Sodba I Ips 3795/2010-342

Jedro

Zaslišanje priče, opravljeno preko videokonference, ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi.

Določba tretjega odstavka 8. člena ZKP se nanaša le na procesna dejanja sodišča, in ne na listinske dokaze, ki jih zbereta policija in državno tožilstvo in so priloga kazenske ovadbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je P. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen 1 leto zapora. Obsojeni je dolžan plačati oškodovancu 40.000 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Kršitev kazenskega zakona naj bi bila podana zaradi nepravilne pravne opredelitve kaznivega dejanja, saj se konkretni opis očitka po mnenju vložnika ujema z abstraktnim opisom kaznivega dejanja poneverbe po 209. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ali poneverbe v službi po 263. členu KZ, in zaradi nejasnega časa kaznivega dejanja. V zadevi naj ne bi bilo jasno, kdaj naj bi bil sporni ček vnovčen. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana, ker je na prvi stopnji sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena iz sojenja, saj se je seznanila z izpisom iz kazenske evidence obsodb, ki bi morale biti izbrisane, poleg tega je obdolžencu sodila in ga obsodila že v najmanj treh drugih kazenskih zadevah. Sodišče naj bi kršilo določbo 244.a člena ZKP, ker za zaslišanje prič preko videokonference niso bili izpolnjeni zakonski pogoji; določbi tretjega odstavka 16. člena in četrtega odstavka 329. člena ZKP, ker je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe; ter 8. člen ZKP, ker se je v dokazne namene prebirala dokumentacija, ki je ni prevedel sodni tolmač. Zagovornik zaključuje, da je v obravnavani zadevi toliko dvoma, da o gotovosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo, ni mogoče govoriti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani sodbi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma obe sodbi v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred povsem spremenjen senat.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da ni utemeljena. Zagovornik ne more uspeti s ponavljanjem ugovorov in stališč, do katerih sta že sodišči prve in druge stopnje zavzeli pravilna stališča in jih natančno pojasnili v obrazložitvah izpodbijanih sodb.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku. Slednji v vlogi z dne 26. 3. 2014 navaja, da je mnenje tožilstva vsebinsko prazno in kot tako neupoštevno.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev.

6. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik ima dolžnost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji ter konkretizira tako, da navede vsa dejstva in okoliščine, ki tvorijo kršitev in na podlagi katerih je na tej stopnji odločanja mogoče presoditi, ali je kršitev podana ali ne (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). Pavšalne navedbe, ki zgolj namigujejo na kršitve zakona, pravic obdolženca ali na druge nepravilnosti v postopku, brez konkretnih očitkov glede ravnanja sodišča, ne izpolnjujejo teh zahtev. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo navedb zahteve o tem, da ni jasno, katero dejanje se očita obsojencu in da mora biti obdolžencu v postopku omogočeno, da ve, kateri zakon je prekršil; ter da se zdi veliko naključje, da so zadeve zoper obsojenega R. vedno dodeljene isti sodnici.

Kršitev kazenskega zakona

7. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitve kazenskega zakona niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obtožbi vezano na opis dejanja, ki ga poda državni tožilec. Glede na ta opis je sodišče obsojenčevo dejanje pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ in pri tem pravilno uporabilo zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek 3. člena KZ, prvi odstavek 7. člena KZ-1). Po storitvi dejanja se je zakon res spremenil, kot navaja zagovornik, vendar kasnejši zakon za obsojenca ni milejši.

8. Višje sodišče je pravilno pojasnilo, da očitano dejanje ne ustreza kaznivemu dejanju poneverbe v službi po 263. členu KZ. Obsojenec si ni prilastil denarja, ki bi mu bil zaupan v zvezi z njegovim delom, kar je bit inkriminacije iz 263. člena KZ, temveč je kot župan z zlorabo svojega položaja z družbo A. dogovoril izplačilo denarja s čekom, namesto da bi družba A. svoje pogodbene obveznosti izpolnila po običajni poti, torej z nakazilom denarja na bančni račun občine. Prav izplačilo denarja na podlagi fiktivnega računa s čekom, ki ga je v banki unovčil posrednik, je obsojencu omogočilo, da je tako izplačano gotovino zadržal zase in občini zamolčal izpolnitev pogodbene obveznosti s strani družbe A. (sodba prve stopnje, točka 31). Zato ni mogoče govoriti o tem, da je občina zaupala obsojencu kot županu denar, ki si ga je le-ta nato prilastil.

9. Čas storitve kaznivega dejanja je v opisu dejanja opredeljen z datumom 26. 2. 2004, sodišče pa je v postopku brez vsakega dvoma ugotovilo, da je bil ček vnovčen tega dne (sodba prve stopnje, točka 17). Glede na to navedbe zahteve, da ni jasno, kdaj naj bi bil vnovčen sporni ček, ni mogoče obravnavati kot očitek kršitve kazenskega zakona, kakor svoje navedbe opredeli vložnik, temveč kot zatrjevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP)

10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen zaradi okoliščin iz 1. do 5. točke prvega odstavka oziroma iz 1. do 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Vložnik zahteve zatrjuje obstoj okoliščin iz 4.a točke (sedaj 2. točke drugega odstavka) in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča niso podane. Izpis iz kazenske evidence ni dokaz, ki bi se moral izločiti iz spisa, tudi če so v njem navedene obsodbe, ki bi morale biti izbrisane, saj ne gre za nobenega od primerov iz 83. člena ZKP (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 96/1997 z dne 12. 4. 2001). Zgolj pridobitev takšnega izpisa ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Do nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti bi prišlo, če sodišče pri odločanju ne bi dosledno spoštovalo določbe 103. člena KZ (oziroma 82. člena KZ-1). Tega pa vložnik v zahtevi ne izkaže, temveč nekonkretizirano nakazuje, da je bila izdana obsodilna sodba prav zato, ker je bila predsednica senata seznanjena s preteklimi obsodbami obdolženca.

11. Izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP naj bi bil po navedbah zahteve podan, ker je predsednica senata sodelovala že v najmanj treh drugih kazenskih zadevah zoper obsojenca in ga v vseh teh zadevah tudi obsodila, poleg tega se je seznanila z drugimi sodnimi postopki zoper obdolženega, čeprav teh postopkov v kazenski evidenci ne bi smelo biti. S temi navedbami vložnik ne more utemeljiti kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj morebitni obstoj razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP ne predstavlja te bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Poleg tega sodelovanje sodnice v drugih kazenskih postopkih, v katerih so bile zoper obdolženca izdane obsodilne sodbe, ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Ne gre namreč za ravnanje ali okoliščino na strani sodnice, ki bi kazala na njeno pristranskost pri odločanju oziroma iz katere bi bilo mogoče sklepati na njeno vnaprejšnjo subjektivno vrednostno opredelitev do obdolženca samega. Gre za okoliščino na strani obdolženca, ki je bil večkrat obravnavan pred krajevno pristojnim sodiščem zaradi storjenih kaznivih dejanj. Obdolženci, ki so v kazenskih postopkih zaradi obtožbe, da so storili kaznivo dejanje na območju pristojnosti določenega sodišča, lahko in morajo pričakovati, da bodo pred tem sodiščem tudi sojeni. Pri sodiščih z majhnim številom kazenskih sodnikov - kot je Okrožno sodišče v Kranju - je verjetnost, da takega obdolženca večkrat obravnava isti sodnik, relativno velika. Vložnik v zahtevi ne trdi, da so bila pri dodeljevanju zadev na Okrožnem sodišču v Kranju kršena pravila. Zgolj njegov dvom v verodostojnost izpeljave načela naravnega sodnika pa na tej stopnji odločanja ne more biti upošteven.

Druge kršitve določb kazenskega postopka

12. Tudi v točki III zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, ki se lahko s tem izrednim pravnim sredstvom uspešno uveljavljajo le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe, niso podane. Po določbi 244. a člena ZKP se lahko zaslišanje priče opravi tudi z uporabo sodobnih tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, torej preko videokonference, če je podan kateri od razlogov, navedenih v drugem odstavku citiranega člena, med drugim, če „zaradi drugih upravičenih razlogov ni zaželeno ali možno, da bi oseba prišla k organu, ki opravlja zaslišanje“ (4. točka drugega odstavka 244. a člena ZKP). V konkretnem postopku je sodišče prve stopnje dvakrat vabilo priče iz Republike Avstrije, a se zaslišanja niso udeležile z opravičilom, da zaradi poslovnih obveznosti ne morejo priti na zaslišanje v Kranj. Sodišče je zato ocenilo, da bi ponovno vabljenje prič, zoper katere ni na razpolago prisilnih sredstev, nepotrebno zavleklo kazenski postopek, kar predstavlja tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravičen razlog za izvedbo zaslišanja preko videokonference.

13. Ker je sodišče tisto, ki vodi postopek in odloča o načinu izvajanja dokazov, pri čemer si mora prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku (15. člen ZKP), so neutemeljene navedbe vložnika, da je bilo s strani obrambe v konkretnem postopku zaželeno, da se zaslišanje opravi neposredno na sodišču v Kranju in je zato tekom postopka vztrajno nasprotovala izvedbi videokonference. Zaslišanje priče, opravljeno preko videokonference, je neposredno zaslišanje, ne glede na to, da je posredovano preko tehničnih sredstev. Tako izveden dokaz ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 355. člena ZKP. Poleg tega sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je zaslišanje prič potekalo nemoteno, da je imela obramba možnost pričam postavljati vprašanja in jim predočati listinske dokaze, in da manjše tehnične težave niso vplivale na njihove izpovedbe. Drugačno zatrjevanje vložnika pomeni nasprotovanje dejanskim zaključkom sodišča, s čimer ne more uspeti.

14. Vložnik nadalje očita sodišču, da je v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena in četrtim odstavkom 329. člena ZKP zavrnilo dokazne predloge obrambe za pribavo izvirnikov dokumentacije (ček, prikaz prometa, račun družbe I.), zaslišanje M. S., preverjanje okoliščin v zvezi z domnevnim čekom pri banki, preverjanje prometa med telefonskima številkama zakoncev P., soočenje zakoncev P. ter ponovno zaslišanje M. P. Res je, kot navaja vložnik, da ima obdolženec med postopkom pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (tretji odstavek 16. člena ZKP), kar je bilo obdolžencu v konkretnem postopku omogočeno. Vendar o tem, kateri dokazi se bodo izvedli in ponovili, odloča sodišče. Po ustaljeni sodni praksi (npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 35/2005 z dne 31. 3. 2006, I Ips 353/2007 z dne 10. 7. 2008, I Ips 344/2007 z dne 22. 11. 2007) mora sodišče ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti predlagani dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj in pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne dokazni predlog, če je očitno, da le-ta ne more biti uspešen, če predlog strank za izvedbo dokaza ni substanciran, se ne nanaša na odločilno dejstvo, ali če obramba ni s konkretnimi navedbami izkazala določene stopnje verjetnosti, da bi predlagani dokaz ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva, glede katerega je sodišče sklepalo na podlagi že izvedenih dokazov.

15. V obravnavanem primeru je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, ker je presodilo, da niso pravno relevantni (zaslišanje S.), da zaradi preteka časa niso izvedljivi (podatki telefonske komunikacije, glede katerih zagovornik tudi v zahtevi ni izkazal verjetnosti, da se še hranijo), oziroma ker ni verjetno, da bi njihova izvedba vplivala na ugotovitev odločilnih dejstev, o katerih je sodišče sklepalo na podlagi drugih izvedenih dokazov. S pridobitvijo originala čeka in s poizvedbami pri banki se glede odločilnih dejstev ne bi moglo ugotoviti nič, kar se ni ugotovilo že na podlagi izpovedb prič in izpisa prometa na bančnem računu. V postopku sta bili na glavni obravnavi zaslišani priči J. P. in M. P., pri njunem zaslišanju je zagovornik aktivno sodeloval in jima postavil vrsto konkretnih in preciznih vprašanj. Zato je sodišče zahtevo po njunem ponovnem zaslišanju oziroma soočenju utemeljeno zavrnilo. Obramba namreč ni uspela z zadostno verjetnostjo izkazati, da bi ponovna izvedba teh dokazov vplivala na drugačne ugotovitve glede odločilnih dejstev. Razlike v njunih izpovedbah se ne nanašajo na odločilna dejstva, razhajanja v izpovedbah glede nebistvenih okoliščin pa so tudi glede na potek časa razumljiva. Pritožbeno sodišče je pritrdilo vsem razlogom za zavrnitev dokaznih predlogov in dokazni oceni sodišča prve stopnje ter zaključilo, da je bila zavrnitev predlogov glede na raziskanost dejanskega stanja v zadevi utemeljena. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jih izpostavlja zahteva, sodišče ni kršilo zakona. Večina navedb tega dela zahteve pa v bistvu predstavlja nasprotovanje dokazni oceni sodišča in poskus vložnika vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar izrecno izhaja tudi iz IV. točke zahteve.

16. Neutemeljen je tudi očitek zahteve glede pravice obdolženca, da v postopku uporablja jezik, ki ga razume oziroma zatrjevana kršitev 8. člena ZKP. Kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, je postopek ves čas tekel v slovenskem jeziku, ki ga obsojenec razume. Priče, ki ne govorijo slovensko, so bile zaslišane s pomočjo sodnega tolmača, vsi listinski dokazi v tujem jeziku so bili prebrani v slovenskem prevodu. Izpodbijana pravnomočna sodba pravilno navaja, da se določba tretjega odstavka 8. člena ZKP nanaša le na procesna dejanja sodišča, in ne na listinske dokaze, ki jih zbereta policija in državno tožilstvo in so priloga kazenske ovadbe. Dejstvo, da teh listin ni prevedel sodni tolmač, ampak oseba, zaposlena na policiji, lahko vpliva kvečjemu na njihovo dokazno vrednost, ne pomeni pa kršitve tretjega odstavka 8. člena ZKP oziroma kršitve pravice do uporabe lastnega jezika v postopku, saj je ta potekal v slovenščini (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 39/2006 z dne 3. 2. 2006). V zadevi I Ips 178/2006 z dne 1. 6. 2006 je bilo pojasnjeno tudi, da obdolženčeva pravica do prevoda listin in izjav, ki so podlaga za odločanje v kazenskem postopku, ne sega tako daleč, da je potrebno prevesti vse pisne dokaze ali uradno dokumentacijo, ki je v spisu, ne glede na njihovo relevantnost. Ob tem, da je v obravnavani zadevi oba listinska dokaza, na katera je sodišče oprlo obsodbo (ček in izpis prometa na bančnem računu), prevedel sodni tolmač (priloge A151 do A157), vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel nobenega dokumenta, ki bi bil podlaga za obsodilno sodbo in katerega prevod bi bil vprašljiv, zavajajoč ali napačen, zaradi česar bi vplival na pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev oziroma na zakonitost sodbe.

C.

17. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker niso podane kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega P. R. (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, odmerjeno po številki 7112 Taksne tarife.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 46289/2010-62
• Sodba I Ips 129/2009
• Sodba XI Ips 63951/2012-932