VSRS sodba II Ips 377/2011

Jedro

Najmanj, kar se lahko od povprečno skrbne stranke pri prometu z nepremičninami pričakuje, je, da bo preverila, ali se parc. št. nepremičnine, ki jo prenaša oziroma podarja, ujema s samo nepremičnino v naravi.

Tožnik po dejanskih ugotovitvah res ni vedel, da ni lastnik sporne nepremičnine, vendar bi to moral vedeti, saj bi se glede na konkretne okoliščine primera, ko je dvakrat razpolagal s sporno nepremičnino, moral zavedati, da je sporno nepremičnino v celoti prenesel na pravno prednico toženca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora tožencu plačati stroške revizijskega postopka v znesku 336,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik lastnik parcele št. 2036, k. o. ..., in toženca zavezalo izstaviti mu temu ustrezno zemljiškoknjižno listino.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 107/2011 dopustilo glede pravnega vprašanja obstoja dobrovernosti tožnikove posesti kot predpostavke za izredno priposestvovanje po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tožnik zoper drugostopenjsko sodbo vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je za izredno priposestvovanje potrebna samo dobroverna (ne pa zakonita) posest in da je bil ves čas od leta 1961 dalje prepričan, da je sporna nepremičnina (po domače imenovana „G.“) njegova. Poudarja, da je sam ves čas nemoteno uporabljal „G.“, toženec in njegova družina pa (nepremičnino po domače imenovano) „T.“, le pri formalnem zapisu parc. št. je prišlo do zamenjave. Meni, da je stališče pritožbenega sodišča, da bi moral preveriti parc. št. v zemljiški knjigi (ob dejstvu, da so se uporabljala domača imena za nepremičnine) prestrogo. Zato ne sprejema stališča, da njegova zmota o lastništvu ni opravičljiva. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzpostavi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je tožnik sporno nepremičnino – travnik (po domače imenovano „G.“) uporabljal od leta 1961 do 2008 in v vsem tem času njegovi uporabi nihče ni nasprotoval. Polovico sporne nepremičnine je podedoval od svojega očeta leta 1961, drugo polovico pa je (tedaj) podedovala njegova mati T. K. V zapuščinskem postopku po njegovi materi T. K. leta 1978 je tožnik s svojo sestro (toženčeva mati) sklenil dedni dogovor, s katerim je na sestro prenesel polovico sporne nepremičnine. Leta 1984 je na svojo sestro (toženčevo mater) z darilno pogodbo prenesel še drugo polovico sporne nepremičnine (kar naj bi bilo nadaljevanje začete napake iz zapuščinskega postopka). Prišlo naj bi namreč do zmote glede tega, katera nepremičnina se v naravi prenaša. Tožnik je bil prepričan, da je sporna nepremičnina „G.“ ostala njemu, na sestro (toženčevo mater) pa je prenesel (nepremičnino, po domače imenovano) „T.“. Zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine (do celote) je bila tako od leta 1984 toženčeva mati, od leta 2007 pa (na podlagi izročilne pogodbe) toženec.

7. Po četrtem odstavku 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) pridobi dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, po preteku 20 let lastninsko pravico s priposestvovanjem. Po drugem odstavku 72. člena ZTLR je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski (dejanska oblast nad stvarjo) in voljni element (zavest o lastništvu nepremičnine). Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi po tem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti.

8. Upoštevajoč navedeno je v konkretnem primeru pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da zmota o parc. št. nepremičnine, torej o tem, kaj se v naravi prenaša oziroma podarja, ni opravičljiva. Najmanj, kar se lahko od povprečno skrbne stranke pri prometu z nepremičninami pričakuje, je, da bo preverila, ali se parc. št. nepremičnine, ki jo prenaša oziroma podarja, ujema s samo nepremičnino v naravi. Takšne neskrbnosti, kot jo je storil tožnik, v pravnem prometu ni mogoče tolerirati (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi II Ips 608/2005 in ni razloga, da bi od njega odstopilo). Tožnik po dejanskih ugotovitvah res ni vedel, da ni lastnik sporne nepremičnine, vendar bi to moral vedeti, saj bi se glede na konkretne okoliščine primera, ko je dvakrat razpolagal s sporno nepremičnino (najprej z dednim dogovorom v zapuščinskem postopku, potem pa z darilno pogodbo), moral zavedati, da je sporno nepremičnino v celoti prenesel na pravno prednico toženca. Revizijsko sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je toženec s sklicevanjem na dedni dogovor in darilno pogodbo uspešno izpodbil domnevo dobrovernosti posesti (primerjaj tretji odstavek 72. člena ZTLR).

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora tožencu povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 338/2015
• VSL Sodba I Cp 2921/2017
• Sodba II Ips 647/2009