VSRS sklep III Ips 88/2013


pomembnejša odločba

Jedro

Od 17. 11. 2011 aktivni družbeniki pravnih oseb, izbrisanih po tem datumu, za njihove obveznosti ne odgovarjajo več. Pri tem ni pomembno, ali gre za obveznosti pravnih oseb, proti katerim so upniki pred izbrisom že pridobili pravnomočno odločbo o poplačilu obveznosti (ali proti katerim so sprožili ustrezne postopke za pridobitev take odločbe ali pa takih postopkov še niti začeli niso). Odločilen je samo datum prenehanja pravne osebe, pri gospodarskih družbah torej datum njenega izbrisa iz sodnega registra.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Upnik mora dolžnikoma povrniti stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v višini 378,96 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, pomembnem za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrnilo upnikov predlog, naj izvršbo, ki jo je začelo proti dolžniku, zaradi njegovega izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije po določbah 440. in 441. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), nadaljuje proti njenima družbenikoma M. K. in D. K.

2. Pritožbeno sodišče je upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, da je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra po uveljavitvi Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD), ki je z določbo 18. člena odpravil odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb.

3. Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedlo je, da uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče naj bi „nepravilno uporabilo 18. člen ZPUOOD v njegovi procesni in materialnopravni vsebini v zvezi z določbami od šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP ter odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 12. 4. 2012, št. U-I-307/11-21, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, saj je s tem poseglo v ustavno varovano pravico zaupanja v pravno državo iz 2. člena Ustave RS“. Posledično naj bi „nepravilno uporabilo 80. člen in prvi odstavek 81. člena ZPP, zaradi česar ni uporabilo prvega odstavka 208. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove odločitve, saj je izvršilni postopek ustavilo“. Vrhovnemu sodišču je predlagalo, naj v izpodbijanem delu razveljavi sklepa sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upniku in družbenikoma, proti katerima naj bi se izvršilni postopek nadaljeval. Upnik jo je v svojem odgovoru podprl, družbenika pa sta predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Vsi zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

5. Po določbi drugega odstavka 15. člena ZIZ se v izvršilnem postopku glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Zato je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti postopalo po določbah ZPP.

6. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP lahko vloži državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije. Vprašanje, ki izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, te pogoje izpolnjuje, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

8. Določba 18. člena ZPUOOD, ki je začel veljati 17. 11. 2011, zelo jasno določa:

„Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe od 6. do 10. odstavka 442. člena in 496. člen ZFPPIPP.“

Z razveljavljenimi določbami od šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP je bilo predpisano, da aktivni družbeniki izbrisane pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev njenih morebitnih obveznosti. Od 17. 11. 2011 torej aktivni družbeniki pravnih oseb, izbrisanih po tem datumu, za njihove obveznosti ne odgovarjajo več. Pri tem ni pomembno, ali gre za obveznosti pravnih oseb, proti katerim so upniki pred izbrisom že pridobili pravnomočno odločbo o poplačilu obveznosti (ali proti katerim so sprožili ustrezne postopke za pridobitev take odločbe ali pa takih postopkov še niti začeli niso). Odločilen je samo datum prenehanja pravne osebe, pri gospodarskih družbah torej datum njenega izbrisa iz sodnega registra (441. člen ZFPPIPP). Družba K. d.o.o., ki je v tej zadevi dolžnik, je bila iz sodnega registra izbrisana 22. 11. 2011, torej po uveljavitvi ZPUOOD, kar pomeni, da njena družbenika M. in D. K. za njeno obveznost, ki jo upnik uveljavlja v tem izvršilnem postopku, ne odgovarjata. Odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi upnikovega predloga, da se izvršba nadaljuje proti njima, in o ustavitvi izvršilnega postopka, je zato pravilna in zakonita.

9. Vrhovno državno tožilstvo je v zahtevi za varstvo zakonitosti takemu stališču nasprotovalo zato, ker meni, da gre v takem primeru za protiustaven poseg v upnikovo pridobljeno pravico, to je v pravico do poplačila svoje terjatve na podlagi pravnomočne sodbe, ki jo je (zoper družbo) pridobil že pred uveljavitvijo ZPUOOD. V takem primeru zato čas izbrisa družbe iz sodnega registra ne more biti časovni mejnik razlikovanju pravnih položajev osebno odgovornih družbenikov izbrisanih družb. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-307/11-21, zlasti na razloge iz 10. do 12. ter 20. točke njene obrazložitve.

10. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo razveljavilo določbe 1. do 17. člena ZPUOOD, v presojo skladnosti 18. člena tega zakona pa se ni spuščalo, saj Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti zakona, tega niti ni zahtevalo. V 7. točki obrazložitve je jasno razlikovalo med dvema različnima položajema in razložilo, da se 18. člen ZPUOOD nanaša na položaj, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po njegovi uveljavitvi, 1. do 17. člen pa na položaj, ko je bila družba izbrisana že pred uveljavitvijo zakona. V nadaljevanju pa je v obrazložitvi razveljavitve določb 1. do 17. člena ZPUOOD opisalo različne položaje upnikov v razmerju do (aktivnih) družbenikov družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra že pred uveljavitvijo tega zakona. Tako je v 10. točki obrazložitve povedalo, da imajo upniki družbe, zoper katero so že pridobili pravnomočen izvršilni naslov (izbrisana pa je bila že pred uveljavitvijo zakona), pridobljeno pravico (tudi) proti njenim aktivnim družbenikom. Iz tega sledi, da upniki proti družbi, ki je bila izbrisana po uveljavitvi ZPUOOD, take pravice proti njenim aktivnim družbenikom nimajo. Zato je Ustavno sodišče v 20. točki obrazložitve navedene odločbe tudi zaključilo, da se lahko začnejo novi postopki ali pa nadaljujejo že začeti, a prekinjeni postopki proti aktivnim družbenikom tistih družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve ZPUOOD. Drugačno razlogovanje zahteve za varstvo zakonitosti torej v razlogih odločbe Ustavnega sodišča nima opore. To pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo, torej 18. člen ZPUOOD uporabili pravilno, zaradi česar tudi do procesnih kršitev, ki jih uveljavlja Vrhovno državno tožilstvo, ni moglo priti.

11. Kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, tako niso podane. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

12. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti ter materialne stroške, oboje povečano za davek na dodano vrednost.

Datum zadnje spremembe:

08.12.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cpg 20/2019
• VSL sklep III Cp 2737/2002
• VSL sodba I Cp 1799/2016