Sodba VSRS IV Ips 126/2013

Jedro

Gostinskega vrta, ki je zamejen s streho in steno prehoda (pasaže), v katerem se nahaja, preostale strani pa so zamejene z ograjo (ne glede na to, iz kakšnega materiala je ograja), glede režima kajenja ni mogoče šteti za zaprt javni prostor, saj nima zaprte več kot polovice površine pripadajočih sten.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Ljubljana, je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom kršitelja V. s.p., spoznal za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku 21. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI) v zvezi z 19. točko prvega odstavka 21. člena ZOUTI, za katerega mu je izrekel globo 800,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je kršiteljevi zahtevi za sodno varstvo ugodilo in izpodbijani plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper kršitelja na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo. Sodišče je še odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. in 16. člena ZOUTI v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 21. člena ZOUTI, na način iz 1. točke 156. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi kršitev zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo kršitelju, ki v izjavi navaja, da je zahtevo treba zavreči kot prepozno.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je storilec izvajal gostinsko dejavnost ne samo v notranjosti lokala, ampak tudi v podhodu N. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 99/2010 z dne 15. 6. 2010 vrhovni državni tožilec meni, da ni pravilna razlaga sodišča v izpodbijani sodbi, da je za obravnavani primer bistveno tudi, ali je mogoče šteti podhod za javno dobro, saj to samo po sebi pomeni, da vrta lokala v podhodu ni mogoče šteti za javni prostor v smislu 3. člena ZOUTI. Uporaba javnega dobra je podvržena omejitvam. Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih vsakdo uporablja (prvi odstavek 19. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Pasaža je po določbi 2. točke drugega odstavka (očitno je po pomoti izostala navedba člena, sicer pa se navedba zakonske določbe pravilno glasi 2.2. točke prvega odstavka 2. člena) Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) poleg drugih prometnih površin lokalnega pomena grajeno javno dobro lokalnega pomena. Objekt oziroma del objekta, ki je po določbah ZGO-1 lahko grajeno javno dobro, pridobi status grajenega javnega dobra lokalnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda pristojna občinska uprava. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca za obravnavani primer niti ni bistveno, ali je občinska uprava glede podhoda N. izdala ugotovitveno odločbo ali ne. Ne glede na stališče okrajnega sodišča v izpodbijani sodbi je jasno, da je storilec v podhodu opravljal gostinsko dejavnost. Če se javno dobro očitno uporablja tako, da se na njem izvršuje gostinska dejavnost, to pomeni, da se morajo v tistem delu uporabe upoštevati tudi dolžnosti, ki so jim podvrženi v gostinski dejavnosti, ne pa samo pravice, ki izhajajo iz režima javnega dobra. Po stališču vrhovnega državnega tožilca bi moralo veljati, da takrat, kadar so vrtovi gostinskih lokalov postavljeni na javnem dobrem, veljajo določbe ZOUTI tudi na javnem dobrem. Samo taka razlaga je skladna z 19. členom SPZ, ki jo je sodišče povsem spregledalo, iz nje pa jasno izhaja, da se na javnem dobrem posebna pravica uporabe lahko pridobi pod pogoji, ki jih določa zakon. Namen te določbe se ne nanaša samo na način pridobitve, ampak tudi na način uporabe pridobljene pravice. Iz take omejitve izhaja, da se v takem primeru javno dobro lahko uporablja le pod pogoji, ki jih med drugimi zakoni določa ZOUTI. Prehod N. ima streho in obe daljši stranici popolnoma zaprti, zato je zaprt tudi vrt lokala, ki se nahaja v pasaži, zaradi česar gre za zaprt javni prostor po 16. členu ZOUTI. Gostinski vrt v tem podhodu je torej prostor, kjer je kajenje prepovedano, zaradi česar bi moral storilec tam zagotoviti spoštovanje prepovedi kajenja. Vrhovni državni tožilec sicer priznava, da bi bile stranke na vrtu lokala in zaposleni še vedno lahko izpostavljeni tobačnemu dimu mimoidočih, ki kadijo med hojo skozi podhod. Vendar to ni razlog, ki bi v tej zadevi lahko odrekel veljavnost prepovedi kajenja, saj jo ZOUTI ne nalaga mimoidočim, ampak nalaga dolžnost zagotoviti spoštovanje prepovedi kajenja lastniku, najemniku ali upravitelju prostorov, na katere se nanaša prepoved kajenja. Mimoidoči se v nasprotju s strankami lokala v podhodu ne zadržujejo, zato je taka obremenitev s tobačnim dimom bistveno manjša.

5. Za razsojo v obravnavanem primeru je treba odgovoriti na vprašanje, ali gostinski vrt v prehodu N. po določbah ZOUTI predstavlja zaprt javni prostor, v katerem kajenje ni dovoljeno. Po prvem odstavku 3. člena ZOUTI so javni prostori tisti prostori, ki so namenjeni dejavnostim na področju zdravstva, otroškega varstva, vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, prometa, javnega prevoza, trgovine, gostinstva in turizma, športa in rekreacije ter kulture. Zakon kot javne prostore šteje zlasti čakalnice, sejne sobe, kino dvorane, gledališča, zdravstvene, vzgojno varstvene, izobraževalne, socialne zavode, gostinske prostore in trgovine, športne dvorane, javna prometna sredstva, dvigala, kabinske žičnice, javna stranišča in druge prostore, kjer so nekadilci proti svoji volji lahko izpostavljeni cigaretnemu dimu (drugi odstavek 3. člena ZOUTI). Delovni prostor po tem zakonu je vsak prostor, ki je pod nadzorom delodajalca in kjer se zanj opravljajo dela in storitve (tretji odstavek 3. člena ZOUTI). Prepoved kajenja velja v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Za zaprt javni ali delovni prostor se po prvem odstavku 16. člena ZOUTI šteje prostor, ki ima streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten. Prav tako je kajenje prepovedano v prostorih, ki se po ZOUTI ne štejejo za zaprte prostore, če so del pripadajočih funkcionalnih zemljišč prostorov, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja. Po drugem odstavku 16. člena ZOUTI pa je kajenje ne glede na prvi odstavek tega člena dovoljeno v posebej za kadilce določenih prostorih nastanitvenih obratov in drugih ponudnikih nočitev; v domovih za ostarele in zaporih v prostorih, ki niso namenjeni skupni rabi, kadar v njih bivajo samo kadilci; v posebej za kadilce določenih prostorih v psihiatričnih bolnišnicah in v posebej za kadilce določenih prostorih drugih izvajalcev zdravstvene obravnave duševnih bolnikov; ter v kadilnicah. Iz take zakonske ureditve je tako razvidno, da zakon prepoveduje kajenje v zaprtih javnih in delovnih prostorih, izjemoma pa tudi v javnih prostorih, ki po ZOUTI ne štejejo za zaprte, pripadajo pa funkcionalnim zemljiščem prostorov, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja. Iz določbe drugega odstavka 16. člena ZOUTI je razvidno tudi, da zakon dovoljuje kajenje v taksativno naštetih zaprtih javnih prostorih. A cotrario kajenje ni prepovedano v tistih javnih prostorih, ki jih ni mogoče zajeti z določbama prvega odstavka 3. člena in prvega odstavka 16. člena ZOUTI.

6. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ ugotovil, da je gostinski vrt B., katerega lastnik je V. s.p., ki se nahaja v prehodu N., ograjen, na vrtu je več miz in stolov, za eno od miz pa sedi oseba, ki kadi cigarete. Po ugotovitvi prekrškovnega organa je gostinski vrt zaprt javni prostor, kjer se opravlja gostinska dejavnost, ima streho in popolnoma zaprtih več kot 50% površin pripadajočih sten. Nasprotno je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ograja gostinskega vrta ni stena, temveč je gostinski vrt zaprt s stenami in streho prehoda N. Sodišče je (med drugim) obrazložilo, da prehod N. ni javni prostor po 3. členu ZOUTI, saj ni namenjen opravljanju dejavnosti določenega (ne)gospodarskega subjekta, ampak je javno dobro oziroma javna površina, ki jo lahko vsakdo uporablja. Namen prehoda pod N. je v prehodu in povezavi dveh ulic in ga lahko uporablja vsakdo, ni pa namen tega prehoda v opravljanju dejavnosti določenega subjekta. Zato tudi ne more biti pod nadzorom konkretnega delodajalca in ni delovni prostor.

7. Tako prekrškovni organ kot sodišče sta ugotovila, da V. s.p., na gostinskem vrtu B. opravlja gostinsko dejavnost ter da je gostom na gostinskem vrtu omogočeno kajenje. Obravnavani gostinski vrt je zato mogoče šteti za javni prostor po določbi prvega odstavka 3. člena ZOUTI. Na podlagi dejanskih ugotovitev prekrškovnega organa in sodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da se kršiteljev gostinski vrt nahaja v prehodu N. ter da je z ene strani zaprt s steno prehoda, preostale stranice so zamejene z ograjo, nad njim pa je streha prehoda. Ob ugotovitvi, da je gostinski vrt zamejen s streho in steno prehoda ter z ograjo, ga ne glede na to, iz kakšnega materiala je ograja, ni mogoče šteti za zaprt javni prostor po prvem odstavku 16. člena ZOUTI. Kršiteljev gostinski vrt ni zamejen na način, opredeljen v tej določbi, saj nima zaprtih več kot polovico površine pripadajočih sten. S tega vidika ni utemeljeno sklicevanje vrhovnega državnega tožilca na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 99/2010 z dne 15. 6. 2010, saj je bil zimski vrt v tej zadevi popolnoma zastekljen oziroma zaprt, medtem ko gostinski vrt v obravnavanem primeru ni tak. Obravnavani primer se nanaša le na kršiteljev gostinski vrt, ne pa na celoten prehod N. V izpodbijani sodbi je sodišče logično in razumno obrazložilo, da omenjeni prehod predstavlja javno dobro in je torej javna površina, ki jo lahko vsakdo uporablja. Po presoji Vrhovnega sodišča kajenje v obravnavanem prehodu ni prepovedano, temveč je prepoved kajenja omejena le na tiste dele prehoda, ki po določbah ZOUTI predstavljajo zaprt javni oziroma delovni prostor (na primer notranjost kršiteljevega lokala). Posebna pravica uporabe za gostinsko dejavnost v prehodu kot javnem dobru za presojo obravnavane zadeve ni pravno relevantna. S tem, ko je kršitelj postavil gostinski vrt v del prehoda N., je razširil svojo gostinsko dejavnost tudi na ta del prehoda in s tem uporabnikom (le) tega dela javnega dobra omogočil kajenje, kot je to sicer dovoljeno oziroma omogočeno tudi vsem ostalim uporabnikom prehoda. Kot rečeno, zaprt javni ali delovni prostor je prostor, ki ima streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten. V obravnavanem primeru gostinski vrt od preostalih delov prehoda ni razmejen tako, da bi predstavljal povsem samostojno enoto (- ki bi zamejevala tudi prost pretok zraka na gostinskem vrtu). Zamejitev gostinskega vrta z ograjo zgolj simbolično razmejuje ta prostor od preostalega prehoda. Sten prehoda ni mogoče pomensko enačiti z javnemu prostoru pripadajočimi stenami, v tem primeru s stenami gostinskega vrta. Prav tako streha prehoda ni obenem tudi streha ograjenega gostinskega vrta, zaradi česar je ni mogoče šteti za sestavni, omejujoči del tega prostora, namenjenega gostinski dejavnosti. Končno, stališče, za katero se zavzema vrhovni državni tožilec, bi po presoji Vrhovnega sodišča lahko privedlo do pravno nevzdržnega položaja, v katerem bi se prepoved kajenja nanašala na goste kršiteljevega gostinskega lokala - vrta, naključnih mimoidočih kadilcev, ki bi se nahajali v istem prostoru kot gostje na gostinskem vrtu, to je v prehodu N., pa ta prepoved ne bi zadevala.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve predpisa, ki določa prekršek iz 1. točke 156. člena ZP-1. Zato je na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

08.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sodba PRp 133/2006
• Sodba IV Ips 51/93
• VSC sodba PRp 38/2006