Sodba II Ips 363/2011

Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da ni dopustna tožba zaradi ničnosti sodne poravnave. Sodišče prve stopnje, pred katerim je bila sklenjena sodna poravnava, je namreč dolžno na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi tako, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov, sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo. Če je sodišče ničnostne razloge prezrlo, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Revidentka je s sodno poravnavo uredila sporno razmerje v celoti in da zato iz tega naslova ne more več zahtevati ugotovitve obstoja kakršnegakoli solastninskega deleža.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 4. 3. 2009 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je sodna poravnava z dne 18. 12. 2001, sklenjena med pravdnima strankama in A. A., B. B., C. C. in D. D., v postopku pod opr. št. III P 16/95, neobstoječa oziroma nična. Zahtevala je tudi ugotovitev solastninske pravice na poslovnem prostoru – lokalu v pritličju stavbe ... v velikosti 255,30 m2, z identifikacijsko številko stavbe 1735-1601, ki stoji na parcelni številki 978/1, 978/4, 978/6, 978/16 k.o. ... S tožbenim zahtevkom je od sodišča zahtevala še, naj razsodi, da ji je toženka dolžna izročiti omenjeni poslovni prostor v last in posest ter ji izstaviti listino, sposobno za vknjižbo njene solastninske pravice v zemljiško knjigo.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sodne poravnave, zavrglo tožbo glede zahtevka za ugotovitev solastninske pravice tožnice na poslovnem prostoru ter zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev poslovnega prostora v last in posest ter izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožnici je naložilo v plačilo toženkine stroške postopka. Obrazložilo je, da zakonska ureditev ne dopušča ugotovitve ničnosti sodne poravnave, da pa enakovrednost dajatev strank tudi ni pogoj za veljavnost sodne poravnave. Navedlo je tudi, da bi bile trditve tožnice, da je bila ob sklenitvi sodne poravnave bolna, da je toženka zlorabila njen položaj in da je bila v zmoti pri sklepanju poravnave, lahko podlaga za izpodbijanje sodne poravnave po 392. členu ZPP, da pa tožnica razveljavitve sodne poravnave ni zahtevala. Sodišče je pojasnilo, da sta stranki ob sklenitvi sodne poravnave navedli, da druga od druge nimata ničesar več terjati, to pa pomeni, da ponovno odločanje o zahtevkih iz razmerja, ki je bilo urejeno s sodno poravnavo ni dopustno in je bilo tožbo treba delno zavreči. Zahtevek, da je toženka dolžna tožnici izročiti omenjeni poslovni prostor v last in posest ter izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino pa je sodišče zavrnilo, sklicujoč se na 92. člen Stvarnopravnega zakonika.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede pritožbene navedbe, da zahtevek za ugotovitev solastninske pravice tožnice na poslovnem prostoru v višini 1/2 ni identičen s solastninskim deležem v višini 1/3, ki ga je uveljavljala v postopku, ki se je končal s sodno poravnavo, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je tožnica s sodno poravnavo sporno razmerje uredila v celoti in ni pomembno, da je tedaj zahtevala manj, sedaj pa zahteva več.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v povezavi s prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov. Podrejeno predlaga, naj sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revidentka ponavlja pritožbeno navedbo, da ni uveljavljala le ničnosti sodne poravnave temveč alternativno tudi neobstoj pravnega posla, v tem delu pa sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka sploh ni presojalo, sodišče druge stopnje pa naj bi napačno zaključilo, da ni mogoče govoriti o disenzu, saj je bila sodna poravnava med strankama sklenjena. Revidentka ob tem poudarja, da gre za neobstoječ pravni posel, ker med strankama ni bilo soglasja volj glede predmeta poravnave. Poudarja, da je bila ob sklepanju sodne poravnave prepričana, da se poravnava, sklenjena v postopku III P 16/95, nanaša tudi na zadevo I P 280/95, v kateri se je obravnavalo tudi plačilo najemnine oziroma uporabnine za sporni poslovni prostor. Poravnavo je torej sklenila, ker je bila prepričana, da bo lahko na tej podlagi še naprej brezplačno uporabljala omenjeni poslovni prostor do polnoletnosti toženke in se je v zameno odpovedala terjatvam iz Amerike, iz naslova večletnega dela ter solastninski pravici na sporni nepremičnini do 1/3. Navedeno pa ne predstavlja razlogov za razveljavitev sodne poravnave, temveč razloge za njen neobstoj oziroma ničnost. Revidentka je tudi prepričana, da je sklenjena poravnava v nasprotju z načelom enakovrednosti dajatev v obligacijskih razmerjih in je oderuška. Opozarja, da tožbeni zahtevek za ugotovitev solastniškega deleža na poslovnem prostoru do 1/2 ni identičen zahtevku, ki je bil predmet sodne poravnave, s katerim je uveljavljala le 1/3 solastniški delež, zato bi moralo sodišče odločati vsaj o 1/6 solastniškega deleža, ne pa zavreči tožbe v tem delu. Zato bi, po njenem mnenju, sodišče moralo vsaj v tem delu ugoditi tudi zahtevku za izročitev spornega poslovnega prostora v last in posest. Končno revidentka še navaja, da se sodišče zaradi zavrženja oziroma zavrnitve zahtevka ni ukvarjalo z vsebinskim delom, na katerem temelji tožba in ponavlja dejstva glede financiranja in vlaganja v poslovni prostor, kar sta počela skupno s pokojnim sinom E. E., zaradi česar je prepričana, da je lastnica lokala vsaj do 1/2.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pravilno je materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da ni dopustna tožba zaradi ničnosti sodne poravnave. Sodišče prve stopnje, pred katerim je bila sklenjena sodna poravnava, je namreč dolžno na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi tako, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov, sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo. Če je sodišče ničnostne razloge prezrlo, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti(1). Sodišče druge stopnje tako tudi pravilno opozarja, da revidentka s sklicevanjem na „oderuškost“ poravnave ne more uspeti, saj je pravna posledica oderuštva ravno ničnost pravnega posla.

8. Sodišči sta tudi pravilno pojasnili, da bi okoliščine, da je ob sklenitvi sodne poravnave revidentka mislila, da so s to poravnavo zajeti tudi zahtevki glede plačila uporabnine oziroma najemnine iz pravdne zadeve I P 280/95, lahko predstavljali le podlago za sklep, da je bila revidentka v zmoti glede predmeta sodne poravnave, zaradi česar pa je sodna poravnava zgolj izpodbojna, revidentka pa razveljavitve sodne poravnave ni zahtevala (392. člen ZPP in naslednji).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se sodna poravnava glasi: „Tožeče stranke in tožena stranka se dogovorita, da tožeča stranka E. P. v celoti prevzame upravljanje in poslovanje s poslovnim prostorom ..., vse do polnoletnosti prve toženke E. S., to je vse do 21. 8. 2006. Tožeče stranke umikajo tožbeni zahtevek v tožbi III P 16/95 in pravdne stranke izjavljajo, da druga od druge nimajo ničesar več terjati.“ Tako sta pravilni obrazložitvi obeh sodišč, da je revidentka s sodno poravnavo uredila sporno razmerje v celoti in da zato iz tega naslova ne more več zahtevati ugotovitve obstoja kakršnegakoli solastninskega deleža. S sodno poravnavo (res transacta) je spor med strankami končan, enako kot s pravnomočno sodbo (res iudicata). Nov spor o istem spornem predmetu ni mogoč (308. člen ZPP).

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah II Ips 40/2010 z dne 23. 2. 2012 in II Ips 184/2012 z dne 25. 4. 2013.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4534/2010
• Sklep I Up 329/2002
• VSK sodba I Cp 690/2005