Sodba I Up 214/2014

Jedro

Določba o omejitvi gibanja (51. člen ZMZ) vsebuje splošni preventivni namen, da se preprečijo v naprej nedoločljiva ravnanja prosilca za mednarodno zaščito in neželene posledice, ki niso v javnem interesu. Če prosilec ne želi razkriti svoje identitete ali zavaja azilni organ, morebitnih (bodočih) neželenih ravnanj ni mogoče individualizirati in predvideti. Na podlagi tožnikovih ravnanj – dejstva, da ni predložil identifikacijskega dokumenta in da je z različnimi podatki o svoji identiteti zavajal azilne organe, je tožena stranka ob upoštevanju načela sorazmernosti po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenila, da bo lahko le z odrejenim ukrepom, ki se bo izvajal v centru za tujce, zagotovila tožnikovo navzočnost in meritorno odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, oziroma če bo tožnik predložil uradni identifikacijski dokument, ugotovila njegovo istovetnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-360/2011/39 /1313-09) z dne 9. 5. 2014. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 51. člena v povezavi z 9. in 12. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44 z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od 8. 5. 2014 do 8. 8. 2014, z možnostjo podaljšanja še za en mesec.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana razloga za omejitev gibanja tožniku, določena v 1. točki prvega odstavka 51. člena ZMZ in 2. točki prvega odstavka 51. člena v povezavi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Glede razloga za omejitev gibanja, določenega v 9. točki prvega odstavka 55. člena v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, pa tožena stranka po presoji prvostopenjskega sodišča ni dokazala, da je tožnik namerno uničil svojo potno listino, s katero bi lahko izkazal svojo istovetnost in državljanstvo.

3. Tožnik izpodbija prvostopenjsko sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 75. člena ZUS-1). Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka prostega preudarka ni uporabila na način, ki bi ustrezal njegovemu namenu, saj ni v zadostni meri obrazložila vseh dejanskih in pravnih okoliščin o načinu in mejah njegove uporabe. Omejitev gibanja (osebne svobode) je dopustna samo v primeru, če je podan dvom v zatrjevano prosilčevo identiteto. Tak dvom pa ni in ne more biti podan le zato, ker prosilec nima dokumentov. Dvom v tožnikovo istovetnost ni obrazložen in tudi ni izkazan. Določbo 12. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa je mogoče uporabiti le v primeru, če prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel druge osebne podatke v isti ne pa katerikoli drugi državi. Prav tako tožena stranka ni v zadostni meri utemeljila tožnikove begosumnosti.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz relevantnega dejanskega stanja zadeve izhaja, da je tožnik dne 2. 11. 2011 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Dne 9. 11. 2011 je samovoljno zapustil Azilni dom (zato je bil postopek v zvezi z njegovo prošnjo ustavljen) in bil dne 20. 2. 2012 na podlagi Dublinske uredbe iz Švice vrnjen v Republiko Slovenijo. V Švici se je predstavljal kot državljan Maroka z osebnimi podatki L. A., roj. ... v Rabatu. Po vložitvi ponovne prošnje za mednarodno zaščito je dne 21. 12. 2012 samovoljno zapustil Azilni dom, zato je bil postopek ponovno s sklepom ustavljen. Dne 7. 5. 2014 je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe vrnjen v Republiko Slovenijo, tokrat iz Nemčije. V tej državi se je predstavljal kot državljan Alžirije z osebnimi podatki C. H., roj. ... V Sloveniji je spet zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka pa mu je omejila gibanje iz razloga 1. in 2. točke prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 9. in 12. točko prvega odstavka 55. člena istega zakona.

7. S tem ko je Slovenija ponovno sprejela tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, je sprejela tudi odgovornost, da bo v skladu z nacionalno zakonodajo ter ob upoštevanju procesnih in materialnih standardov azilnega prava Evropske Unije preverila utemeljenost njegove prošnje za mednarodno zaščito. Eden od temeljnih ciljev Dublinske uredbe je, da se prosilcem zagotovi učinkovit dostop do postopkov za določitev statusa begunca v vsaj eni državi članici. Obveznost odgovorne države, ki je dolžna ponovno sprejeti prosilca za mednarodno zaščito, pa je, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito.

8. Ukrep omejitve gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti po 1. točki prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko odredi, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete. Po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZMZ pa se prosilcu, zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, lahko začasno omeji gibanje, če vloži še eno prošnjo, v kateri brez opravičljivega razloga navede druge osebne podatke. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, tožena stranka o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, v takem primeru pa se sodna presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega upravnega akta omeji le na presojo, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu s svojim namenom in ali so njegove meje prekoračene, sodišče prve stopnje pa je v tem primeru pravilno presodilo, da ta pravila niso bila kršena.

9. V tem primeru ni sporno, da tožnik svoje identitete ni izkazal z nobenim uradnim identifikacijskim dokumentom in da se je v drugih državah predstavljal z drugimi imeni, rojstnimi podatki in izvornimi državami. Glede na te okoliščine sta sodišče prve stopnje in tožena stranka presodila, da je treba ugotoviti istovetnost prosilca in mu do takrat omejiti gibanje. V takšnih okoliščinah, ko tožnik tudi ni z razumnimi razlogi pojasnil svojega različnega predstavljanja, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča dvom v tožnikovo istovetnost utemeljen.

10. Pritožbeni ugovor, da se določba 12. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZMZ lahko uporabi le v primeru, če prosilec v isti državi vloži novo prošnjo, v kateri navede druge osebne podatke, ni utemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, za uporabo te določbe ni bistveno, ali je prosilec navedel druge osebne podatke v isti ali katerikoli drugi državi članici EU.

11. Določba o omejitvi gibanja (51. člen ZMZ) vsebuje splošni preventivni namen, da se preprečijo v naprej nedoločljiva ravnanja prosilca za mednarodno zaščito in neželene posledice, ki niso v javnem interesu. Če prosilec ne želi razkriti svoje identitete, ali zavaja azilni organ, morebitnih (bodočih) neželenih ravnanj ni mogoče individualizirati in predvideti. Na podlagi tožnikovih ravnanj – dejstva, da ni predložil identifikacijskega dokumenta in da je z različnimi podatki o svoji identiteti zavajal azilne organe, je tožena stranka ob upoštevanju načela sorazmernosti po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenila, da bo lahko le z odrejenim ukrepom, ki se bo izvajal v centru za tujce, zagotovila tožnikovo navzočnost in meritorno odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, oziroma če bo tožnik predložil uradni identifikacijski dokument, ugotovila njegovo istovetnost.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da sta podana razloga za omejitev gibanja tožniku, določena v 1. točki prvega odstavka 51. člena ZMZ in 12. točki prvega odstavka 55. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 51. člena ZMZ, saj tožnik ni izkazal svoje identitete, v prošnjah, ki jih je vlagal v Sloveniji, pa je navedel druge osebne podatke, kot v prošnjah, ki jih je vložil v Nemčiji oziroma v Švici.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

17.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1388/2005
• Sodba I Up 173/2007
• Sodba I Up 549/2007