razlogov o teh odločilnih dejstvih. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Vrhovno sodišče zato v nadaljevanju obrazložitve odgovarja zgolj na s sklepom o dopustitvi revizije dopuščena pravna vprašanja.

8. Izhodišče tožeče stranke glede prvega dopuščenega vprašanja je napačno. Sodišče druge stopnje ne v izpodbijani sodbi ne ob prvem odločanju v tej zadevi namreč ni zavzelo stališča, da bi bil dogovor o plačilu provizije trgovskemu zastopniku za koristi, ki jih ima naročnik po prenehanju pogodbenega razmerja, izvirajo pa iz zastopnikovih aktivnosti pred tem, nedopusten ali ničen. Ob obeh odločanjih je namreč zaključilo, da takšnega dogovora ni bilo, prav tako pa tudi ne neposredne zakonske podlage za priznanje provizije zastopniku po prenehanju pogodbe (ki je v sedaj veljavni zakonski ureditvi pogodbe o trgovskem zastopanju v četrtem odstavku 823. člena Obligacijskega zakonika). Zato (pritrdilen) odgovor na prvo zastavljeno vprašanje v ničemer ne vpliva na odločitev v zadevi.

9. Nadaljnji dve dopuščeni pravni vprašanji sta povezani, nanašata pa se na vprašanje uporabe pravil za razlago pogodb. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej v kratkem povzema dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje in na katerega je v revizijskem postopku vezano: Tožnik je bil sprejet v delovno razmerje pri C. d.o.o., dogovor o načinu opravljanja dela in aneks k temu dogovoru pa je sklenil s toženo stranko, pri čemer so bili s slednjima aktoma natančneje določeni obveznosti, področje in način opravljanja nalog, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Kasnejšo odpoved delovnega razmerja pri C. s strani tožene stranke je tožnik upošteval, ji ni ugovarjal in ni uveljavljal, da obstojijo okoliščine za podaljšanje delovnega razmerja. Določeno nejasnost v razmerju med pravdnima strankama tako vnaša pravzaprav dejstvo, da je tožnik sklenil delovno razmerje z drugo pravno osebo kot pa dogovor z aneksom, s katerima je podrobneje uredil pravice in obveznosti iz tega razmerja, ne pa sama vsebina sklenjenih pogodb. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem zaključilo, da so pogodbe medsebojno povezane, zaradi povezanosti C. in tožene stranke ter njunega usklajenega delovanja za doseganje istega cilja pa je bilo pomembno, da je delovno razmerje le omogočalo realizacijo dogovora. Ob takem izhodišču pa določbe dogovora niso sporne, pač pa povsem jasno veljavne in omejene zgolj za čas delovnega razmerja (IX. točka), z določbo V. točke aneksa pa je dogovorjeno trajanje in podaljševanje delovnega razmerja. Ta točka aneksa, na kateri tožnik utemeljuje svojo pravico do provizije (ki je sicer urejena v II. in III. točki aneksa) še tudi po prenehanju pogodbe, namreč ne predstavlja podlage za plačevanje provizije in kakršnekoli provizije ali plačila niti ne omenja.

10. Ne glede na to, da se sodišče prve stopnje z razlago dogovora in aneksa posebej ni ukvarjalo in se tudi ni poslužilo razlagalnih pravil za pogodbe (iz 99. – 102. člena ZOR), je sodišče druge stopnje na tožnikovo pritožbeno grajo te pomanjkljivosti odgovorilo. Kljub predhodnemu zaključku, da so določila pogodb jasna (nedvoumna, kar ne terja ugotavljanja dejanskega stanja, pač pa v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZOR uporabo pogodbenih določil, kot se glasijo), je v nadaljevanju v izvedenih dokazih iskalo tudi skupen namen pogodbenikov, kar kaže na uporabo (tudi) drugega odstavka 99. člena ZOR o razlagi spornih pogodbenih določil. Zaključilo je, da je bil skupen namen pogodbenikov v tem, da je tožnik zaposlen v okviru družb v lasti A. d.d. z namenom, da uvede prodajo njihovih proizvodov na kazahstanskem trgu, njegova zaposlitev pa bo trajala, dokler bo izvrševal prevzete obveznosti. Zaključek o tem, kaj sta stranki hoteli, kakšne cilje sta zasledovali, kakšen je bil njun namen, predstavlja dejanski in zato za Vrhovno sodišče zavezujoč zaključek. Revizijske trditve o odsotnosti uporabe določb ZOR o razlagi pogodb in odsotnosti razlogov v zvezi s tem se torej v bistvu tičejo razlogov sodbe prve stopnje, kar pa v revizijskem postopku ne more biti upoštevno, saj je revizija pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji.

11. Po obrazloženem je odgovor na dopuščeni pravni vprašanji negativen: čim so določila pogodbe jasna in tožnik s sklicevanjem na njihovo spornost in lastno drugačno interpretacijo ni uspel vzbuditi dvoma vanje, ni bilo potrebe po nadaljnjem ugotavljanju dejanskega stanja. Tožnik svojo tezo o „spornosti“ pogodbenega določila v veliki meri opira na dejstvo, da mu je tožena stranka sama ponudila 1% provizijo za obdobje enega leta po prenehanju pogodbe. To naj bi po njegovem mnenju pomenilo, da je takšen dogovor vendarle obstajal oziroma da je bila dogovorjena provizija tudi za čas po prenehanju pogodbe oziroma da je na ta način treba interpretirati določilo V. točke aneksa. Pri tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča o razlagi pogodb(1), ki naj bi bile drugačne in potrjevale pravilnost njegovega stališča, prav tako pa naj bi to izhajalo iz po njegovem mnenju predlaganih, a neizvedenih dokazov za ugotavljanje skupnega namena strank. Vendar pa sta v reviziji opredeljeno navedene listine (odpoved delovnega razmerja, dopis tožene stranke o zaključku sodelovanja in odgovor tožene stranke na zahtevano plačilo provizije) sodišči druge in prve stopnje pregledali in na njihovi podlagi presodili, da je šlo pri ponudbi tožene stranke, da tožniku eno leto po prenehanju delovnega razmerja in dogovora z aneksom še plačuje 1% provizijo, za poslovno odločitev tožene stranke, ne pa priznanje utemeljenosti provizije. Takšna opredelitev (kasnejše) ponudbe tako ne nudi podlage za interpretacijo (prej sklenjene) pogodbe. Dokaze, za katere tožeča stranka meni, da je izostala njihova presoja, sta torej sodišči druge in prve stopnje upoštevali, sodišče druge stopnje tudi za presojo, kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank. Zato tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12. Zadnje dopuščeno vprašanje posega na področje dejanskega stanja, v pravilnost katerega Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne more in ne sme posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Upoštevajoč v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje pa takšen dogovor ni bil sklenjen: obstoječ dogovor z aneksom ni pomenil tudi dogovora o plačevanju provizije po prenehanju pogodbe, kasneje pa do njegove sklenitve ni prišlo, saj je tožnik ponudbo tožene stranke zavrnil.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti njene potrebne stroške revizijskega postopka (sestave odgovora na dopuščeno revizijo 1200 odvetniških točk, 20% DDV in materialne stroške), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od roka, določenega za izpolnitev obveznosti.

---.---

Op. št. (1): Pri tem povzema citate zlasti iz odločbe III Ips 111/20006, v kateri je med drugim zapisano: “Posebno težo ima razlaga pogodbene vsebine tiste stranke, ki lahko zaradi lastne razlage sama trpi neugodne posledice. Stranki v takšnem položaju namreč ni mogoče pripisati, da si je razložila pogodbeno vsebino pristransko zato, ker je to v njeno korist. Če je pristala na zanjo neugodno razlago, in se ta razlaga pokriva s tisto, ki jo je dala nasprotna stranka, potem ta njuna skupna razlaga ustreza pravi pogodbeni volji strank.“

Datum zadnje spremembe:

08.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1597/2010
• Sklep II Ips 691/2006
• Sklep II DoR 375/2010