Sodba II Ips 284/2011

Jedro

Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnica imela vse do izbrisa družbe polovični poslovni delež in status poslovodje, da se je zavedala, da obstoji sporni dolg družbe ter da je ta obveznost nastala, ko je v družbi še aktivno opravljala poslovodno funkcijo, je pravilna materialnopravno presoja nižjih sodišč, da tožnica ni imela položaja nepravega oziroma pasivnega družbenika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku

758,45

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju In 2003/00192, nedopustna.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje nedovoljeno ugotovilo, da je imela tožnica dejanske možnosti za vplivanje na poslovanje družbe. Takšen zaključek je v nasprotju s podatki spisa, ki izkazujejo, da tožnica po 4. 7. 1997 ni mogla vplivati na odločitve drugega družbenika. Ta je ravnal samovoljno, saj je spremenil žig podjetja, jo odjavil iz delovnega razmerja, ji preprečil vstop v poslovne prostore družbe in ogrožal njeno varnost. Samovoljno je tudi sklepal pogodbe s toženko, med drugim tudi pogodbo o izpolnitvi medsebojnih obveznosti z dne 25. 7. 1997 in skupnimi partnerji. Materialnopravno stališče izpodbijane sodbe o dejanskih možnostih tožnice glede vplivanja na poslovanje družbe je v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča, ki je opozorilo na možnost dejanske aktivnosti družbenika v družbi, ne pa na izvrševanje pravnih možnosti. Višje sodišče je v zadevi I Ip 1682/2009 ugotovilo, da je imela tožnica status pasivne družbenice. Če je pravnomočno ugotovljeno, da je imela tožnica status pasivne družbenice, mora to veljati v vseh postopkih zoper njo. Revidentka izpostavlja kriterije, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v odločbi U-I-135/00 ter navaja, da vpliv družbenika na nastanek obveznosti družbe ni edini in odločilni kriterij. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da za obveznosti izbrisane družbe odgovarja le tisti, ki je ob izbrisu družbe njen aktivni družbenik. Ker je vpis spremembe družbenika družbe z omejeno odgovornostjo v sodni register deklaratorne narave, za obveznosti izbrisane družbe lahko odgovarja le tisti, ki je bil ob njenem izbrisu aktivni družbenik, ne pa tisti, ki je bil v sodnem registru vpisan kot družbenik te družbe. Tožnica izpolnjuje vse pogoje za opredelitev za pasivno družbenico, saj grobe samovolje, sile in nezakonitega ravnanja Z. T. ni mogla nadzorovati. Izločena je bila iz vseh procesov poslovanja in tako popolnoma onemogočena v kakršnikoli aktivni vlogi. Opozarja na pogodbo o izpolnitvi medsebojnih obveznosti z dne 25. 7. 1997, s katero je Z. T. prevzel sporni dolg družbe. Sodišče se o tej listini ni izreklo. Ker tožnica pri sklepanju te pogodbe ni sodelovala, je jasno, da je šlo za zlonamerno postopanje zoper njo v skupnem dogovoru med Z. T. in tožencem. Sodišče je kljub izkazanim dejstvom in ugotovitvam postopka presodilo, da je ugovor, da je bila terjatev plačana, prepozen. O tem se postavlja vprašanje pravičnosti in ekonomičnosti, saj je izvršba v teku za znesek 41.729,62 EUR že od leta 1997. Ob dejstvu, da je izvedenec ugotovil, da so plačila izvršena, kar tožnici prej ni bilo znano, je nedopustno, da se na ta način formalistično zavrača zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Sodišče bi moralo presojati utemeljenost zahtevka ne zgolj z vidika statusa tožnice kot družbenice temveč tudi, ali je terjatev poplačana oz. da je terjatev prenesena na drugo osebo, ki je terjatev prevzela.

4. Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrženje, podrejeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in na katerega je revizijsko sodišče vezano(1)) so naslednji: Družba S. d. o. o., katere družbenika sta bila tožnica in (sedaj bivši zakonec) Z. T., je bila izbrisana iz sodnega registra 29. 10. 2001. Tožnica je imela v družbi do njenega izbrisa polovični poslovni delež ter jo je lahko brez omejitev zastopala. V družbi je imela status namestnice direktorja in finančne direktorice. Obveznosti družbe, ki so predmet izvršilnega postopka, izvirajo iz posojilnih pogodb, ki jih je v imenu družbe podpisala tožnica. Z. T. je tožnici v juliju 1997 onemogočil vstop v poslovne prostore družbe. Pri Agenciji za plačilni promet je spremenil podpisne kartone in tožnico izbrisal kot podpisnico finančnih dokumentov glede razpolaganja z denarnimi sredstvi družbe. Spremenil je žig družbe. Od tedaj dalje je s poslovnimi partnerji družbe sodeloval le Z. T. Odnos med tožnico in Z. T. je bil od julija 1997 dalje zelo zaostren. Z. T. ji je grozil. Tožnici je 6. 7. 1997 prenehalo delovno razmerje v družbi.

7. Družbeniki, katerih družba je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), odgovarjajo upnikom za terjatve svojih družb z vsem svojim premoženjem, razen če dokažejo, da v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 niso mogli vplivati na poslovanje družbe.(2) Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnica imela vse do izbrisa družbe polovični poslovni delež in status poslovodje, da se je zavedala, da obstoji sporni dolg družbe ter da je ta obveznost nastala, ko je v družbi še aktivno opravljala poslovodno funkcijo, je pravilna materialnopravno presoja nižjih sodišč, da tožnica ni imela položaja nepravega oziroma pasivnega družbenika. Pri presoji vpliva, ki ga ima družbenik na poslovanje družbe, je treba upoštevati vpliv, ki ga (lahko) ima družbenik tako na podlagi uresničevanja upravljavskih pravic, kot tudi možnost vpliva na vsakršni dejanski ali pravni podlagi. Revizijske navedbe, da tožnica ni imela dejanskega vpliva na poslovanje družbe, ker ji je bil preprečen vstop v njene poslovne prostore in poslovne prostore partnerjev družbe ter s tem izvrševanje poslovodne funkcije in ker ji je drugi družbenik grozil, niso utemeljene. Tožnica je namreč imela več drugih vzvodov (446. in 447. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) - vpogled v poslovno dokumentacijo družbe, 436. člen - izključitvena tožba, 439. člen ZGD - odločanje o postavitvi in zamenjavi poslovodje in zakonitega zastopnika družbe, 4. do 7. člen ZFPPod - sprejem ukrepov za zagotovitev likvidnosti družbe, 13. člen ZFPPod in 372. člen v zvezi s 456. členom ZGD - predlog stečaja oziroma likvidacije), s katerimi bi lahko vplivala na poslovanje družbe. Takšnega aktivnega ravnanja ji ni nihče onemogočal, kar pomeni, da zgolj po svoji lastni volji in krivdi ni poskrbela za svojo aktivno vlogo, zaradi česar je dolžna nositi posledice te svoje odločitve oziroma opustitve.(3)

8. Na revizijske navedbe o višini toženčeve terjatve in njenem (delnem) poplačilu je pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče v drugem odstavku na tretji strani sodbe. Omenjene trditve je tožnica podala z vlogo z dne 22. 8. 2006, kar je upoštevaje drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ prepozno.(4) Poleg tega je lahko razlog za nedopustnost izvršbe le (opozicijski) ugovor, da je terjatev iz izvršilnega naslova prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopila po izvršljivosti sodne odločbe, ne pa, kot trdi tožnica, da je bila sporna terjatev (delno) poplačana pred tem trenutkom, in sicer v letih 1997 in 1998.

9. Očitek procesne kršitve ni utemeljen. Navedba sodišča druge stopnje, da je imela tožnica dejansko možnost vplivanja na poslovanje, ker je imela na voljo pravne možnosti, predstavlja materialnopravni sklep in ne dejansko ugotovitev. Zmotno je tudi revizijsko naziranje o učinkih sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1682/2009. Tožnica namreč spregleda, da sodne odločbe učinkujejo med strankama, v zadevi I Ip 1682/2009 pa toženec ni bil upnik. Poleg tega se pravnomočnost tudi ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in stališčih sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sklepa oz. sodbe.

10. K

er niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165.

člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 758,45 EUR predstavlja stroške, ki jih je imel toženec z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega

odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu, skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

---.---

Op. št. (1): Prim. tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (2): Prim. 74. tč. odločbe U-I-135/00-77 Ustavnega sodišča. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-1727/08.

Op. št. (3): Prim. odločbe VS RS II Ips 23/2008, II Ips 832/2009, II Ips 474/2008 itd.

Op. št. (4): Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do v reviziji izpostavljene tožničine dokazne ponudbe, podane z vlogo z dne 6. 9. 2009, ki jo je štelo za prepozno.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 832/2009
• VSL sodba II Cp 3527/2009
• VSL sklep II Cp 586/2010