VSRS sklep II Ips 226/2012

Jedro

Ne le jezikovna razlaga, ki kaže na različno podlago plačil, ki gredo tožeči stranki po pogodbi, tudi način, na katerega sta pogodbeni stranki izpolnjevali pogodbo, sicer imenovano pogodba o zastopanju, kažeta, da tožeča stranka ni bila le zastopnik ali posrednik v klasičnem civilnopravnem pomenu, pač pa agent igralca košarke z obveznostjo povezovanja toženca s klubi z namenom sklenitve pogodbe o igranju košarke in obenem pravico do plačila ne le v obliki posredniške provizije, pač pa tudi v obliki določenega deleža od toženčevih dohodkov. Takšno razlago ponuja tudi dopolnilno pravilo 101. člena ZOR za primer, če bi pogodbenega določila ne mogli opredeliti za jasnega.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v odločitvi o stroških in v delu, s katerim je zavrnjena pritožba tožeče stranke in potrjena sodba sodišča prve stopnje v I. točke izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v I. točki izreka in v odločitvi o stroških in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od toženca plačilo 16.831,12 EUR z zakonskimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, 961.895,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2005 do plačila, 653.574,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 do plačila in 607.961,961,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2007 do plačila. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je toženec zahteval, da se ugotovi, da je nična pogodba o zastopanju z dne 24. 2. 1997 in mu je tožeča stranka dolžna plačati 129.000,00 USD v evrski protivrednosti na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 1997 do plačila. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da odločitev glede narave pogodbe ni pravilna. Materialnopravno zmotno je stališče, da pripada tožeči stranki 30 % deleža prejemkov toženca le glede pogodb, ko ga je zastopala tožnica, zaključki sodišča pa so v nasprotju z listinami v spisu, tj. pogodbo med klubom A. in tožencem, kar prestavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi za sklenitev pogodbe med tožencem in klubom A. bi tožeča stranka potrebovala posebno licenco. Toženec je tedaj štel, da je tožeča stranka izpolnila svoje pogodbene zaveze in je plačal 30 % svojih obveznosti iz 4. člena pogodbe kljub temu, da tožeča stranka ni podpisala pogodbe kot njegov zastopnik. Enak dogovor je obstajal ob odhodu toženca na izbore ? v ZDA, saj sicer tožeča stranka ne bi odpotovala z njim. Sklenitev pogodbe s klubom B. je bila posledica delovanja in aktivnosti tožeče stranke. V tem delu je sodišče napačno interpretiralo pogodbo o zastopanju z dne 24. 2. 1997 kot pogodbo o ekskluzivnem zastopanju, čeprav se je v določenih primerih (npr. v primeru kluba A.) izvajala kot pogodba o posredovanju. Tožeča stranka je pred izborom imela razgovore z A. in je zahtevala svoje plačilo, v sodelovanje z A. pa tiho privolila le zato, da je šlo za formalnega agenta. Zato ni šlo za nemožnost izpolnitve na njeni strani. Pri pogodbi z dne 24. 2. 1997 je šlo za skupni posel, ki ima elemente več pogodb. Sodišči sta to implicitno priznali, po drugi strani pa nerazumno odločili, da gre zgolj za zastopniško pogodbo. Tožeča stranka je vložila veliko sredstev v družino E. in prevzela tveganje, da ji v primeru neuspeha toženca sredstva in trud ne bodo povrnjeni. Tedaj nobena od strank ni imela v mislih zastopniške pogodbe. Sodišče tako neutemeljeno in v nasprotju z dokazi (protispisno) zaključi, da je bil glavni namen strank skleniti pogodbo o ekskluzivnem zastopanju in je zato tožeča stranka upravičena do 30 % deleža dohodkov toženca le od pogodb, sklenjenih z njenim zastopanjem. Sodišči sta zmotno uporabili 138. in 137. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Napačno interpretacijo pogodbenega materialnega prava predstavlja stališče, da je bilo financiranje toženca podrejenega pomena in naj ne bi vplivalo na naravo pogodbe in s tem pravico tožeče stranke, ki jo vtožuje. Razlog o tem odločilnem dejstvu v izpodbijani sodbi ni naveden, zato je podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Namen tožeče stranke je bil pomagati tožencu in njegovi družini, da je lahko nadaljeval svojo športno pot in se razvil v vrhunskega športnika. Sredstva bi moral toženec vrniti le v primeru kršitve pogodbe. Pri oceni narave pogodbe sodišči nista upoštevali njene vsebine, ki vključno s 4. in 6. členom kaže, da smisel pogodbe ni bil le v zastopanju. Ravno nasprotno, vsem je bilo jasno, da je ravno zaradi financiranja nastala pravica tožeče stranke, toženec pa je prenehal s plačevanjem, ker je bil mnenja, da je že ?povrnil? vlaganja. Financiranje je bilo pri poslu temeljno in je predstavljalo kavzo pogodbe in temeljni nagib strank. Tožeča stranka je tvegala, da ne bo dobila povrnjenih visokih vloženih sredstev (prenehanje igranja košarke, poškodbe, neuspeh), zato se je toženec zavezal k plačilu dela zaslužka, s čimer je povezano dejstvo, da vsako plačilo pomeni uspeh in uspešno financiranje tožeče stranke. Zato je 4. člen pogodbe predvidel plačilo tudi v primeru, ko tožeča stranka ne bi bila vključena v sklepanje pogodbe. Pogodba je v tem delu jasna. Sicer pa 4. člen loči in navaja dva primera: 30 % posredniške provizije in 30 % ostalih mesečnih prejemkov. Loči dva izraza za dva različna primera. Pogodbo je treba razlagati tudi glede na prakso med strankama, pri čemer ponovno opozarja na pogodbo s klubom A. Sodišči prve in druge stopnje nista odločili o odškodninski pravni podlagi in o tem nimata razlogov. Pravna podlaga zahtevka je tudi v kršitvi pogodbe zaradi kršitve izključne pravice tožeče stranke do ekskluzivnega zastopanja, ko je šlo za prestop v kluba C. in D. Tako celoten vtoževani znesek predstavlja tudi škodo v obliki izgubljenega dobička. Sodbi prve in druge stopnje se v bistvu nanašata zgolj na prestop in igranje toženca za klub B. Toženec pogodbe ni prekinil in je ob zadnjih dveh prestopih še vedno veljala. Tudi o tem sodba nima razlogov. Argument nemožnosti izpolnitve ne drži, saj bi za druge prestope, če bi jo toženec obvestil, da želi zamenjati klub, opravila vse storitve zastopanja in tudi pridobila ustrezno licenco. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevkom tožeče stranke, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi, po potrebi pa tudi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Očitki revizije o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Tožeča stranka na več mestih izpodbijani sodbi očita protispisnost (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavlja revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP), vendar to kršitev napačno razume. Protispisnost namreč pomeni, da je sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev storilo napako pri povzemanju vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, torej ko jim je pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ta kršitev pa ni podana, kadar je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi ali izpovedbami prič in strank oziroma kadar sodišče tem dokazom pripiše drugačen dokazni pomen (težo) kot pa morda stranka. In ravno slednje (predvsem z navedbami, da so zaključki sodišča v nasprotju z listinami v spisu, tj. pogodbo med klubom A. in tožencem, da sodišče ?neutemeljeno in v nasprotju z dokazi... (t.i. protispisnost) zaključi, da je bil glavni namen strank skleniti pogodbo o ekskluzivnem zastopanju? in da zaključek, da je bil finančni vložek podrejenega pomena, nima podlage v izvedenih dokazih oziroma predstavlja protispisnost) trdi tožeča stranka. V tem primeru bi šlo lahko le za zmotno dokazno oceno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba sodišča druge stopnje (skupaj z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, katerim pritrjuje) namreč vsebuje razloge o tem, da je bil temeljni namen pogodbe v zastopanju toženca, financiranje (kreditiranje) toženca in njegove družine pa zgolj drugotnega pomena. Na takšen namen pogodbenikov je sodišče sklepalo iz vsebine pogodbe, njenega kasnejšega izpolnjevanja in navedb samih strank. Ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je tožeča stranka soglašala s tem, da je pogodbo za toženca podpisal drug zastopnik in da kršitve pogodbe z njegove strani ni bilo, se posebej z odškodninsko odgovornostjo zaradi kršitve pogodbe nista ukvarjali, kar sta tudi pojasnili, zato so neutemeljeni revizijski očitki o odsotnosti razlogov glede odškodninske podlage uveljavljanega zahtevka.

8. Osrednje sporno vprašanje je v razlagi pogodbe, sklenjene 24. 2. 1997 in imenovane pogodba o zastopanju. Ni spora o tem, da je šlo za pogodbo o ekskluzivnem zastopanju toženca kot igralca košarke v obdobju 10 let. Prav tako ni spora o tem, da pogodbe z ameriškim klubom B. ni sklenila tožeča stranka kot toženčev zastopnik, je pa s tako pogodbo soglašala. Spor je v razlagi 4. člena pogodbe, in sicer ali tožeči stranki kljub temu pripada 30 % od (ostalih) mesečnih prejemkov toženca. Ta člen pogodbe namreč določa, da tožeči stranki poleg 30 % posredniške provizije pri sklepanju pogodb pripada tudi 30 % od ostalih mesečnih prejemkov, ki jih bo v obdobju 10 let prejemal toženec kot košarkar. Nadalje je sporno, ali je s tem, ker teh obveznosti ni poravnal, toženec kršil pogodbo, zaradi česar ga zadenejo sankcije, določene v 6. členu pogodbe.

9. Pravilo za razlago spornih pogodbenih določil vsebuje drugi odstavek 99. člena v času sklepanja pogodbe veljavnega ZOR. Po tem določilu se pri razlagi spornih določil pogodbe ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Za temeljni, primarni skupen namen pogodbenikov sta sodišči prve in druge stopnje opredelili zastopanje toženca, ne pa njegovo financiranje, to naj bi bilo podrejenega, drugotnega pomena. Ne glede na takšen zaključek pa tudi za sodišči prve in druge stopnje ni dvoma, da pogodba, čeprav se imenuje pogodba o zastopanju, ni zgolj to. Določila 2. člena (o skrbi za toženca kot igralca košarke in omogočanju kvalitetnih treningov), 4. člena (o kritju stroškov toženca in njegovi plači) in 6. člena (o dolgoročnem kreditu in prevzemu obveznosti po že sklenjeni kreditni pogodbi) namreč kažejo, da se je tožeča stranka zavezala vložiti (znatna) finančna sredstva v športni razvoj in kariero toženca. Zato sklep o tem, da je bil primarni namen ob sklepanju pogodbe v zastopanju toženca, še ne implicira take razlage določbe 4. člena pogodbe, da tožeči stranki razen plačil za zastopanje ne pripada ničesar, in take razlage določbe 6. člena, da v njem opredeljene posledice kršitve pogodbe nastanejo le v primeru kršitve obveznosti, ki izvirajo iz zastopanja. Na drugačno razumevanje plačil, ki po pogodbi pripadajo tožeči stranki, napotuje že njihovo različno poimenovanje: tožeči stranki za vse sklenjene pogodbe v imenu toženca pripada 30 % posredniške provizije (drugi odstavek 3. člena in prvi odstavek 4. člena), poleg tega pa še 30 % od ostalih mesečnih prejemkov toženca v obdobju nadaljnjih 10 let (prvi odstavek 4. člena pogodbe). Jezikovna razlaga torej kaže na različno podlago plačil, ki gredo tožeči stranki po pogodbi, kar je v postopku tožeča stranka tudi zatrjevala. Trdila je namreč, kar ponavlja tudi v reviziji, da ji v primerih, ko je pogodba sklenjena z njenim zastopanjem oziroma posredovanjem, pripada posredniška provizija, v vseh primerih (ne glede na posredovanje oziroma zastopanje) pa ustrezen delež toženčevih mesečnih prejemkov. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje se je tudi potrdilo (16. točka obrazložitve sodbe prve stopnje), da že predhodne pogodbe z italijanskim klubom A., po kateri ji je toženec sicer plačal ustrezen delež od mesečnih prejemkov, ni sklenila kot zastopnik toženca, enako kot tudi ne kasnejše s klubom B., pri čemer pa naj bi bilo njeno posredovanje in soglasje k sklenitvi pogodbe identično kot pri sklenitvi pogodbe z italijanskim klubom. Ne le jezikovna razlaga, tudi način, na katerega sta pogodbeni stranki izpolnjevali pogodbo (pravice in obveznosti iz pogodbe), preden je med njima prišlo do spora, torej kažeta na drugačno razumevanje pogodbenih določil o plačilih tožeče stranke, kot ga ponujata sodišči druge in prve stopnje. Tožeča stranka ni bila le zastopnik ali posrednik v klasičnem civilnopravnem pomenu(1), pač pa agent igralca košarke z obveznostjo povezovanja toženca s klubi z namenom sklenitve pogodbe o igranju košarke(2) in obenem pravico do plačila ne le v obliki posredniške provizije, pač pa tudi v obliki določenega deleža od toženčevih dohodkov. Takšno razlago ponuja tudi dopolnilno pravilo 101. člena ZOR za primer, če bi pogodbenega določila ne mogli opredeliti za jasnega. Pogodba je bila nedvomno odplačna, glede na starost toženca ob sklenitvi pogodbe pa logično tudi negotova, kot to trdi tožeča stranka, saj njegov nadaljnji razvoj kot košarkarja ni mogel biti znan niti ne objektivno predvidljiv. Zato bi razlaga, da tožeči stranki pripada le provizija od tistih pogodb, ki jih v imenu tožene stranke sklene tožeča stranka (9. točka sodbe druge stopnje v zvezi s 23. točko obrazložitve sodbe prve stopnje), ne pa tudi delež od dohodkov toženca, ki jih prejme po pogodbah, ki jih sklene sam oziroma brez njenega zastopanja, pomenila razlago v prid interesom in koristim toženca oziroma bi se razmerje vzajemnih dajatev strank bistveno prevesilo v njegovo korist.

10. Vrhovno sodišče torej pritrjuje stališču tožeče stranke v reviziji o zmotni uporabi materialnega prava glede razlage pogodbe o zastopanju z dne 24. 2. 1997 in s tem zmotne uporabe pogodbenega materialnega prava. Ob izhodišču, da je tožena stranka nastopala kot agent igralca z v prejšnji točki obrazložitve opisanim položajem, se namreč izkaže okoliščina, da tožeča stranka ni imela ustrezne licence za sklepanje pogodb o igranju košarke v ... ligi, za nepomembno. Dejstvo, da je soglašala, da toženec sklene pogodbo s klubom B., pa, kot sta sicer pravilno zaključili sodišči prve in druge stopnje, pomeni, da toženec s sklenitvijo pogodbe preko drugega agenta z ustrezno licenco, ni kršil pogodbe o zastopanju. Na drugi strani pa to tudi pomeni, da bi moral vse obveznosti, kot izhajajo iz nje, izpolnjevati, t.j. plačati tožeči stranki ustrezen delež svojih mesečnih prejemkov. Povedano drugače: toženec ni kršil pogodbe o zastopanju, ker je sklenil pogodbe o igranju košarke z drugim zastopnikom in ne s tožečo stranko; kršil pa jo je, ker svojih obveznosti iz nje do tožeče stranke v obliki plačila dogovorjenega dela svojih mesečnih prejemkov ni izpolnil.

11. Tožeča stranka torej utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker pa je zaradi tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanašata na odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke in zadevo v tem obsegu vrnilo v sojenje sodišču druge stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

12. Izhodišča za pravilno uporabo materialnega prva so razvidna iz dosedanje obrazložitve in v tej smeri in zaradi presoje utemeljenosti višine vtoževanega zahtevka bosta morali sodišči prve in druge stopnje dopolniti dokazni postopek.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

--.---

Op. št. (1): Zato ni utemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na 804. člen ZOR, ki opredeljuje pravico do plačila (provizije) zastopnika pri pogodbi o trgovskem zastopanju, niti ne bi bila ustrezna primerjava s plačilom posrednika pri pogodbi o posredovanju (822. člen ZOR). Sklenjena pogodba je namreč izraz pogodbene avtonomije, ki jo je v zakonsko določenih okvirih treba ustrezno spoštovati.

Op. št. (2): 2. Pa tudi drugimi dogovorjenimi obveznostmi v drugem odstavku 4. člena pogodbe.

Datum zadnje spremembe:

21.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep II Ips 298/2016
• Sklep III Ips 146/2005
• Sodba in sklep III Ips 98/2009