Sodba I Up 169/2014

Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnikova identiteta sporna, obstajajo pa tudi okoliščine za sum, da tožnik zavaja in zlorablja postopek. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in tožbo zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 553/2014-13 z dne 4. 4. 2014 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. S I. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo sklep, št. 2142-74/2014/3 (1313-06) z dne 21. 3. 2014, s katerim je tožena stranka tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ter 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 20. 3. 2014 od 15.00 ure do dne 20. 6. 2014 do 15.00 ure (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Z drugo točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora nemudoma po prejemu sodbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je ukrep, ki je bil izrečen tožniku, treba šteti za poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in ne za ukrep omejitve gibanja. Uporaba strogega testa sorazmernosti v obravnavani zadevi kaže, da je tožena stranka določili 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ nepravilno uporabila. Podlago iz 6. točke 55. člena ZMZ je mogoče uporabiti samo takrat, kadar tožena stranka ugotovi, da je tožnik vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. V obravnavanem primeru pa temu ni mogoče pritrditi. Zakasnitev pri podaji namere zaprositi za azil v okoliščinah, ko je tožnik prebežnik iz Sirije, sama po sebi ne zadošča za utemeljen sum, da tožnik zlorablja postopek. Presoja zakonitosti akta je odvisna od tega, ali je tožena stranka pravilno uporabila razlog za omejitev osebne svobode iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti). Prosilcu ni mogoče omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je pribežal v Slovenijo brez uradnega dokumenta s sliko, ampak je treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je sploh imel možnost priti z uradnim dokumentom. Upravno sodišče pa ne more in ne sme namesto tožene stranke ugotavljati dvoma v istovetnost tožnika. Tožena stranka ni ugotavljala dejstev v zvezi z njegovo verodostojnostjo, ali so bili dokumenti res uničeni. Nesporno je tožnik prišel v Slovenijo brez dokumentov in povsem jasno je, da jih zaradi razmer v Siriji ne more pridobiti, zato mu tožena stranka ne more odvzeti svobode zaradi ugotavljanja istovetnosti. Nevarnost pobega ali nezakonit prehod čez mejo pa ni samostojna pravna podlaga za ukrep iz 51. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje se sklicuje na več sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in zaključuje, da se ukrep odvzema svobode lahko šteje za zakonit, če je potrjen s strani sodišča, tudi če je dovoljena pritožba. Iz tega je mogoče sklepati, da če sodišče na prvi stopnji sojenja odloči, da je ukrep nezakonit, mora imeti odločitev sodišča, ne glede na to, ali imata stranki spora še možnost pritožbe, takojšen pravni učinek.

3. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. S svojo odločitvijo je sledila dosedanji ustaljeni upravnosodni praksi. Sodišče prve stopnje je brez dejanske podlage zelo pristransko verjelo tožniku. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabila zakonske določbe o omejitvi gibanja. Vztraja, da tožnik zavaja postopek, saj za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče, in da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Zakonito je bilo omejeno gibanje tudi zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti, saj obstaja utemeljen sum, da tožnik sploh ni državljan Sirije. Sodišče je zmotno ocenilo, da dvoma v njegovo istovetnost ni. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba omejitev gibanja odpraviti takoj po izdaji sodbe in ni treba čakati na pravnomočnost.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnik, ki trdi, da je A. A., rojen ..., državljan Sirske arabske republike, naj bi iz Sirije pobegnil leta 2011. Kot zatrjuje, je bil preganjan zaradi svoje sunitske narodnosti oziroma veroizpovedi. Predsednik Bashar al-Assad je šiit in zato imajo vsi suniti v Siriji težave. Iz Sirije je odšel v Libanon in od tam po 15 dneh v Turčijo. V Istanbulu je živel dve leti in pol (na policiji je dejal tri leta) kjer se je preživljal s priložnostnimi deli. Sprovajalec mu je uredil ponarejen turški potni list in letalsko karto do Slovenije, za kar je plačal 600 EUR. Nameraval je oditi v Švico.

7. Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti; na podlagi 2. alineje pa zaradi suma zavajanja iz zlorabe postopkov, med drugim iz razlogov, navedenih v 5. točki (če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost) in 6. točki (če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države) prvega odstavka 55. člena ZMZ. Na podlagi teh določb je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore centra za tujce, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo ta ukrep odpravilo in toženi stranki naložilo, da ta ukrep nemudoma preneha izvajati in tožnika izpusti iz centra za tujce.

8. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka napačno uporabila citirane zakonske določbe za omejitev gibanja in je nepravilno ugotovila dejansko stanje. Izrečeni ukrep omejitve gibanja (oziroma kot ga imenuje sodišče prve stopnje odvzem osebne svobode) naj ne bi prestal strogega testa sorazmernosti in ni nujen.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na napačni dokazni oceni dokazov, ki so bili izvedeni (oziroma ugotovljeni) v upravnem postopku in na glavni obravnavi, posledično pa je nepravilno uporabilo materialno pravo.

10. Pravilna je presoja tožene stranke, da obstaja za omejitev tožnikovega gibanja razlog iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča napačno ocenilo izvedene dokaze in ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovo identiteto.

11. Tožnik se je ob prihodu v Republiko Slovenijo izkazal s ponarejenim potnim listom. Čeprav ni (kot sam trdi) izrecno povedal lažnih osebnih podatkov, kot so bili navedeni v ponarejenem potnem listu, pa je s konkludentnim ravnanjem, s predložitvijo ponarejenega potnega lista uradnim organom, lažno predstavljal svojo identiteto. Sodišču prve stopnje se tožnikovo ravnanje (da je namreč pripotoval s ponarejenim dokumentom) sicer zdi „razumno za begunca iz Sirije, ki je pobegnil brez dokumentov“, Vrhovnemu sodišču pa ne. Če že je pripotoval s ponarejenim dokumentom, bi to, zaradi verodostojnosti svoje zatrjevane identitete, moral priznati na mejni kontroli in takoj povedati svoje prave podatke.

12. Kot trdi tožnik, je kasneje navedel svoje prave podatke, vendar pa mu tožena stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno ni verjela, da bi bili to res njegovi pravi podatki. V lastnoročno napisani izjavi je namreč navedel druge rojstne podatke, kot policistom na Brniku in kasneje v upravnem in sodnem postopku, ker se je (kot je sam dejal) malo zmotil. Vrhovno sodišče se strinja s toženo stranko, da se odrasle osebe pri navajanju rojstnih podatkov praviloma ne zmotijo. Ob dejstvu, da je navajal tudi različne kraje rojstva (na policiji Damask, v odločbi o vrnitvi Mashfa, v prošnji za mednarodno zaščito Dirra), so vse navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri toženi stranki upravičeno vzbudile dvom v tožnikovo zatrjevano identiteto. Ker pa je tako, je tudi omejitev tožnikovega gibanja na tej podlagi utemeljena.

13. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje (ki temelji na prepričanju, da je tožnikova identiteta nesporna in da res prihaja iz Sirije), da ker tožnik ne more pridobiti dokumentov (zaradi razmer v Siriji oziroma ker naj bi bili v bombnem napadu uničeni), tožena stranka tožniku ne more omejiti gibanj (sodišče prve stopnje navaja „odvzeti svobode“) zaradi ugotavljanja istovetnosti. Takšno rigorozno stališče bi onemogočilo omejevanje gibanja vsem prosilcem, ki bi v Republiko Slovenijo prišli brez dokumentov in bi zatrjevali, da so bili dokumenti uničeni in jih zato ne morejo predložiti.

14. Tudi obstoj suma (Vrhovno sodišče opozarja, da je zakonodajalec uporabil samo termin „sum“ in ne besedne zveze „utemeljen sum“) zavajanja in zlorabe postopka iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ je treba presojati ob upoštevanju vseh prosilčevih izjav v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in ob upoštevanju drugih ugotovljenih okoliščin.

15. Sodišče prve stopnje je dejstva in okoliščine glede materialnopravne podlage za omejitev gibanja na podlagi 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ presojalo ob zmotnem sklepanju, da je tožnikova identiteta nesporna oziroma, da ne obstaja zakonska podlaga za omejitev gibanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, kar se je (glede na gornja stališča) izkazalo za napačno. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, ki je med drugim navedlo, da „sum zavajanja ali zlorabe postopka … sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo...“.

16. V obravnavanem primeru je bila tožniku pravilno in zakonito omejeno gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti, obstajajo pa tudi utemeljeni razlogi za sklep, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek.

17. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da v obravnavanem primeru tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Tožnik je namreč v Republiko Slovenijo (na letališče Jožeta Pučnika) prispel 7. 3. 2014. Na mejni kontroli je bilo ugotovljeno, da ima ponarejen potni list, zato je bil istega dne zoper njega odrejen pripor (kar izhaja iz potrdila Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana o sprejemu privedene osebe z dne 7. 3. 2014) in sprožen kazenski postopek zaradi ponarejanja listin. Tožnik je bil skupaj s še dvema osebama v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin obsojen na pogojno zaporno kazen. Istega dne (14. 3. 2014) je bil odpeljan na letališče Jožeta Pučnika in odstranjen iz Republike Slovenije (v Istanbul). Po presoji Vrhovnega sodišča se je tožnik z odstranitvijo strinjal.

18. Sodišče prve stopnje je zelo nekritično presodilo tožnikove izjave na glavni obravnavi (na kar pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi), kjer je povedal, da ni izjavil, da se želi vrniti v Turčijo. V prošnji za mednarodno zaščito je namreč tožnik kar dvakrat sam izjavil, da se želi vrniti v Turčijo oziroma, da je v predhodnem postopku (na policiji) izjavil, da se želi vrniti v Turčijo. Sodišče prve stopnje pa na glavni obravnavi ni razčistilo, zakaj tožnik sedaj izpoveduje drugače, kot je navajal v prošnji za mednarodno zaščito.

19. V času bivanja v Republiki Sloveniji (od 7. 3. do 14. 3. 2014) je tožnik imel možnost izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil. Oba soobsojenca iz kazenskega postopka sta npr. po končanem kazenskem postopku zaprosila za mednarodno zaščito, tožnik pa ne. Če sta možnost imela dva ostala obdolženca, je utemeljeno mogoče sklepati, da je tako možnost imel tudi tožnik, ki pa je ni izkoristil. Kot je sam povedal na glavni obravnavi je bil seznanjen z dejstvom, da bo poslan nazaj v Turčijo (izognil pa se je odgovoru, kako je za to izvedel). S tem se je očitno strinjal, saj ni zaprosil za mednarodno zaščito.

20. Ko je tožnik 15. 3. 2014 prispel v Istanbul je že na letališču izrazil prošnjo, da ga vrnejo v Republiko Slovenijo, kjer bo zaprosil za mednarodno zaščito. To je tožnik sam povedal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Zato so ga turški varnostni organi poslali nazaj v Republiko Slovenijo in to še istega dne, 15. 3. 2014. Ob prihodu v Republiko Slovenijo tožnik ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, zato mu je bila izdana odločba o vrnitvi (odločba št. 231-21/2014/10 (3C631-49) z dne 15. 3. 2014), napoten pa je bil v Center za tujce. Tudi tu ni takoj izrazil namere, da bo zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je tako možnost imel. To je storil šele 19. 3. 2014. Tožnik je torej imel kar 11 dni (če se upoštevata prvi prihod v Slovenijo 7. 3. 2014), oziroma 4 dni (če se upošteva drugi prihod) možnost zaprositi za mednarodno zaščito, saj je bil ves čas v stikih z uradnimi organi Republike Slovenije, vendar tega ni storil.

21. Neutemeljene so tožnikove navedbe v tožbi, da je bil zaradi aretacije zelo psihično obremenjen in zbegan, da niti ni vedel, kaj pomeni beseda azil ter da je menil, da za azil ne more zaprositi na letališču, temveč da lahko to stori zgolj v azilnem domu. Iz njegove prošnje za mednarodno zaščito namreč izhaja, da je tožnik sam izjavil (ob prvem prihodu v Slovenijo, ko so ga poslali k sodniku za prekrške), „da je takrat (očitno pri sodniku za prekrške) želel prositi za azil, ampak me je bilo strah in sem zato rekel, da želim nazaj v Turčijo“. Iz te izjave izhaja, da je tožnik že ob prvem prihodu vedel, kaj pomeni beseda azil, kot tudi, da je očitno vedel, da tudi pri drugih uradnih organih lahko zaprosi za azil. Če bi bilo tožnikovo sklicevanje na strah in zbeganost še smiselno in logično za njegovo ravnanje ob prvem prihodu v Slovenijo, pa to ne more veljati za njegov drugi prihod, ko je bil po lastni izjavi iz Turčije vrnjen ravno zato, ker je turškim organom rekel, da bo v Sloveniji zaprosil za azil.

22. Pri ravnanju tožnika tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre samo za „zakasnitev“ pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, ampak njegovo ravnanje kaže na zlorabo azilnega postopka. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno omejila gibanje (tudi) na podlagi 2. alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

23. Vse navedene okoliščine pa tudi kažejo na to, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožniku je bila ob ponovnem prihodu v Republiko Slovenijo (15. 3. 2014) takoj izdana odločba o vrnitvi, zato je bil v Centru za tujce in že v postopku odstranitve iz države. Ti postopki običajno niso dolgotrajni, zato je tožnik po nekaj dneh zaprosil za mednarodno zaščito očitno z namenom, da prepreči oziroma onemogoči odstranitev iz države. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v zvezi s to pravno podlago (v 28. točki izpodbijane sodbe) se nanašajo na dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik navajal v postopku (in katerih verodostojnost bo presojana v nadaljnjem postopku), po tem, ko je očitno ugotovil, da je (ponovno) v odstranitvenem postopku in je zato, da bi se temu izognil zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče prve stopnje je pri presoji izpolnjenosti pogojev za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ navedlo, da je tožnik prošnjo „vložil ravno zato, da ne bi bil zaradi odstranitve iz Slovenije preganjan v Siriji oziroma da ne bi bil žrtev resne škode.“ Pri tem pa je očitno prezrlo njegovo ravnanje pred podajo namere za vložitev prošnje, in sicer, da je namero za vložitev prošnje brez utemeljenega razloga ni podal v najkrajšem možnem času, da je sporna njegova identiteta in da je bil na podlagi odločbe v odstranitvenem postopku. Kritična presoja vseh teh dejstev in okoliščin pa po presoji Vrhovnega sodišča kaže ravno na to, da je tožnik prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

24. Ukrep omejitve gibanja je bil nujen in po mnenju Vrhovnega sodišča tudi sorazmeren. Da je ta ukrep nujen, izhaja iz uradnega zaznamka Policijske uprave Kranj z dne 20. 3. 2014 o tem, da je tožnik na sodišču dne 7. 3. 2014 pobegnil iz stranišča, in sicer tako, da je zlomil ključavnico na oknu stranišča. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže na to, da je prošnjo vložil le zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Slovenije, in da nima namena počakati na konec azilnega postopka.

25. Glede navedbe sodišča prve stopnje, da gre za zadevo odvzema svobode, Vrhovno sodišče poudarja, da je bilo z izpodbijanim sklepom tožniku omejeno gibanje na zakonski podlagi (51. člen ZMZ, ki ureja omejitev gibanja prosilcem), zato gre v zadevi za omejitev gibanja in ne za odvzem osebne svobode.

26. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenim ugovorom in zato z izpodbijano sodbo odpravilo izpodbijani sklep. Ker je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, in ker je Vrhovno sodišče z obrazložitvijo svojih stališč v tej sodbi zavrnilo vse bistvene tožbene ugovore kot neutemeljene, je na podlagi 2. točke tretjega odstavka v povezavi s prvim odstavkom 80. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

17.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 400/2012
• Sodba I Up 7/2007
• Sodba I Up 529/2012