VSRS sodba II Ips 60/2013

Jedro

Konkurenčna klavzula varuje le tiste podatke, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj zaščitenega pogodbenika. Kadar gre za splošna znanja, podatke, izkušnje in vsem dostopne zveze, že po naravi stvari same zaščita s konkurenčno klavzulo ni dopustna, saj je predmet zaščite splošno dostopen.

Smiselna uporaba ZDR o konkurenčni klavzuli je za področje obligacijskega prava, ki takih določb (razen pri agencijski pogodbi) nima, utemeljena v določbi drugega odstavka 3. člena ZS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj toženka preneha z delom, ki ga opravlja za družbo A. d.o.o. in naj plača tožnici 87.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov po 3.000,00 EUR z različnimi datumi zapadlosti, ter znesek po 3.000,00 EUR (za čas od septembra 2010) za vsak nadaljnji mesec, ko dela za navedeno družbo ali katerokoli drugo podjetje, vsakokrat z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu do plačila. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter še odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče bo podrobneje povzelo tožničine revizijske trditve v nadaljevanju te sodbe, ko bo hkrati nanje tudi odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta pravdni stranki 1. 10. 2007 sklenili podjemno pogodbo, na podlagi katere je toženka opravljala storitve internega naročanja za tožničinega naročnika, družbo A. d.o.o. Preko telefona, računalnika in elektronske pošte je urejala sestanke za strokovne sodelavce navedene farmacevtske družbe z zdravniki in pri tem s pomočjo računalniških programov določala in usklajevala za vsakega strokovnega sodelavca, katere obiske pri katerih zdravnikih in na kateri lokaciji bo v določenem obdobju izvedel. V podjemni pogodbi je bila v prvem odstavku 7. člena dogovorjena konkurenčna klavzula, po kateri toženka še tri leta po prenehanju dela ni smela za drugo podjetje opravljati enakega dela. Dogovorjena je bila tudi konkurenčna prepoved (za čas izvajanja pogodbe), po kateri se je toženka tovrstne storitve zavezala izvajati le za tožnico. V drugem odstavku istega člena se je toženka zavezala k spoštovanju konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule po Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), za tožnico pa je bilo določeno, da toženki ni dolžna izplačati denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in konkurenčne prepovedi. Z dopisom s 7. 1. 2008 je družba A. d.o.o. pogodbo s tožnico odpovedala z dnem 29. 2. 2008. Podjemno pogodbeno razmerje med samima pravdnima strankama je prenehalo v februarju 2008, v marcu 2008 pa je toženka že začela delati pri družbi A. d.o.o. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je bil razlog za odpoved pogodbe naročnika A. d.o.o. tožnici v nastalem nezaupanju do tožnice. Storitve internega naročanja je tožnica (oziroma zanjo toženka) izvajala v poslovnih prostorih družbe A. d.o.o., na njenih računalnikih in z njeno podatkovno bazo. Tožnica je čez čas brez soglasja in vednosti družbe A. d.o.o. svoje poslovanje preselila na drugo lokacijo in tja prenesla tudi navedeno računalniško opremo z vso podatkovno bazo. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči zaključili, da je kavza konkurenčne klavzule nična, ker je predmet zaščite nedopusten, saj je šlo le za splošna znanja in vsem dostopne poslovne zveze. Sodišče prve stopnje je dodalo še dodatne razloge (ničnost zaradi izostalega dogovora o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, zaradi nejasnosti teh s strani tožnice v naprej pripravljenih pogodbenih določb, kršitev nekaterih splošnih obligacijskih načel in oderuškost take določbe), s katerimi se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

7. Tožnica je toženkino odškodninsko odgovornost utemeljevala tudi s pogodbenimi določbami iz 3. člena pogodbe o odgovornosti, ker je zatrjevala, da je do toženkinega „prestopa“ k naročniku prišlo na podlagi predhodnega dogovora z njim, kar naj bi bil razlog za naročnikovo odpoved pogodbe, vendar tožnica s temi trditvami ni uspela, saj jih ni dokazala, pa tudi sicer navedena pogodbena določba ureja drugačno situacijo: če podjemnica iz dokazljive malomarnosti (malomarno delo) povzroči, da naročnik prekine pogodbo s tožnico.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč, da so predmet zaščite po konkurenčni klavzuli le taka proizvodna, tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega subjekta. Ali malo drugače: konkurenčna klavzula varuje le tiste podatke, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj zaščitenega pogodbenika.(1) Kadar gre za splošna znanja, podatke, izkušnje in vsem dostopne zveze, že po naravi stvari same zaščita s konkurenčno klavzulo ni dopustna, saj je predmet zaščite splošno dostopen. V takem primeru gre za nedopustno kavzo pogodbene določbe o konkurenčni klavzuli in s tem za njeno ničnost (39. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), saj razlog za zaščito po konkurenčni klavzuli ni v varovanju splošnega znanja, izkušenj in zvez. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je toženka za opravljanje dogovorjenega dela imela že prej pridobljena znanja na podlagi svoje izobrazbe (komercialist) in prejšnjega (računovodskega) dela.

9. Zato tožnica v reviziji neutemeljeno vztraja, da je bil predmet zaščite iz konkurenčne klavzule specifične in ne splošne narave. Pri tem neutemeljeno uveljavlja, da naj se pritožbeno sodišče ne bi opredelilo do njenega pritožbenega izpodbijanja dokazne ocene, da toženka ni pridobila nobenih specifičnih znanj in da je zato prišlo do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Dokazno oceno je pritožbeno sodišče potrdilo v razlogih v točkah 6 in 7 svoje sodbe in se pri tem sklicevalo med drugim tudi na izpoved same zakonite zastopnice tožnice. Zmotna je tožničina revizijska graja razlogov obeh sodišč, ki se pri utemeljevanju svojih stališč sklicujeta tudi na določbe ZDR. Nenazadnje je tožnica sama v pogodbo vnesla določbo, ki se pri spoštovanju konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule sklicuje na ZDR. Poleg tega je ta institut najbolj zakonsko opredeljen prav na delovnopravnem področju. Smiselna uporaba ZDR je za področje obligacijskega prava, ki takih določb (razen pri agencijski pogodbi) nima, utemeljena v določbi drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih, na katero se sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka v postopku na prvi stopnji kot predmet dogovorjene zaščite opredeljevala in utemeljevala predvsem svoje podatke, znanja in izkušnje, šele v pritožbi pa je konkretizirala, da naj bi s konkurenčno klavzulo ščitila zlasti svoj poslovni odnos (poslovno zvezo) z družbo A. d.o.o. V reviziji prav to okoliščino še obširno in dodatno utemeljuje. Glede na vsebino pritožbe pritožbeno sodišče na nove in premalo konkretne trditve ni odgovarjalo. V taki situaciji tudi odgovor revizijskega sodišča ne more biti obširen. Pojasnjuje le, da ni utemeljeno sklicevanje na primer iz sodne prakse, ki je kot dejanje nelojalne konkurence (74. člen Ustave RS) opredelila primer, ko je direktor oziroma delavec v času trajanja ali po prenehanju delovnega razmerja nagovarjal partnerja (bivšega) delodajalca, da bi pogodbo z njim prekinil. V sedaj obravnavani zadevi tako toženkino ravnanje ni bilo ugotovljeno, nasprotno, razlog za odpoved naročnika je bil v ravnanju same tožnice.

11. Revizijsko sodišče je že omenilo, da je prvostopenjsko sodišče navedlo več razlogov za ničnost konkurenčne klavzule, pritožbeno sodišče pa je obravnavalo in pritrdilo le enemu in se z drugimi ni podrobneje ukvarjalo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ravnalo pravilno, zato je neutemeljen revizijski očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišču prve stopnje v zvezi z razlogi o oderuštvu (ne gre za odločilna dejstva, sodbo je bilo mogoče preizkusiti), neutemeljen pa je tudi revizijski očitek sodišču druge stopnje o relativni procesni kršitvi, ker naj bi na tako procesno kršitev moralo paziti po uradni dolžnosti. Kot pravno nerelevantne tudi revizijsko sodišče opredeljuje materialnopravne razloge revizije v zvezi z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev v obligacijskem razmerju (saj toženka to povezuje z dodanim razlogom o ničnosti konkurenčne klavzule zaradi nedogovorjenega nadomestila). Na začetku revizije tožnica neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišču prve stopnje ter relativno procesno kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP sodišču druge stopnje, ker naj iz sodb obeh sodišč ne bi bilo razvidno, kaj je bila v konkretnem primeru podlaga pogodbenega razmerja. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da ta podlaga sploh ni bila sporna. Če pa revizija meri na podlago pogodbene določbe o konkurenčni klavzuli, je dobila odgovor prvostopenjskega sodišča v drugem odstavku na 13. strani njegove sodbe.

12. Tožnica v zaključnem delu revizije povzema izpoved nekaterih prič in iz njih izpeljuje svoje lastne dokazne zaključke, zakaj in s katerim ravnanjem naj bi toženka povzročila odpoved naročnika družbe A. d.o.o. S temi trditvami nedovoljeno izpodbija drugačno dokazno oceno obeh sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Po prvem odstavku 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče v razlogih svoje sodbe dolžno presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zato je neutemeljen zadnji procesni očitek pritožbenemu sodišču o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj tožnica ne bi dobila odgovora na pritožbena izvajanja o tem, da naj bi toženkino odškodninsko odgovornost dodatno utemeljevalo dejstvo, da je zaradi izostanka njene odpovedi podjemnega pogodbenega razmerja prišlo do kršitve konkurenčne prepovedi za poslovno sodelovanje z drugimi subjekti na področju opravljanja istovrstnih del še v času veljavnosti podjemne pogodbe. V tej zadevi ni odločilno, ali je prišlo do kršitve med trajanjem pogodbenega razmerja ali po njegovem zaključku. Pomembna je predvsem ugotovitev, da do kršitve nične konkurenčne prepovedi ali konkurenčne klavzule ni moglo priti in da tudi ni ugotovljeno nobeno drugo tako toženkino ravnanje, ki bi bilo lahko podlaga za njeno pogodbeno odškodninsko odgovornost (3. člen pogodbe in 241. člen OZ).

13. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo s priglašenimi revizijskimi stroški vred.

---.---

Op. št. (1): Odločba Sodišča združenega dela RS Sp 153/92, objavljena v Zbirki odločb Sodišča združenega dela, 1. knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 47; sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 239/99.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 157/2012
• VDSS sodba Pdp 767/2016
• Sodba VIII Ips 170/2001