Sodba II Ips 322/2012

Jedro

Občina je s tožencema sklenila veljavno zakupno pogodbo. Gre torej za civilnopravno (obligacijsko) razmerje, v katerem občina ne nastopa kot oseba javnega prava, pač pa kot tožnikoma enakovredna, prirejena udeleženka tega razmerja.

Ker je obveznost tožene stranke asfaltiranje ceste po že obstoječi trasi in ne ureditev neke nove cesto, katere potek (trasa) in obseg bi ne bila znana, je tožbeni zahtevek opisno dovolj določen z označbo odseka ceste in navedbo približne dolžine ceste, ki jo je treba asfaltirati. Tudi natančen opis izvedbe asfaltiranja ni potreben.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.798,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da v 60 dneh od pravnomočnosti sodbe asfaltira celotno javno pot (JP 888361) v dolžini cca 1 km in enakomerno poravna zemljišče parcele ... k.o. ... – njivo v izmeri 1.518 ha, na kateri je bila deponirana zemlja, lapor in druge mineralne snovi. Toženi stranki je naložilo, da tožnikoma povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo tožena stranka „zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določil postopka pred sodiščem druge stopnje“. Navaja, da tožnika zahtevata asfaltiranje javne poti (JP888361) v dolžini cca 1 km, pri čemer ne s tožbenim zahtevkom ne z izrekom sodbe ni določeno, koliko dejansko je cca 1 km dolžine, kakšna je širina in na kakšen način naj se cesta asfaltira. Tožbeni zahtevek ne sme puščati nobenega dvoma o obveznosti tožene stranke. Sodišči prve in druge stopnje govorita o gradbenih standardih, ki naj bi obstajali za asfaltiranje. Tudi če bi imeli sodišči prav, se ti standardi med seboj razlikujejo, sicer pa sploh ne obstajajo. Sodišče druge stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na gradbene standarde, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je prepričanje sodišča prve stopnje o obstoju takih standardov uporabilo kot dokaz. Pritožbeno sodišče nadalje tudi drugi del zahtevka šteje za pravilnega in dovolj določenega, tožena stranka pa obveznosti, kot izhaja iz izreka sodbe, ne more izpolniti, saj se deponirana zemlja nahaja samo na površinsko nebistvenem delu celotne parcele. Tožena stranka se svoji obveznosti ne izmika, dejansko pa ni mogoče slediti izreku, da mora tožena stranka zemljo razgrniti po celotni parceli. To nasprotuje listinam, izpovedbam in dokazom na glavni obravnavi. Tožnika bi imela le pravico do odškodnine za škodo, ker nista pridobivala na v najem dani parceli. Nenazadnje tudi nista izročila celotne parcele, pač pa je pretežni del obdeloval najemnik, od države pa so se prejemale tudi plačilne pravice. Ekvivalent dajatev po pogodbi je docela nesorazmeren in pomeni prikrajšanje tožene stranke in obogatitev na drugi strani. Prvostopenjsko sodišče bi moralo v iskanju materialne resnice slediti predlogu tožene stranke in s poizvedbami pri Agenciji za kmetijske trge ugotoviti, kolikšen del parcele je bil oddan v najem toženi stranki, ugotoviti kolikšen znesek denarja sta tožnika ali pa nekdo drug v njunem imenu za uporabo parcele prejela in določiti izvedenca kmetijske stroke. S temi predlaganimi dokazi bi bile dokazane trditve tožene stranke, da je bila pogodba realizirana le deloma, zato zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Javna pot je objekt v javni lasti, na kateri ima javnost svoj interes. Ne glede na sklenjeno pogodbo tožeča stranka brez pooblastila ne more nastopati v zadovoljevanju javnega interesa. Javna pot je v uporabi vseh, ki po njej vozijo in ni namenjena zgolj za določen krog ljudi. Če pa bi bila javna pot (ki potem ne bi bila javna) namenjena za dostop do domačij iz zaselka, v katerem tožnika živita, bi za uveljavljanje njihovega interesa morala imeti pooblastilo zainteresiranih in aktivno legitimiranih. Pogodba ne govori o tem, da bi bila dogovorjena izpolnitev v korist tretjega. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo višjega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje „razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.“

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnikoma, ki sta v odgovoru nanjo predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanska (in materialnopravna) podlaga, na kateri temelji odločitev o tožbenem zahtevku, je v zakupni pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili 28. 4. 2005 za dobo 4 let. Z njo sta tožnika kot zakupodajalca toženi stranki dala v zakup del parcele ... k.o. ... v izmeri 1.518 ha za začasno deponijo rodovitne zemlje, ki se pojavlja kot višek ob gradnji avtoceste ... Stranki sta se dogovorili, da bo zakupnik (toženka) uporabljal zemljišče brezplačno oziroma da je namesto zakupnine dolžan najkasneje do konca dobe zakupa urediti – asfaltirati celotno javno pot (JP 888361). Rodovitna zemlja je v dobi zakupa last zakupnika, ki z njo prosto razpolaga, pred prenehanjem zakupa pa zakupnik preostalo rodovitno zemljo enakomerno poravna po zakupljeni površini in postane last zakupodajalcev. Tožnika sta zemljo dala toženki na razpolago, po prenehanju pogodbe pa ta ni niti asfaltirala ceste niti poravnala preostale rodovitne zemlje po zakupljenem zemljišču. Zato izpolnitev te njene obveznosti tožnika uveljavljata s tožbenim zahtevkom, podrejeno pa zahtevata plačilo 100.000 EUR, da bosta to storila sama na njene stroške.

7. Tožena stranka je občina. Občine so osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja (7. člen Zakona o lokalni samoupravi). Vendar pa to ne pomeni, da občina z drugimi subjekti vstopa zgolj v javnopravna razmerja oziroma, da občina opravlja zgolj (lokalne) zadeve javnega pomena. Občina namreč vstopa tudi v civilnopravna razmerja kot drugim enakovreden, prirejen subjekt. V obligacijska razmerja vstopa bodisi na pravnoposlovni podlagi bodisi na odškodninski ali obogatitveni podlagi. V obravnavanem primeru je občina s tožencema sklenila veljavno(1) zakupno pogodbo, torej pogodbo obligacijskega prava, za katero veljajo določbe Obligacijskega zakonika (nadaljevanju OZ). Gre torej za civilnopravno (obligacijsko) razmerje, v katerem občina ne nastopa kot oseba javnega prava, pač pa kot tožnikoma enakovredna, prirejena udeleženka tega razmerja in sopogodbenica zakupne pogodbe. Tožnika s (primarnim) tožbenim zahtevkom zahtevata izpolnitev te pogodbe, to je izvedbo del (asfaltiranje javne poti), ki jih je toženka prevzela kot oziroma namesto zakupnine. Tožnika torej izvedbe del ne zahtevata niti v javnem interesu niti v interesu neke širše skupnosti (prebivalcev določenega zaselka) niti kot uporabnika javne poti, pač pa zgolj kot izpolnitev civilnopravne obveznosti, prevzete s pogodbo. Zahtevata zgolj varstvo svoje civilnopravne pravice, za kar sta samostojno aktivno legitimirana in ne potrebujeta pooblastila kogarkoli drugega.

8. Kot rečeno, tožbeni zahtevek meri na izpolnitev pogodbe (in ne na plačilo odškodnine, s čimer se obširno ukvarja revizija). Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta tožnika svojo obveznost po pogodbi izpolnila in toženi stranki prepustila v uporabo dogovorjen del parcele, med trajanjem pogodbenega razmerja pa se je izkazalo, da tožena stranka zemljišča v tolikšnem obsegu, kot ga je po pogodbi prevzela v zakup, dejansko ni potrebovala.(2) To dejstvo pa ne spreminja prejšnjega zaključka o tem, da sta tožnika svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Zato niso utemeljene trditve tožene stranke o le delni realizaciji pogodbe, neutemeljeno pa je tudi njeno vztrajanje, da bi moralo že sodišče prve stopnje izvesti dokaze za ugotovitev, kolikšen del parcele sta tožnika oddajala v najem in kolikšen znesek sta prejela (onadva ali nekdo drug) za uporabo parcele. Ta dejstva za odločitev o zahtevku - o obveznosti tožene stranke, da tudi sama izpolni zakupno pogodbo - namreč niso pomembna, tako kot tudi ne očitki o neenaki vrednosti vzajemnih pogodbenih dajatev, prikrajšanju tožene stranke in obogatitvi tožnikov. Če se je v času trajanja in izvrševanja pogodbe izkazalo, da se je tožena stranka „uštela“ v svojih poslovnih odločitvah, gre za riziko v sferi tožene stranke, ki je kljub temu še vedno dolžna izpolniti svojo nasprotno obveznost iz dvostranske pogodbe (splošno pravilo iz 9. člena OZ in posebno iz 602. člena OZ o plačevanju zakupnine, ki je bila v obravnavanem primeru dogovorjena v obliki izvršitve določenih del).

9. Ves čas postopka tožena stranka trdi, da v nasprotju z zahtevo iz prvega odstavka 180. člena ZPP tožbeni zahtevek ni določen, zato tudi obveznost tožene stranke ni dovolj določena, posledica tega pa je, da sodba ni izvršljiva. Meni, da bi moral tožbeni zahtevek vsebovati natančno dolžino in širino poti, ki jo mora tožena stranka asfaltirati, prav tako pa tudi, na kakšen način mora biti cesta asfaltirana. Vrhovno sodišče, enako kot predhodno že sodišči druge in prve stopnje, te očitke zavrača. Tožeča stranka je pri oblikovanju obveznosti tožene stranke očitno izhajala iz zakupne pogodbe, v kateri je v 6. členu pod točko „III. ZAKUPNINA“ zapisano: „Stranki se dogovorita, da bo zakupnik uporabljal zemljišče brezplačno oziroma je zakupnik, namesto zakupnine dolžan najkasneje do konca dobe zakupa iz te pogodbe urediti - asfaltirati celotno javno pot (JP 888361).“ Očitno je bilo obema strankama pogodbe jasno in dovolj določeno, za katero in kakšno pot gre.(3) Tožeča stranka je v zahtevku to obveznost tožene stranke (dodatno) opredelila z besedilom „v dolžini cca. 1 km“. Ker je obveznost tožene stranke asfaltiranje ceste po že obstoječi trasi in ne ureditev neke nove cesto, katere potek (trasa) in obseg bi ne bila znana, je tožbeni zahtevek opisno dovolj določen z označbo odseka ceste in navedbo približne dolžine ceste, ki jo je treba asfaltirati. Tudi natančen opis izvedbe asfaltiranja ni potreben. Že iz povsem praktičnih razlogov ni mogoče od tožeče stranke zahtevati, da v tožbenem zahtevku natančno opredeli vse posamične aktivnosti tožene stranke, ki naj bi pripeljale do končnega rezultata. Ker pa je sama izvedba asfaltiranja nedvomno predvsem strokovno-tehnično vprašanje (pri čemer je postranskega pomena, ali o tem ostajajo gradbeni standardi), to niti ni potrebno. Če oziroma kadar je možna izvedba na več načinov, mora tožeča stranka s tožbenim zahtevkom obveznost tožene stranke oblikovati tako, da dopušča toženi stranki izbiro ustreznih ukrepov oziroma načinov – predmet mora biti določno opredeljen (asfaltiranje), izbira točno določene aktivnosti pa ostaja toženi stranki (pri čemer mora ta aktivnost pripeljati do zahtevanega končnega rezultata)(4). Dovolj jasno in določno je opredeljen tudi drugi del tožbenega zahtevka, s katerim tožnika zahtevata, da tožena stranka „enakomerno poravna zemljišče parcele ... – njivo v izmeri 1.518 ha, na kateri je bila deponirana zemlja, lapor in druge mineralne snovi.“ Iz tako oblikovanega zahtevka in njemu sledečega izreka sodbe namreč jasno izhaja, da gre za poravnavo parcele ... v izmeri 1.518 ha (torej ne cele, saj je parcela večja), na kateri je bila deponirana zemlja in druge stvari (poleg površine še opisna opredelitev ožjega dela parcele).

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki v revizijskem postopku ni uspela, mora tožnikoma povrniti stroške postopka z revizijo, to je nagrade za odvetnika za zastopanje v tem postopku in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev.

---.---

Op. št. (1): Tožbeni zahtevek toženke za ugotovitev ničnosti zakupne pogodbe je bil v drugem pravdnem postopku pravnomočno zavrnjen.

Op. št. (2): V že omenjenem drugem pravdnem postopku je tožena stranka podrejeno uveljavljala zahtevek za razvezo zakupne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Tudi ta zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen.

Op. št. (3): Priloga zakupne pogodbe je kopija katastrskega načrta, v katerem je natančneje določena lokacija zakupljene površine, iz njega pa je (vsaj delno) razvidna tudi že obstoječa javna pot.

Op. št. (4): Primerjaj tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 6. 1995, Pravna mnenja 1/95.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 505/2014
• VSL sodba I Cp 682/2003
• VSL sklep II Cp 1648/2004