Sklep I Up 156/2014

Jedro

Specifične osebne okoliščine osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, so lahko še posebej relevantne pri presoji, ali navedeni osebi v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

Ker se sodišče prve stopnje do razlogov in analiz tožene stranke sploh ni obrazloženo opredelilo, temveč se je zgolj pavšalno sklicevalo na druge sodbe, kljub sicer konkretnim napotkom toženi stranki, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1565/2013-14 z dne 31. 1. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-289/2011/38 (1312-09) z dne 16. 9. 2013, s katero je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je mnenja, da sta za odločitev v tej zadevi bistveni okoliščini, zaradi katerih je bila tožniku tudi priznana subsidiarna zaščita, tožnikova starost in varnostna situacija v njegovi izvorni državi. V času bivanja je postal polnoleten, zato je presojala le splošno varnostno situacijo v tožnikovi izvorni državi in iz pridobljenih informacij o njegovi izvorni državi zaključila, da je varnostna situacija v Kabulu glavnem mestu njegove države, precej dobra in tako omogoča tožniku, da bo lahko varno prebival v tem mestu.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da to, da je tožena stranka pridobila informacije o izvorni državi tožnika, za odločitev v tej zadevi ne zadostuje in da bi morala podaljšanje subsidiarne zaščite ter posledično tožnikovo vrnitev v izvorno državo presojati tudi z vidika pomembnih specifičnih tožnikovih okoliščin, ki jih je tožnik v upravnem postopku in na zaslišanju pred sodiščem verodostojno izpovedal in so ključne za odločitev v tej zadevi. To so predvsem, da tožnik v izvorni državi praktično ni nikoli prebival, ne pozna navad in običajev, ki so v izvorni državi običajne, da ne ve za svoje sorodnike, da ne ve, katero mesto je zapustil, do česar se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila, niti ni navedla, kam bi bil ob prihodu v izvorno državo nastanjen, ali v zbirnem centru, in če v zbirni center, kakšne so razmere v centru, kamor bi bil morda nastanjen.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da sta poznavanje izvorne države in prebivanje v izvorni državi ključni dejstvi za odločitev v tej zadevi, ne glede na to, da se sicer tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se ni opredelila do tožnikovih osebnih okoliščin. Napotki sodišča prve stopnje, da bo morala v ponovnem postopku sprejeti oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, so neutemeljeni, saj se je do tega v izpodbijani odločbi že izčrpno opredelila. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikova tožba zavrne oziroma podrejeno, da se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje. Bistvo izpodbijane sodbe je prav v sporočilu, da tožnikove osebne okoliščine lahko vplivajo na presojo, ali zanj obstoji utemeljeno tveganje resne škode iz 28. člena ZMZ. Upoštevajoč osebne okoliščine tožnika in trenutno varnostno situacijo v Afganistanu pa je ta verjetnost tako povečana, da utemeljuje obstoj razloga iz tretjega odstavka 28. člena ZMZ. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up-150/13-21 in Up-105/13-17. Ključni razlog za priznanje subsidiarne zaščite tožniku - namreč varnostna situacija v izvorni državi - obstoji še v večji meri kot sredi leta 2012, ko je bila izdana prvotna odločba, zato ni razumnega razloga za stališče, da bi morala biti ob takšnih okoliščinah (tako na tožnikovi strani kot glede razmer v Afganistanu) odločitev o subsidiarni zaščiti sedaj drugačna.

5. Pritožba je utemeljena.

6. ZMZ je v prvem odstavku 106. člena, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, določal, da v postopku pristojni organ opravi razgovor z osebo, ki prosi za podaljšanje subsidiarne zaščite, in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila že priznana subsidiarna zaščita. Če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite (tretji odstavek 106. člena ZMZ). V času odločitve tožene stranke (16. 9. 2013) prvi odstavek 106. člena ZMZ še ni bil spremenjen, zato je sodišče prve stopnje to določbo pravilno razlagalo skladno z uveljavljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (I Up 550/2012, I Up 309/2013, I Up 417/2013).

7. Iz podatkov v upravnem in sodnem spisu izhaja, da je bil tožniku z odločbo tožene stranke, št. 2142-289/2011/29 (1372-07) z dne 14. 6. 2012, priznana mednarodna zaščita v obliki statusa subsidiarne zaščite, odločba pa je z dnevom vročitve veljala kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje enega leta. Tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite svoje istovetnosti ni nesporno izkazal in v dvomu, brez dokaza o nasprotnem, je bilo sprejeto, da je mladoletnik, da je brez spremstva in da je iz Afganistana. Bivanja v svoji izvorni državi se ne spominja, saj je izvorno državo zapustil, ko je bi star dve leti. Vse kar mu je poznano, tako o domovini, kakor tudi o njegovih osebnih podatkih, so le informacije, ki mu jih je posredovala oseba, ki naj bi bila njegov bratranec. Razmer v Afganistanu ne pozna, ne pozna navad in običajev, tako ne zna brati in pisati v jeziku farsi. V vsem času odsotnosti (od starosti 2. leta do prihoda v Republiko Slovenijo) šole ni obiskoval, šolo je pričel obiskovati šele ob prihodu v Republiko Slovenijo. V svoji domnevni domovini ne pozna nikogar, ne ve, kje je njegovo izvorno bivališče, prav tako ne, kdo so člani njegove družine, kje bivajo in ali še živijo.

8. Tudi Vrhovno sodišče meni, da je pri presoji prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite bistvena ocena, ali obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Za presojo obravnavane zadeve je ključna razlaga tretje alineje 28. člena ZMZ, ki resno škodo opredeljuje kot resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da okoliščina, ki je vplivala na odločitev o tem, da se tožniku prizna mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, to je njegova mladoletnost, v času odločanja tožene stranke o podaljšanju subsidiarne zaščite, ni več obstajala. Sporno pa je, ali je tožena stranka pravilno ugotovila (ob upoštevanju tožnikovih osebnih okoliščin) okoliščine v zvezi z varnostno situacijo v tožnikovi izvorni državi, zaradi katerih bi bilo tožnikovo življenje ob vrnitvi v to državo ogroženo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, ob upoštevanju tudi dokumentacije, ki jo je v zvezi z varnostno situacijo v izvorni državi predložil tožnik.

10. Vrhovno sodišče se sicer strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so specifične osebne okoliščine osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, lahko še posebej relevantne pri presoji, ali navedeni osebi v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, vendar pa se ne strinja z njegovo presojo, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi do teh osebnih tožnikovih okoliščinah sploh ni opredelila. Iz izpodbijane odločbe izhaja (npr. drugi in tretji odstavek na 10. strani izpodbijane odločbe), da se je do nekaterih osebnih okoliščin in smiselno tudi do okoliščin, ki jih navaja sodišče prve stopnje, izrecno opredelila (nekatere navedbe tožene stranke v tej zvezi pa v izpodbijani sodbi povzema tudi sodišče prve stopnje) in jih ocenila tudi v luči varnostne situacije v Afganistanu oziroma konkretno v Kabulu, ko je navedla, da na podlagi preučenih informacij ter ob upoštevanju osebnih okoliščin vlagatelja zaključuje, da ta lahko živi v Kabulu brez nevarnosti, da ga doleti resna škoda.

11. Tožena stranka je tudi sicer obširno navedla in ocenila informacije v tožnikovi izvorni državi (Afganistanu) ter analizirala tako informacije, ki jih je zbrala sama, kot tudi informacije, na katere se je skliceval tožnik. Pri tem pa je navedla tudi celo vrsto podatkov in dejstev v zvezi z varnostno situacijo v Afganistanu in še posebej analizirala varnostno situacijo v Kabulu.

12. Sodišče prve stopnje pa se do navedenih razlogov in analiz tožene stranke sploh ni obrazloženo opredelilo, temveč je toženi stranki zgolj naložilo, da bo morala v ponovljenem postopku tudi oceniti, ali tožnik izpolnjuje tudi pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz tretje alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb, ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev, da se tam lahko živi človeka vredno življenje (take smernice je dalo Upravno sodišče RS tudi v sodbi opr. št. I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014). Upoštevati bo morala tudi stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije in navodilo Ustavnega sodišča, da je treba sprejeti oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj.

13. Ker se je sodišče prve stopnje tako zgolj pavšalno sklicevalo na navedene sodbe, kljub sicer konkretnim napotkom toženi stranki, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, izpodbijano sodbo s sklepom razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.

Datum zadnje spremembe:

17.09.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 73/2019-8
• VSC sklep Cp 1064/2003
• Sodba II Ips 452/2006