VSRS sodba II Ips 369/2011

Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno izpostavilo, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje po ugovoru tožencev ni dokazala utemeljenih razlogov, zakaj v obdobju, ko je bilo še plačano skladiščenje odpeljanih stvari, torej v prvih štirinajstih dneh po deložaciji, ni dvignila opreme in dokumentacije, s čimer bi lahko bistveno zmanjšala škodo.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožeča stranka po ugovorih tožencev, s katerimi sta procesno dokazno breme prevalila nazaj na tožnico, ni opredelila, katere stvari so bile odpeljane, katere stvari so ji bile vrnjene, kolikšna je bila starost in vrednost teh stvari. Pravilno sta obe sodišči opozorili, da bi morala tožeča stranka glede na ugovore tožencev svoje tožbene navedbe nadgraditi tako, da bi natančno opredelila, kakšne prihodke bi glede na konkretne okoliščine lahko ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo. Po oceni Vrhovnega sodišča je tako postopkovno in materialnopravno pravilen končni sklep, da tožeča stranka dokaznega bremena ni zmogla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča družba je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da so ji toženci dolžni nerazdelno plačati odškodnino v znesku 1,144.800,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2001 dalje do plačila za premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonite deložacije opreme in zaposlenih iz poslovnih prostorov.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper vse štiri tožence zavrnilo. Ugotovilo je, da so poslovne prostore, ki so v solasti prvih dveh tožencev, uporabljale vse prvotne tožnice, družbe N., A. in Z., ki so bile med seboj poslovno povezane, da sta bili drugi dve družbi izbrisani iz sodnega registra in da je prva družba, sedanja tožnica, njuna pravna naslednica. Ugotovilo je, da je tožnica s prvima dvema tožencema imela sklenjeno pogodbo o najemu poslovnih prostorov za čas do 1. 4. 2005 in da toženca najemne pogodbe nista odpovedala sodno, kot bi morala po določbah Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Glede drugih dveh družb, prvotnih tožnic, pa je sodišče navedlo, da tudi če onidve res nista imeli pravne podlage za uporabo poslovnih prostorov, bi toženca morala svojo lastninsko pravico zavarovati po sodni poti. Tako je odločilo, da sta prva dva toženca ravnala nedopustno, ko sta poslovne prostore izpraznila. Za tretjo toženo družbo pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni aktivno sodelovala pri deložaciji, ampak je opravljala le službo varovanja. Zato je ocenilo, da ni ravnala nedopustno. Enako je sodišče odločilo tudi glede tretje tožene države. Ugotovilo je, da bi bila prisotna policista dolžna posredovati le v primeru, če bi prišlo do kršitve javnega reda in miru, medtem ko v spore iz civilnopravnih razmerij nista bila dolžna posegati. Sodišče prve stopnje pa je kljub ugotovitvi, da sta prva dva toženca ravnala nedopustno, tudi zoper njiju tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da tožnika nista navedla dovolj trditev za obstoj škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile vse stvari po deložaciji uskladiščene v skladišču v M. in je bila tožnica o tem obveščena že na dan izpraznitve, da sta prva toženca za prvih štirinajst dni plačala skladiščenje, da pa tožnica ni izkazala opravičljivih razlogov za to, da v času, ko je bilo še plačano skladiščenje, uskladiščenih stvari ni prevzela. Sodišče je obrazložilo, da je v tožbi navedeno, da navadno škodo predstavljajo izgubljena osnovna sredstva, zaloge in terjatve za vse tri družbe, vendar po ugovorih tožencev ni opredelila, za katera osnovna sredstva gre, za katere zaloge in za katere terjatve, prav tako pa tudi ni izkazala izgubljenega dobička.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma opozarja, da zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve veljavne najemne pogodbe, v nadaljevanju pa, da sodišči tega nista upoštevali, saj sta navedli, da je bila deložacija nezakonita, ne pa, da je bila kršena tudi pogodba. Glede odškodninske odgovornosti tretje tožene družbe in četrte tožene države navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Poudarja, da prav zaradi varovanja s strani tretje tožene družbe ni bilo upiranja delavcev ob deložaciji, javni red pa je bil po oceni revidentke zagotovo kršen in bi policija morala ukrepati. Posledično revidentka meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in da bi sodišče moralo ugotoviti, da je podana tudi odškodninska odgovornost tretje in četrte toženke. Poudarja, da je zmotna tudi ugotovitev sodišč, da ni dokazano, da bi škoda nastala zaradi prekinitve poslovanja zaradi deložacije. Izčrpno ponavlja svoje navedbe iz pritožb. Gre za njen prikaz dejstev, ki se nanašajo na to, da naj bi vse tri družbe imele pravno podlago za uporabo poslovnih prostorov. Obširno obrazlaga, kako je zaračunavala najemnino in zakaj niso resnične navedbe, da je ni plačevala, zakaj ni res, da je uporabljala več prostorov, kot bi jih lahko, zakaj ni res, da so bila podjetja že prej prezadolžena. Revidentka opozarja, da je izvedenec v kazenskem postopku, ki je tekel zoper Š. H., navedel, da so dobavitelji pogojevali dobavo blaga s poravnanjem obveznosti vseh podjetij, da pa zato, ker niso imeli dokumentacije, niso mogli začeti postopkov sodnih izterjav, da bi pridobili potrebna denarna sredstva. Navaja, da sta najemodajalca že 3. 10. 2000 vstopila v poslovni prostor, zamenjala ključavnice in preprečila dostop kupcem, nato pa 13. 12. 2000 odpeljala vso opremo in dokumentacijo. Pojasnjuje, da sta to storila zato, ker se je izkazalo, da je poleg njiju solastnica nepremičnine še I. Z. in sta hotela nepremičnino izprazniti zaradi nadaljnje prodaje. Navaja, da je 11. 12. 2003 vložila to tožbo zaradi nevarnosti zastaranja, da pa takrat še ni mogla vedeti, ali je v poslovnih prostorih ostalo še kaj opreme, motitelja pa pravnomočne motenjske sodbe nista hotela prostovoljno izpolniti. Navaja, da do poslovne dokumentacije ni mogla, ker jo M. ni hotel izročiti brez plačila skladiščenja, takoj po deložaciji pa je bila ta dokumentacija na policijski upravi. Meni, da gre za sodbo presenečenja in so podane kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da je ugotovitev, da so ji bile stvari v skladišču na razpolago in da je bil del stvari že vrnjen in s tem odpravljena škoda, v nasprotju z izvedenskim mnenjem M. B., ki pa ga je pridobila iz kazenskega spisa šele po vložitvi pritožbe v tej pravdni zadevi. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je trditev, da stvari iz skladišča ni bilo mogoče odpeljati, pritožbena novota, in meni, da je napačna ocena o nesklepčnosti tožbe glede izgubljenega dobička. Meni, da sodišče druge stopnje tudi ni pravilno odgovorilo na pritožbeni ugovor v zvezi s pomanjkljivim materialnim procesnim vodstvom.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencem, ki pa nanjo niso odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da to, da sodišči nista navedli, da tožnica zatrjuje tudi pogodbeno odškodninsko odgovornost, na pravilnost odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je odločilo, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo, da je bilo ravnanje prvih dveh tožencev nedopustno, pri tem pa ni pomembno, ali je bila pogodba s strani tožnice kršena ali ne, ker bi tudi v primeru kršitve morala biti sodno odpovedana. Tako so nepotrebne tudi vse ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem in posledično tudi vse revizijske navedbe v tej smeri.

8. Ob dejanskih ugotovitvah, ki jih v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati, da tretja tožena družba pri deložaciji ni sodelovala in da ob deložaciji ni prišlo do kršitve javnega reda in miru, ki bi terjala posredovanje policistov, je pravilna ocena sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka ni dokazala nedopustnosti ravnanja tretje tožene družbe, ki je skrbela za varovanje, in četrto tožene države.

9. V 7. in 212. členu ZPP je določeno, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Na tožnici je bilo materialno dokazno breme tako glede obstoja škode kot tudi glede vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožencev in nastalo škodo. Tožnica je v pritožbi očitala, da bi sodišče - če je bila tožba glede obstoja škode nesklepčna - moralo tožbo zavreči ali pa zahtevati dopolnitev tožbe (str. 4 pritožbe). Vrhovno sodišče poudarja, da sicer ni pravilen zapis v sodbah sodišč prve in druge stopnje, da je bila tožba glede obstoja škode nesklepčna, vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva. Pravilna je namreč ocena obeh sodišč, da tožeča stranka obstoja škode in vzročne zveze ni uspela dokazati.

10. Upoštevati je treba, da materialno dokazno breme ostaja ves čas na eni stranki, da pa se procesno dokazno breme med postopkom premešča. Sodišče druge stopnje je tako pravilno izpostavilo, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje po ugovoru tožencev ni dokazala utemeljenih razlogov, zakaj v obdobju, ko je bilo še plačano skladiščenje odpeljanih stvari, torej v prvih štirinajstih dneh po deložaciji, ni dvignila opreme in dokumentacije, s čimer bi lahko bistveno zmanjšala škodo. Sodišče druge stopnje je v zvezi s pritožbeno navedbo, da stvari ni prevzela, ker ni bilo primopredajnega zapisnika, kljub temu, da je šlo za pritožbeno novoto, prepričljivo obrazložilo, da neobstoj primopredajnega zapisnika objektivno ne izključuje možnosti prevzema stvari iz skladišča.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da tožeča stranka po ugovorih tožencev, s katerimi sta procesno dokazno breme prevalila nazaj na tožnico, ni opredelila, katere stvari so bile odpeljane, katere stvari so ji bile vrnjene, kolikšna je bila starost in vrednost teh stvari. Glede izgubljenega dobička pa je sodišče druge stopnje v obrazložitvi pravilno pojasnilo, da ob ugotovitvi, da tožeča stranka še vedno posluje in glede na ugovore tožencev ne zadoščajo navedbe o izgubljenem dobičku po stanju cen na dan 31. 12. 2000 . Sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo, da je tožnica pri svojih navedbah izhajala kar iz povprečne stopnje donosnosti vseh treh družb, pri čemer je kot stopnjo uteži uporabila zneske CP 1999 in na ta način izračunala povprečno donosnost 11,44 % nato pa kapitalizirala dobiček tako, da je dobila enkratni znesek bodočih dobičkov po anuitetni oziroma Inwodovi metodi. Pravilno sta obe sodišči opozorili, da bi morala tožeča stranka glede na ugovore tožencev svoje tožbene navedbe nadgraditi tako, da bi natančno opredelila, kakšne prihodke bi glede na konkretne okoliščine lahko ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo. Po oceni Vrhovnega sodišča je tako postopkovno in materialnopravno pravilen končni sklep, da tožeča stranka dokaznega bremena ni zmogla (215. člen ZPP).

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 443/2006
• VSL sodba II Cp 3455/2010
• Sodba II Ips 1150/2008