Sodba II Ips 368/2011

Jedro

Po stališču pravne prakse in teorije je ugotavljanje notranjega odnosa stranke do dejanja, ugotavljanje prave poslovne volje strank ali ugotavljanje, kaj (in če sploh kaj) sta se stranki dejansko dogovorili, ugotavljanje dejanskega stanja. Tožnik z revizijskimi navedbami, da je prvi toženec hotel biti razumno in donosno udeležen pri poslih z usnjem, da je sodišče napačno presodilo, da se prvi toženec ni zavestno spustil v obravnavani posel in da njegova ravnanja (prejem poslovnih načrtov in izročitev denarja) ne pomenijo konkludentnih dejanj, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju volje prvega toženca za sklenitev pravnega posla, skuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po tretjem odstavku 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu prvi toženec in druga toženka dolžna zaradi neizpolnitve dogovorjenih obveznosti nerazdelno plačati 62.908,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da tožniku ni uspelo dokazati sklenitve družbene pogodbe s tožencema, zato tudi ne moreta biti poslovno odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi nastala zaradi neizpolnitve obveznosti iz te pogodbe.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je v pritožbi vztrajal, da je prvemu tožencu, ki je bil direktor druge tožene družbe, izročil dva poslovna načrta in da akcept (ponudbe) pomeni sklenitev pogodbe. Sodišče druge stopnje pa se je strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da je toženec z izplačilom zneskov v višini 100.000,00 SIT in 360.000,00 SIT za stroške nakupa kož in stroške predelave teh kož v vzorce vstopil v posel, katerega skupna vrednost bi znašala kar 805.579,00 EUR, oziroma da je s konkludentnim ravnanjem sprejel ponudbo v smislu drugega odstavka 28. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in ravna po določilih 379. in 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik meni, da je odločitev sodišč napačna, ker pomeni akcept poslovnega načrta s strani tožene stranke sklenitev pogodbe. Poudarja, da so protispisne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da se „priložena korespondenca glasi na prvega toženca, čeprav različna podjetja naslavljajo ponudbe in ostala pisanja na drugo toženko“. Opozarja, da so bile ponudbe naslovljene na drugo toženko in ne na prvega toženca, ki je bil o tem kot direktor le dodatno obveščen. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi spregledalo, da je prvi toženec kot razlog za prekinitev projekta „U.“ navedel to, da mu tožnik ni posredoval naročila, kar pa ni res, saj je prvemu tožencu naročilo poslal s priporočeno pošto. Pravi vzrok za zastoj naj bi bil v tem, da prvi toženec ni hotel posredovati davčne številke druge toženke. Tožnik tako meni, da prvi toženec priznava obstoj skupnega posla po projektu „U.“. Protispisno naj bi bilo tudi povzemanje sodišča iz korespondence pravdnih strank glede obstoja dogovora o financiranju nabave kož. Tožnik opozarja, da sodišče sklepa brez podlage, da je tožena stranka nastopala zgolj kot plačnik stroškov materiala, ki ga je potreboval, da pa bi, v kolikor bi se dejansko spustila v tak posel, hotela tak dogovor tudi zapisati. Tožnik opozarja, da iz korespondence pravdnih strank izhaja, da je prvi toženec vedel in hotel biti razumno in donosno udeležen pri poslih z usnjem, vendar naj bi si zaradi neučakanosti nenadoma premislil in odstopil od dogovorjenega posla. Tožnik meni, da sodišče ni razumelo poslovne vsebine in finančnega izplena projekta, saj naj bi spregledalo, da bi druga toženka v „treh korakih“ z denarnim vložkom 19.558,00 EUR v zadevi S. zaslužila 154.393,00 EUR. Poudarja, da bi to ugotovil z njegove strani predlagani izvedenec finančne stroke, vendar je sodišče dokazni predlog zavrnilo. Meni, da je sodišče napačno na podlagi 15. in 18. člena OZ zahtevek zavrnilo. Poudarja, da je sodišče za obrazložitev odločitev uporabilo nepreverljiva „splošna pravila logičnega sklepanja“, pri čemer pa ni pojasnilo dejstva, da je prvi toženec preverjen podjetnik, vešč posla, ki ne daje denarja zgolj za stroške materiala za potrebe drugega brez razloga in brez jamstev za vračilo ali poplačilo iz posla. V tem tožnik vidi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva;

- da sta se pravdni stranki spoznali v izvršilnem postopku opr. št. In 93/2002 Okrajnega sodišča v Murski Soboti, v katerem je druga toženka kupila tožnikovo nepremičnino;

- da sta se pravdni stranki pogovarjali o projektu predelave kož, da je tožnik tožencu izročil dva poslovna načrta in da je druga toženka nakazala družbi K. d.o.o. znesek 95.649,42 SIT, prvi toženec pa je tožniku izročil znesek 360.000,00 SIT, pri čemer sta bila oba zneska namenjena za nakup in izdelavo vzorcev kož;

- da med pravdnima strankama ni prišlo do ustne sklenitve pravnega posla, ker tožena stranka ni izjavila takšne volje, izročitev denarja pa tudi ne pomeni konkludentnega dejanja, iz katerega bi bilo mogoče zanesljivo sklepati o obstoju volje tožene stranke za prevzem obveznosti nadaljnjega financiranja.

8. Po stališču pravne prakse in teorije je ugotavljanje notranjega odnosa stranke do dejanja, ugotavljanje prave poslovne volje strank ali ugotavljanje, kaj (in če sploh kaj) sta se stranki dejansko dogovorili, ugotavljanje dejanskega stanja.(1) Tožnik torej z revizijskimi navedbami, da je prvi toženec hotel biti razumno in donosno udeležen pri poslih z usnjem, da je sodišče napačno presodilo, da se prvi toženec ni zavestno spustil v obravnavani posel in da njegova ravnanja (prejem poslovnih načrtov in izročitev denarja) ne pomenijo konkludentnih dejanj, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju volje prvega toženca za sklenitev pravnega posla, skuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po tretjem odstavku 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni dovoljeno. Enako tožnik skuša doseči z navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sodbi tudi sicer nimata pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ne bi bilo mogoče preizkusiti, prav tako ne vsebujeta nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, sta po oceni revizijskega sodišča sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbe OZ o družbeni pogodbi (990. člen) o vsebini in načinu izjave volje za sklenitev pogodbe (15. in 18. člen) in o sprejemu ponudbe (28. člen) in sta pravilno odločili, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Ude, L., Civilno procesno pravo. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Str. 258

Datum zadnje spremembe:

11.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 1009/2007
• Sodba II Ips 1168/2008
• Sodba VIII Ips 486/2008