Sodba II Ips 140/2014

Jedro

V svojih sodbah je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.

Tožniku je bilo naloženo dokazovanje pozitivnih dejstev (obogatitve in njene višine), to je tistih, na katere opira svoj zahtevek, toženka pa je dokazovala, da trditve nasprotne stranke ne držijo (212. člen ZPP). Ne gre torej za prenos dokaznega bremena, ampak za dolžnost oziroma možnost izpodbijanja navedb in dokazov nasprotnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.709,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožbenemu zahtevku za plačilo 820.730,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2006 do plačila ugodilo, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno obogatitev ugotavljalo na podlagi pogodbeno ugotovljene vrednosti nepremičnin, čeprav ne gre za izpolnitev pravnoposlovne obveznosti. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval izključno na pogodbenih določilih, čemur sta sodišči sledili. Toženka je temu substancirano ugovarjala in zatrjevala, da so kasneje ugotovljene nepravilnosti vplivale na višino razlike. Dokazno breme glede višine razlike je na tožniku, ki se pri dokazovanju ne more opirati le na pravnoposlovno podlago, ampak bi lahko razliko v vrednosti dokazal le z izvedencem. Ker je odsotnost pravnega (pogodbenega) temelja bistvena, sodišče pa se opira na pogodbene določbe, je zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Dokazna ocena, da je toženka zaradi nesklenitve aneksa k pogodbi prejela korist v višini, ki je določena s to pogodbo, je v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Napačen je tudi sklep pritožbenega sodišča, da je sklicevanje toženke na navedbe iz Poročila o urejanju posledic menjalne pogodbe z dne 6. 1. 2005 (v nadaljevanju Poročilo) neutemeljeno, saj naj bi bil ta dokaz predlagan le v zvezi z ugotovitvijo krivde za zamudo glede sklenitve aneksa, ne pa tudi glede višine obogatitve. Dokazna ocena višjega sodišča je pomanjkljiva, saj je bilo Poročilo predloženo skupaj z obema pripravljalnima vlogama toženke, v katerih so bile trditve tako o krivdi za nesklenitev aneksa kot o pravilnosti v pogodbi določenega zneska. Dokaz je bil predložen k navedbam prvega pripravljalnega spisa, v naslednji pripravljalni vlogi pa je toženka predlagala dokaze „kot doslej“. Toženka je konkretno izpodbijala relevantna dejstva, svoje ugovore pa razdelala in podkrepila z ugotovitvami iz samega Poročila, zato je očitek o pavšalnosti s strani pritožbenega sodišča neutemeljen. Posledica ugotovljenih nepravilnosti pri sklepanju menjalne pogodbe, ki so se pojavile po sklenitvi, je bil postopek preizkusa in ugotovitev napak, kar je potekalo v sodelovanju s tožnikom. V ta namen so bile naročene tudi nove cenitve nepremičnin. Dejanska vrednost zamenjanih nepremičnin znaša 281.660.000,00 SIT, in sicer v korist tožnika. S tem je bil tožnik 13. 5. 2005 seznanjen in se do tega tudi opredelil. Obrazložitev drugostopenjske sodbe glede cenitve organov toženke je površna in pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, zato je sodišče tudi v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protislovna je obrazložitev, ki na eni strani ugotavlja, da je dokazno breme za ugotavljanje obogatenosti na tožniku, po drugi strani pa zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka napravi na podlagi ocene, da bi morala toženka svoj ugovor o drugačni vrednosti zamenjanih nepremičnin konkretizirati in sama navesti znesek zatrjevane obogatitve ter ga dokazati z izvedencem. Sodišče je neupravičeno prevalilo dokazno breme na toženko. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo odločilnih dejstev in dokazov, predlaganih s strani toženke, ni opravilo celovite dokazne ocene iz 8. člena ZPP in zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Toženki je bila kršena tudi pravica do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje A. K. in M. K. Napačen je zaključek pritožbenega sodišča, da A. K. ni bila predlagana v zvezi z višino obogatitve, ampak le v zvezi z ugotavljanjem krivde za zamudo sklenitve aneksa k pogodbi. Če sta sodišči ocenili, da drugi dokazi niso zadostni, bi morali zaslišati A. K., ki bi lahko potrdila dejstva o tem, da višina razlike, ki je navedena v pogodbi, ne ustreza dejanski razliki v vrednosti zamenjanih nepremičnin.

6. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožnik uveljavlja plačilo razlike vrednosti zamenjanih nepremičnin, toženka pa temu nasprotuje in trdi, da razlika, navedena v menjalni pogodbi, ni pravilno ugotovljena in zato tožnik ni upravičen do te razlike v denarju. Sodišči sta spor presojali na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Sodišče prve stopnje je zaključilo, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da je tožnik dokazal, da je toženka zaradi večje vrednosti prejetih nepremičnin od tistih, danih v zameno, prejel korist, za katero ni podlage (ker ni bil sklenjen aneks k pogodbi), in sicer v višini razlike ugotovljene v pogodbi, za toliko pa je bila toženka obogatena. Ocenilo je še, da do nesklenitve aneksa ni prišlo iz razlogov, ki bi bili izključno na strani toženke, ampak sta za to odgovorni obe pravdni stranki, kar je vplivalo na prisojo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Pritožbeno sodišče je razloge prvostopenjske odločitve potrdilo.

9. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki 8. 3. 2000 sklenili menjalno pogodbo, s katero je toženka tožniku v last in posest izročila 3 parcele, vpisane v vl. št. 269 k. o. ..., 4 parcele, vpisane v vl. št. 264 k. o. ..., in 23 parcel, vpisanih v vl. št. 83 k. o. ..., tožnik pa je toženki v last in posest izročil parc. št. 842, vpisano v vl. št. 26, ki v naravi predstavlja bolnišnico v izmeri 4.925 m2, in park v izmeri 24.013 m2. V menjalni pogodbi so bile nekatere parcele vpisane pod drugo kulturo, vendar sta stranki sklenili dodatek k pogodbi, s katero sta napako ugotovili in odpravili ter ob tem zapisali, da druga pogodbena določila ostanejo nespremenjena. Menjalna pogodba je bila v delu, ki se nanaša na menjavo nepremičnin, realizirana in obe stranki sta postali lastnici zamenjanih nepremičnin. V drugem odstavku 3. člena pogodbe sta stranki ugotovili, da je z zamenjavo nepremičnin nastala razlika v vrednosti 196.679.785,00 SIT (sedaj 820.730,58 EUR) v korist toženke. Dogovorili sta se, da bosta v roku enega leta sklenili aneks k pogodbi, s katerim bosta določili nepremičnine v vrednosti razlike oziroma ustrezno plačilo, da bo menjalna pogodba zaključena. Do dogovora ni prišlo, posledično tudi ne do sklenitve aneksa.

10. Tožnik je višino koristi (obogatitve) dokazoval z določbami menjalne pogodbe. Kot dokaz za dejstvo, da je bila toženka obogatena, je predložil tudi sklep Vlade RS z dne 3. 2. 2000, aneks številka 1 z dne 29. 11. 2001 in dopis toženke z dne 9. 11. 2001. Sodišče prve stopnje je določbe menjalne pogodbe upoštevalo kot dokaz o višini koristi, ki jo je brez pogodbenega temelja prejela toženka, zato revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odsotnostjo pravnega temelja ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje na podlagi menjalne pogodbe ni ugotavljalo predpostavk neupravičene obogatitve, ampak le njeno višino.

11. V svojih sodbah je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji.(1) Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.(2) Revidentka pod pretvezo procesnih kršitev z očitki v zvezi s Poročilom nedovoljeno izpodbija dejansko stanje glede višine neupravičene obogatitve. Pravdna stranka je tista, ki mora predlagati izvedbo dokaza za ugotovitev posameznih odločilnih dejstev, zgolj navedba dokaza "kot

doslej" brez ustrezne (predhodne) obrazložitve sodišča ne zavezuje k izvedbi nobenega dokaza. Navedba „kot doslej“ v konkretnem primeru je lahko pomenila le, da toženka ni umaknila že predlaganih dokazov iz prejšnje pripravljalne vloge. Ne more pa takšna navedba pomeniti, da se z vsemi že predlaganimi dokazi iz prejšnje pripravljalne vloge (avtomatično) dokazuje tudi vsa na novo navedena dejstva iz nove pripravljalne vloge. Toženka bi morala opredeliti oziroma jasno navesti, katero odločilno pravno dejstvo naj bi se dokazovalo z izvedbo posameznega dokaza.

12. Nižji sodišči sta obrazložili, da dokazno breme glede višine obogatitve toženke nosi tožnik. Tožnik je obogatitev in njeno višino dokazoval s predložitvijo menjalne pogodbe, v kateri sta pogodbeni (pravdni) stranki soglašali z navedeno razliko v vrednosti zamenjanih nepremičnin in s tem z vrednostjo (neupravičene) obogatitve toženke. Določitev razlike vrednosti zamenjanih nepremičnin v pogodbi je temeljila na sedmih cenitvenih poročilih. Sodišče se je opredelilo tudi do ugovora toženke, da je vrednost razlike zaradi napak pri oznaki kultur in izmer nekaterih parcel drugačna. Takšen ugovor je zavrnilo s tem, da je ugotovilo, da napake niso vplivale na vrednost razlike zamenjanih nepremičnin, kar je oprlo na vsebino aneksa številka 1, s katerim sta pravdni stranki napake odpravili, hkrati pa navedli, da vse druge določbe pogodbe ostanejo nespremenjene. Vse odločilne okoliščine glede višine obogatitve so v 17. točki obrazložitve višjega sodišča razumno in logično obrazložene. Tudi sicer sodbi nižjih sodišč sistematično obravnavata vsa odločilna dejstva ter posamično in skupno ocenjujeta dokaze, zato končna dokazna ocena ni obremenjena z nobenimi pomanjkljivostmi, ki bi lahko pomenile procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodiščema tudi ni moč očitati, da sta neupravičeno prevalili dokazno breme na toženko. Tožniku je bilo naloženo dokazovanje pozitivnih dejstev (obogatitve in njene višine), to je tistih, na katere opira svoj zahtevek, toženka pa je dokazovala, da trditve nasprotne stranke ne držijo (212. člen ZPP). Ne gre torej za prenos dokaznega bremena, ampak za dolžnost oziroma možnost izpodbijanja navedb in dokazov nasprotnika.(3)

13. Tudi očitek kršitve pravice do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je iz aneksa št. 1 in uradnega zaznamka, ki ga je sestavil M. K., razvidno, da so bile kulture in izmere na dveh parcelah napačno zapisane. Zaslišanje M. K. je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebno, saj je bilo dejstvo, ki naj bi ga toženka z njegovim zaslišanjem dokazala (napako v menjalni pogodbi), že dokazano z drugimi dokazi. Kaj naj bi priča M. K. povedal, je toženka na poziv sodnice pojasnila na naroku dne 2. 9. 2013 in njene navedbe na naroku ne potrjujejo revizijskih očitkov, da je bila priča predlagana v zvezi z višino obogatitve. Tudi zaslišanje A. K. je bilo predlagano za dokazovanje dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo že z drugimi dokazi. Priča je bila predlagana, da se zasliši glede dejstva, kakšna je bila volja pogodbenih strank v zvezi z aneksom, in ne glede tega, da znesek v menjalni pogodbi ne pomeni prave vrednosti razlike. Ker pa se je o tem dejstvu sodišče že prepričalo na podlagi listin, navedenih v 21. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, je pravilno in iz enakih razlogov kot zaslišanje M. K. zavrnilo tudi izvedbo tega dokaza.

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti zahtevane potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.709,94 EUR (3.000 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2% materialnih stroškov do 1000 točk in 1% nad 1000 točk, to je 50 točk, in DDV), ki jih mora toženka plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 120/2001 z dne 6. 12. 2001 in II Ips 316/2004 z dne 29. 9. 2005.

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 163/2007 z dne 15. 5. 2008.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 163/2007 z dne 15. 5. 2008.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 714/2009
• Sodba II Ips 111/99
• Sodba II Ips 51/2000