Sodba I Up 96/2014

Jedro

Na podlagi neverodostojnih izjav prvega tožnika in druge tožnice glede obstoja treh dogodkov, v katerih naj bi bila poškodovana, neskladnih in nasprotujočih si izjav o manj pomembnih dejstvih, in ker zatrjevanja prvega tožnika in druge tožnice glede (drugih oblik) preganjanja zaradi njihove romske narodnosti, niso podprta s splošnimi informacijami o izvorni državi, je zaključek tožene stranke, da prosilci niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na narodni pripadnosti (v primeru vrnitve v izvorno državo) in jim zato ni mogoče priznati statusa begunca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (II. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 305/2013 z dne 5. 9. 2013 na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po predhodni združitvi sodnega postopa po tožbi A. B., B. B. ter mladoletnih C. B., D. B., E. B. in F. B. z upravnim postopkom po prošnji mladoletnega O. B. z dne 23. 10. 2012 v skupno obravnavanje in odločanje v sodnem postopku (I. točka izreka sodbe in sklepa), zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje prvih šestih tožnikov na podlagi prve alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča, št. I U 455/2012 z dne 4. 4. 2012, ki je bila izdana v ponovljenem postopku po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1136/11-24 z dne 15. 3. 2012.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sledi razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi, odgovori pa na nekatere tožbene ugovore. Ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s tremi opisanimi dogodki oziroma okoliščinami, saj ne gre za nepomembna neskladja. Tožena stranka se je opredelila do vseh informacij, pridobljenih v zvezi s splošno situacijo Romov na Kosovu. Kot nerelevantne zavrne tožbene navedbe, ki se nanašajo na citiranje različnih odlomkov izpodbijane odločbe, ki niso neposredno povezani z odločitvijo v zadevi. Na obširne tožbene navedbe pa ni odgovarjalo izrecno in posamično od stavka do stavka, saj tudi po stališču Ustavnega sodišča RS to ni nujno potrebno v vseh primerih. Subsidiarnemu tožbenemu predlogu za oceno ustavnosti 26. člena ZMZ ni sledilo, saj ta določba ni v nasprotju z Ustavo RS.

3. Zoper citirano sodbo vlagajo tožniki pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je ignoriralo predlog za sojenje v sporu polne jurisdikcije. Enako je storilo z natančno razčlenjenimi in obrazloženimi tožbenimi ugovori. Dejansko stanje je napačno ali nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa bi bilo na relevantne tožbene ugovore dolžno jasno odgovoriti, česar ni storilo in se je napačno sklicevalo na pooblastilo iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Popolnoma je spregledan tožbeni ugovor v zvezi z napačno uporabo materialnega prava, zlasti 26. člena ZMZ. Glede subsidiarne zaščite pritožba očita sodišču prve stopnje popolno ignoriranje tožbenega ugovora in nesposobnost subsumpcije dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje z napotkom, da v ponovnem postopku odloča v sporu polne jurisdikcije.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka v rednem postopku (2. alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite (1. alineja 53. člena v zvezi s 23. členom ZMZ).

7. O pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo I U 1049/2012-8 z dne 10. 7. 2013, in jo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pritožbi zoper navedeno prvostopenjsko sodbo je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 305/2013 z dne 5. 9. 2013 ugodilo, razveljavilo navedeno sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku je sodišče prve stopnje izdalo to izpodbijano sodbo (in sklep o združitvi sodnega in upravnega postopka, ki pa ni predmet tega pritožbenega postopka).

8. Vrhovno sodišče je v svojem sklepu I Up 305/2013 z dne 5. 9. 2013 (s katerim je zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča I U 1049/2012-8 z dne 10. 7. 2013) navedlo, da „odločba tožene stranke sicer res delno nesistematično navaja posamezne izjave tožnikov, ki pa jih analizira in oceni za neverodostojne...pri tem tudi loči pomembne (materialne) in manj pomembne (nematerialne) nekonsistentnosti v izjavah prvega tožnika in druge tožnice, tožena stranka pa se je opredelila tudi do vseh informacij, pridobljenih v zvezi s splošno situacijo glede Romov na Kosovu... če pa se sodišče prve stopnje ni strinjalo z dokazno oceno tožene stranke, jo lahko tudi samo spremeni.“

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje sledilo sklepu Vrhovnega sodišča z dne 5. 9. 2013 in odpravilo kršitve postopka v upravnem sporu, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, v izpodbijani sodbi pa ni zagrešilo novih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki jih očita pritožba, oziroma so te nerelevantne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Sodišče prve stopnje se je po dodatni presoji izpodbijane odločbe tožene stranke, tožbenih ugovorov in analizi celotnega dejanskega stanja očitno strinjalo z dokazno oceno tožene stranke. V svoji obrazložitvi se je sklicevalo na pooblastilo iz določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po mnenju pritožbe je bilo navedeno zakonsko pooblastilo napačno uporabljeno, po presoji Vrhovnega sodišča pa ne. Na določene tožbene ugovore je sodišče prve stopnje izrecno odgovorilo, na določene pa je odgovor jasen iz vsebine in razlogov v izpodbijani odločbi tožene stranke, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v svoji sodbi. Sodišču pa tudi ni treba odgovarjati posamično na vsako tožbeno navedbo (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up 590/05, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 369/2013), še posebej, če ni jasno artikulirana ali pa je iztrgano povzeta iz konteksta dotedanjega postopka in odločbe tožene stranke oziroma izpodbijane sodbe.

11. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo, ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

12. Prvi tožnik in druga tožnica sta Roma, rojena v Prištini (prvi tožnik ... 1981, druga tožnica ... 1985), muslimana, živita v zunajzakonski skupnosti, brez izobrazbe (druga tožnica ima končana dva razreda osnovne šole), nepismena, nista člana nobene politične stranke ali organizacije. Ostali tožniki so njuni mladoletni otroci; njihovi razlogi za pridobitev mednarodne zaščite se vežejo na razloge prvega tožnika in druge tožnice.

13. Kot razlog za zapustitev izvorne države (Kosovo) sta prvi tožnik in druga tožnica navedla svojo romsko narodnost, zaradi katere pred (večinskimi prebivalci) Albanci nista imela miru vse od leta 2000 dalje; Albanci naj bi ju maltretirali, ustrahovali, zmerjali, grozili in preganjali. Opisala sta dva oziroma tri dogodke - šlo je za fizične napade na prvega tožnika oziroma drugo tožnico, v katerih sta (naj bi) bila poškodovana.

14. Take vrste dejanj lahko predstavljajo dejansko podlago za priznanje mednarodne zaščite, seveda če dosegajo zadostno stopnjo intenzivnosti, da je morebitni subjektivni strah prosilca pred vrnitvijo v izvorno državo lahko tudi objektivno utemeljen. Vendar prvi tožnik in druga tožnica, razen treh dogodkov, v katerih sta (naj bi) bila fizično poškodovana, nista izrecno in konkretno navajala nobenih drugih dogodkov o preganjanju, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o tem, ali je res šlo za preganjanje v smislu Ženevske konvencije, in kakšna (če je obstajalo preganjanje) je bila intenzivnost tega preganjanja. Na podlagi takšnih zelo splošnih in pavšalnih navedb o preganjanju se je tožena stranka pri svojem odločanju omejila na analizo (treh) konkretiziranih dogodkov, na oceno drugih (splošnih, nematerialnih) izjav prvega tožnika in druge tožnice, ter upoštevala in analizirala pridobljene splošne informacije.

15. Tožena stranka je podrobno analizirala dogodke, v katerih naj bi prvi tožnik utrpel poškodbo glave, roke, druga tožnica pa ureznino na roki (zadnji odstavek na 8. strani, celotna stran 9 in prvi odstavek na 10 strani izpodbijane odločbe). V navedenem delu tožena stranka analizira neskladne izjave prvega tožnika in druge tožnice. Izrecno in natančno opozori na neskladnosti v posameznih izjavah vsakega od njih.

16. Vrhovno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča in tožene stranke, da izjave prvega tožnika in druge tožnice, ki sta jih podala na osebnih razgovorih in pred tem ob podaji (prve) prošnje za mednarodno zaščito (glede treh dogodkov, v katerih naj bi bila poškodovana), niso verodostojne. Zato se utemeljeno postavlja vprašanje, ali sploh in v kakšni obliki so se ti dogodki zgodili. Po presoji Vrhovnega sodišča z neverodostojnimi in kontradiktornimi navedbami o teh dogodkih prvi tožnik in druga tožnica ne moreta „utemeljevati“ subjektivnega strahu pred preganjanjem na Kosovu.

17. Tožeča stranka skuša vsa ugotovljena neskladja glede „treh dogodkov“ opravičiti s kratko obrazložitvijo v drugem odstavku na 2. strani tožbe, kjer pojasnjuje, da vsa neskladja izvirajo zgolj iz tega, da druga tožnica groženj s posilstvom, ki so ji bile izrečene na Kosovu, možu ni omenjala. Ne pojasni pa tožba, zakaj je druga tožnica grožnje s posilstvom omenjala šele na osebnem razgovoru dne 10. 11. 2010, ne pa že v prvi prošnji za mednarodno zaščito (pri čemer je bila že ob podaji prve prošnje dolžna vse dogodke povedati po resnici), niti ne obrazloži vseh drugih neskladij in nejasnosti v izjavah prvega tožnika ter ostalih neskladij med izjavami prvega tožnika in druge tožnice.

18. Glede drugih manj pomembnih (nematerialnih) nekonsistentnosti, ki jih tožena stranka analizira v drugem, tretjem in četrtem odstavku na 10. strani ter prvem odstavku na 11. strani izpodbijane odločbe, in ki se nanašajo na dogodke, kdaj je prvi tožnik spoznal svojo ženo (drugo tožnico), zakaj je druga tožnica podajala različne podatke o svoji istovetnosti in zakaj sta prvi tožnik in druga tožnica podajala različne podatke glede imen in rojstnih krajev svojih otrok, je tožba zelo lapidarna. Tako se v tožbi (točka 1.b na 2. strani) glede tega, kdaj je prvi tožnik spoznal svojo ženo, navaja samo to, da je za presojo utemeljenosti navedb o strahu pred preganjanjem popolnoma nepomembno; glede različnih podatkov o istovetnosti druge tožnice se tožbeni ugovor omeji samo na navedbe o prosilkini narodnosti (v točki 1.c na 2. strani), ne dotakne pa se tožbe razlogov, zakaj je druga tožnica v Nemčiji podala drugačno lastno ime (B. B. - M.), glede rojstnih podatkov mladoletnih tožnikov pa navaja, da bi se morala tožena stranka teh neskladij vsekakor lotiti mnogo skrbneje in natančneje (točka 1.č), čeprav je bila po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tudi v tem delu (zadnji odstavek na 10. strani in prvi odstavek na 11. strani izpodbijane odločbe tožene stranke) dovolj analitična in natančna.

19. Na take tožbene ugovore, ki se smiselno nanašajo samo na drugačno dokazno oceno, po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno izrecno odgovarjati.

20. Na podlagi vseh analiziranih nekonsistentnosti in neskladij v izjavah prvega tožnika in druge tožnice je tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen dvom tožene stranke o resničnosti treh dogodkov (v katerih naj bi bila prvi tožnik in druga tožnica poškodovana), ob upoštevanju natančne analize drugih manj pomembnih nekonsistentnosti pa je utemeljen tudi zaključek tožene stranke o splošni neverodostojnosti tožnikov.

21. Tožena stranka je v okviru analize teh dogodkov preučila več informacij glede splošne situacije Romov na Kosovu (dvanajst informacij). Iz analize informacij sicer izhaja, da se pripadniki manjšin srečujejo s težko ekonomsko situacijo zaradi velike stopnje brezposelnosti in da so v določenih družbenih segmentih tudi diskriminirani, vendar pa na splošno Romi na Kosovu zaradi svoje narodnosti niso preganjani. Zato situacija oziroma položaj Romov na Kosovu sam po sebi ne more biti razlog za „objektivni strah“ vseh Romov, ki so iz raznoraznih razlogov zapustili Kosovo. Nenazadnje iz informacije „B92“ izhaja, da Evropska unija v velikem številu vrača Rome nazaj na Kosovo, iz česar je tako bolj utemeljeno mogoče sklepati, da Romi na Kosovu zgolj zaradi svoje narodnosti niso preganjani.

22. Na podlagi neverodostojnih izjav prvega tožnika in druge tožnice glede obstoja treh dogodkov, v katerih naj bi bila poškodovana, neskladnih in nasprotujočih si izjav o manj pomembnih dejstvih, in ker zatrjevanja prvega tožnika in druge tožnice glede (drugih oblik) preganjanja zaradi njihove romske narodnosti, niso podprta s splošnimi informacijami o izvorni državi, je zaključek tožene stranke, da prosilci niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na narodni pripadnosti (v primeru vrnitve v izvorno državo) in jim zato ni mogoče priznati statusa begunca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen.

23. Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede napačne uporabe 26. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje se s tožbenim ugovorom glede nezakonite uporabe 26. člena ZMZ sicer res ni izrecno ukvarjalo in je zavrnilo samo subsidiarni tožbeni predlog za ustavno presojo. Vendar to ne predstavlja take kršitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, saj se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, tožena stranka pa je v okviru presoje splošnih informacij upoštevala možna dejanja preganjanja tožnikov ob vrnitvi v izvorno državo in ne samo „že izvršena dejanja preganjanja“, katerih dejanski obstoj pa je v obravnavanem primeru tako ali tako sporen.

24. Tožena stranka je pravilno presodila tudi upravičenost za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Ugotovila je, da tožniki v primeru vrnitve na Kosovo ne bodo utrpeli resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen). Dejstva in okoliščine za te elemente preganjanja je tožena stranka že ocenjevala ob presoji splošnih informacij o položaju Romov na Kosovu v okviru ocene razlogov za podelitev statusa begunca. Prvi tožnik in druga tožnica pa nista navajala nobenih drugih razlogov, dejstev ali okoliščin (ki ne bi bili v povezavi z njuno romsko narodnostjo), s katerimi bi utemeljevala tveganje, da bosta (oziroma celotna njuna družina) v primeru vrnitve podvržena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa ne obstaja nobena objektivna okoliščina, ki bi kazala na to, da bi bili prosilci ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

25. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišča prve stopnje kršilo procesna pravila, ker ni sprejelo predloga za sojenje v sporu polne jurisdikcije. Za sojenje v sporu polne jurisdikcije se sodišče samo odloči glede na vse okoliščine konkretnega primera in ni vezano na predlog strank. Tudi opustitev posebne obrazložitve, zakaj se sodišče ne odloči za sojenje v sporu polne jurisdikcije, po mnenju Vrhovnega sodišča ni bistvena kršitev pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev in bi bilo zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

26. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

17.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 654/2007
• Sodba I Up 120/2007
• UPRS Sodba I U 1787/2020-115