VSRS sodba III Ips 78/2013

Jedro

Za zadržanje plačil, namenjenih za plačilo prevozov tožnice, prva toženka ni imela pravne podlage.

Trditev v tožbi, da je bil znesek, ki ga je A. GmbH v obliki čekov plačal prvi toženki, „namenjen za plačilo opravljenih prevozov tožeči stranki“ implicira, da je dolžnik (A. GmbH) plačal prvi toženki zato, da bo ta prejete zneske izročila naprej tožnici. Prva toženka plačil A. GmbH, ki bi jih morala izročiti tožnici, tožnici nikoli ni izročila. Za takšno ravnanje, to je „zadržanje“ plačil, namenjenih tožnici, prva toženka ni imela pravne podlage. Na ta način je bila prva toženka za prejete zneske na račun tožnice obogatena, tožnica pa za te iste zneske prikrajšana.

Izrek

Reviziji se v delu, ki se nanaša na drugega toženca, ugodi in se

sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na drugega toženca, spremeni tako, da se pritožbi v delu, ki se nanaša na drugega toženca, ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrne.

V ostalem se revizija zavrne.

Prva toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 2.691,32

EUR

z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve in tožencema solidarno naložilo plačilo zneska 163.006,73 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Toženca sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagala sta spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila sta tudi stroške revizijskega postopka.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5. S sklepom III DoR 29/2013-10 z dne 4. 6. 2013 je bila revizija dopuščena glede

vprašanja, ali v konkretnem primeru iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Dejstva, navedena v tožbi

6. Prva toženka je poslovno sodelovala z družbo A. GmbH iz Avstrije. Ta je prvi toženki po faxu podala naročilo prevoza, prva toženka pa je naročilo posredovala naprej manjšim prevoznikom, ki so prevoze za A. GmbH dejansko opravljali (ena od prevoznikov je bila tudi tožnica).

7. A. GmbH je prvi toženki za storitve posredovanja plačala provizijo.

8. V letih 2006 in 2007 je tožnica opravljene prevoze zaračunavala direktno A. GmbH. Le-ta je do konca leta 2006 izstavljene račune plačevala (direktno) tožnici, kasneje pa je, z izjemo petih računov, ki jih je plačala tožnici, 47 računov namesto (direktno) tožnici s čeki plačala prvi toženki oziroma drugemu tožencu kot predstavniku prve toženke. Zneski, izplačani v obliki čekov, so bili namenjeni za plačilo prevozov, ki jih je za A. GmbH opravila tožnica.

9. Predstavniki A. GmbH tožnice nikoli niso obvestili, da namesto njej plačujejo drugemu tožencu kot predstavniku prve toženke.

10. Tožnica plačil A. GmbH za opravljene prevoze niti od prve toženke niti od drugega toženca ni prejela.

11. Toženca sta bila z zadržanjem plačil neupravičeno obogatena, tožnica pa je bila za te zneske prikrajšana.

Razlogi za delno ugoditev reviziji

12. Revizija napada odločitev o solidarni odgovornosti drugega toženca.

13. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v 32. členu določa, da družbo zastopajo zakoniti zastopniki, ki lahko opravljajo vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe.

14. Iz trditev v tožbi izhaja, da je drugi toženec plačilo od A. GmbH prejel kot predstavnik (zakoniti zastopnik) prve toženke. To pomeni, da je drugi toženec plačilo prejel v imenu družbe, ne kot fizična oseba. Tega ne spremeni trditev, da je bil drugi toženec dejanski prejemnik denarja. Jasno je namreč, da je družba (kot pravna oseba) umetna družbena tvorba in kot taka sama ne more oblikovati in izjavljati pravnoposlovne volje, ampak voljo v njenem imenu

oblikujejo in izjavljajo njeni zakoniti zastopniki (oziroma druge pooblaščene osebe). Ker iz trditev v tožbi ne izhaja, da bi drugi toženec prejete čeke zadržal zase, tožbeni zahtevek zoper njega ni utemeljen.

15. Iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (32. člen ZGD-1 v zvezi s 395. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) je bilo treba reviziji v delu, ki se nanaša na drugega toženca ugoditi in

sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na drugega toženca, spremeniti tako, da se pritožbi v delu, ki se nanaša na drugega toženca, ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Razlogi za delno zavrnitev revizije

16. Revizija izpodbijano odločitev napada tudi iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije in se pri tem sklicuje na 280. člen ter 839. člen OZ. Izpodbija tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka.

17. OZ v 280. členu določa, da mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Izpolnitev pa je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil.

18. Navedena določba na splošno govori o tem, komu mora dolžnik izpolniti obveznost. Za obravnavani primer bi imela pomen le, če bi prva toženka trdila, da je bilo njej veljavno plačano, ker je tožnica tako plačilo odobrila. Glede na dejstvo vložene tožbe je jasno, da tožnica plačila prvi toženki ni niti odobrila, niti ga ni izkoristila.

19. Trditev v tožbi, da je bil znesek, ki ga je A. GmbH v obliki čekov plačal prvi toženki, „namenjen za plačilo opravljenih prevozov tožeči stranki“ implicira, da je dolžnik (A. GmbH) plačal prvi toženki zato, da bo ta prejete zneske izročila naprej tožnici. Prva toženka plačil A. GmbH, ki bi jih morala izročiti tožnici, tožnici nikoli ni izročila. Za takšno ravnanje, to je „zadržanje“ plačil, namenjenih tožnici, prva toženka ni imela pravne podlage. Na ta način je bila prva toženka za prejete zneske na račun tožnice obogatena, tožnica pa za te iste zneske prikrajšana. Nobenega dvoma tudi ni, da med prikrajšanjem in obogatitvijo obstoji vzročna zveza, s čimer je izpolnjena še zadnja od štirih predpostavk neupravičene pridobitve (190. člen OZ).

20. Po določbi 839. člena OZ naročilo za posredovanje ne vsebuje za posrednika pravice, da bi smel sprejeti za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem. V obravnavanem primeru posrednik (prva toženka oziroma zanjo drugi toženec) ni sprejel izpolnitve obveznosti za naročnico (A. GmbH), ampak je sprejel izpolnitev naročnice za prevoznico (tožnica), zato revizija tudi s sklicevanjem na določbo 839. člena OZ ne more uspeti.

21. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe v zvezi s prisojenimi obrestmi. Ne drži, da v tožbi ni navedeno, kdaj sta toženca pridobila čeke. V točki II. tožbe je za vsak ček, poleg zneska in številke računa tožnice, na katerega se plačilo nanaša, naveden tudi datum izdaje čeka prvi toženki.

22. Po obrazloženem se je izkazalo, da revizija v

delu, ki se nanaša na prvo toženko, ni utemeljena, zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrnilo (

378. člen ZPP)

.

Stroški revizijskega postopka

23. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožeče stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni na podlagi njenega specificiranega stroškovnika, upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami).

Datum zadnje spremembe:

13.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 477/2008
• Sodba II Ips 355/2006
• VSL sodba I Cp 111/2014