Sodba II Ips 4/2014

Jedro

Sodna praksa pojem duševnih bolečin zaradi kršitve (osebnostne) pravice do zdravega življenjskega okolja, razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje. Trditvena podlaga o psihičnem neugodju in/ali okvarah zdravja zaradi nedovoljenih imisij pri posameznem tožniku je izostala. Glede na dejstvo, da gre pri škodi

v obliki prestanih duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic predvsem za oškodovančeva subjektivna zaznavanja in t. i. preteklo škodo, ni mogoče sprejeti izvajanj revidentov, da ob vložitvi tožbe niso vedeli, kakšno je bilo njihovo psihično neugodje, ki so ga zaradi nedovoljenih imisij trpeli.

Ker pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti izvedba dokazov, so neutemeljene revizijske navedbe o zavrnitvi v reviziji izpostavljenih dokaznih predlogov, in sicer postavitev izvedencev gradbene, kmetijske in medicinske stroke ter zaslišanje tožnikov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvi, peti in deseti tožnik ter petnajsta tožnica morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki revizijske stroške v znesku 1.427,95 EUR, tretji toženki pa v znesku 1.696,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki so krajani Metave, ki živijo v neposredni bližini odlagališča nevarnih odpadkov. Revidenti so s tožbo (vloženo dne 10. 3. 2008) zahtevali

nerazdelno plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti njihovih nepremičnin ter za nepremoženjsko škodo, in sicer prvi tožnik v skupnem znesku 76.026,45 EUR, peti tožnik v znesku 60.905,89 EUR, deseti tožnik v znesku 81.344,79 EUR in petnajsta tožnica v znesku 80.709,12 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo so prvi, peti in deseti tožnik ter petnajsta tožnica vložili revizijo. Zatrjujejo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede pasivne legitimacije druge, tretje in četrte tožene stranke. Izpostavljajo vprašanje, ali je pri odločitvi glede premoženjske in nepremoženjske škode potrebno zaključiti, da v konkretnem primeru ne gre za bodočo gotovo škodo ter tako zastaralni rok teče od odprtja odlagališča 1984 dalje, temveč gre za sukcesivno in sočasno ter vzporedno nastajajočo tako premoženjsko kot nepremoženjsko škodo, ki ima za posledico - škodo v vsakokratnem vzroku - imisiji. Za bodočo škodo je nujnost, da obstaja vzrok ob zaključku glavne obravnave. V obravnavanem primeru pa ne gre za bodočo škodo, saj vzrok - bodoče imisije, ob zaključku glavne obravnave še ni nastal. Torej glede premoženjske in nepremoženjske škode ne gre za bodočo škodo, temveč za novo škodo. Tožniki so zatrjevali povrnitev nepremoženjske škode, ki jim je nastala ob vsakokratnih, vselej novih imisijah. Takšne premoženjske/nepremoženjske škode ni ustrezno enačiti z bodočo škodo. V zvezi s škodo zaradi razvrednotenja nepremičnin je treba upoštevati, da je bilo okoljevarstveno dovoljenje izdano 27. 2. 2006, ko bi se odlagališče dejansko šele lahko odprlo, kar pomeni, da uveljavljana terjatev ni zastarala. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da so morebitne terjatve za nepremoženjsko škodo, nastale pred 10. 3. 2005, zastarale. Izplačilo odškodnin nekaterim prebivalcem okrog odlagališč dejansko pomeni pripoznavo dolga, torej, da je druga toženka odškodninsko odgovorna in zahtevki niso zastarani. Izpostavljajo zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 232/2010 in II Ips 147/96, iz katerih izhaja, da je pripoznava dolga lahko tudi posredna. Nižji sodišči sta storili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nista opravili uradne poizvedbe glede čezmernega obremenjevanja podtalnice in površinskih vod iz telesa odlagališča (razvidno iz monitoringa izcednih voda, zaradi česar so tožniki predlagali, da sodišče pribavi monitoring izcednih voda za celotno obdobje, o čemer naj poda mnenje o čezmernem obremenjevanju ustrezni sodni izvedenec - razvidno iz pripravljalne vloge z dne 8. 10. 2008); sodišče druge stopnje je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se glede teh razlogov ni opredelilo. Tožniki so v omenjeni pripravljalni vlogi predlagali vpogled v monitoring izcednih voda za celotno obdobje, zato takšen dokazni predlog ni bil prepozen. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ker ni ustrezno opravilo materialnega procesnega vodstva ob upoštevanju zahtevnosti konkretnega primera ter zlasti dejstva, da sta oba izvedenca zapisala, da dokumentacija manjka, pri čemer je treba upoštevati, da so tako tožniki kot pooblaščenci nestrokovnjaki na področju ravnanja z nevarnimi odpadki. Nepravilen je zaključek, da so trditve in predlagani dokazi, podani po prvem naroku, prepozni. V zvezi s tem opozarjajo na korespondenco z Mestno občino Maribor glede pridobitve informacij javnega značaja. Tožniki torej brez svoje krivde niso mogli predložiti zahtevanih dokazil. Zatrjujejo, da so že v tožbi navedli vsa odločilna dejstva, po pridobitvi mnenja Biotehnične fakultete pa so svoje trditve dopolnili z vlogo z dne 12. 8. 2010. Ravnanje tožnikov je bilo v skladu z načelom procesne skrbnosti. Da je takšno stališče pravilno, je mogoče zaključiti tudi na podlagi dejstva, da je sodišče postavilo ustreznega izvedenca, torej je najprej menilo, da je trditvena podlaga zadostna. Oba postavljena izvedenca sta menila, da ni na voljo dovolj dokumentacije za podajo mnenja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo v skladu z določbo 227. člena ZPP tožnike pozvati k dopolnitvi trditev in dokazov in upoštevati naknadno predloženo dokumentacijo. Sodišče tega ne storilo, zaradi česar je storilo procesno kršitev. Natančno opredeljujejo dokumentacijo, ki jo je potreboval izvedenec. Glede konkretno navedenih dokazil, ki vsebujejo informacije javnega značaja, pa trdijo, da teh dokumentov niso mogli pridobiti pravočasno, saj je morala pri drugi toženki posredovati Informacijska pooblaščenka. Ne drži, da so trditve in dokazi, podani po prvem naroku (tj. z vlogami z dne 12. 8. 2010, 8. 10. 2010, 17. 11. 2008, 23. 9. 2009) podani prepozno, saj jih brez svoje krivde zaradi prej navedenega razloga niso mogli pridobiti pred prvim narokom. Zatrjujejo, da so pravočasno podali popolne navedbe glede nezakonitega delovanja odlagališča (torej brez ustreznih dovoljenj) kot tudi glede čezmerno obremenjene podtalnice in površinskih voda zaradi odlagališča. Do prekluzije ne more priti, če sodišče opusti materialno procesno vodstvo. Izpostavljajo zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 302/2011 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4385/2008. Sprašujejo se, ali je pri nematerialni škodi, tj. za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti - pravice do zdravega življenjskega okolja skladno ustaljeni sodni praksi, potrebno to pravico razlagati široko, in sicer, da obsega tudi vsako psihično neugodje. Ni torej bistveno, da ima poseg v pravico do zdravega okolja posledice na zdravju, temveč je relevantno vsako psihično neugodje. Sodišče je storilo bistveno kršitev, ker ni postavilo izvedencev gradbene in kmetijske stroke. Ta je podana tudi zato, ker sodišče tožnikov ni zaslišalo. Uveljavljajo kršitve ustavnih jamstev.

5. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki.

Prva in tretja toženka sta na revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijski očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede pasivne legitimacije druge, tretje in četrte toženke, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je namreč v točkah 10 in 11 sodbe pojasnilo, zakaj so vse druge pritožbene navedbe, torej tudi izpostavljene, nerelevantne in da zato nanje ne odgovarjalo. Pa tudi če takšne izrecne navedbe sodišča druge stopnje ne bi bilo, zatrjevana procesna kršitev ne bi bila podana. Odgovor na te pritožbene navedbe oziroma njihova pravna nepomembnost je že sicer smiselno razviden oziroma razvidna iz celotnega konteksta obrazložitve sodbe. Revidenti neutemeljeno uveljavljajo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pridobilo podatkov monitoringa izcednih voda, s katerim bi dokazovali čezmerno obremenitev podtalnice in površinskih voda iz telesa odlagališča. Res je, da so tožniki pravočasno predlagali, da sodišče opravi uradno poizvedbo o monitoringu izcednih voda, vendar pa sodišče ob taki tožbeni naraciji, ko ni bilo trditev o škodi, niti o vplivu čezmerne obremenitve na življenjsko okolje tožnikov (npr. da naj bi imele čezmerno obremenjene podzemne vode neposredni stik s pitno vodo oziroma njenimi zalogami ali da bi se uporabljale za namakanje kmetijskih površin in bi na tak način prišle v stik s tožniki), takšnega dokaznega predloga že zaradi pomanjkljive trditvene podlage utemeljeno ni izvedlo.(1) Manjkajoče trditvene podlage namreč ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke (in pridobitev njegovega izvida in mnenja) ali pridobitev dokaznih listin - to je del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Iz navedenih razlogov tožniki tudi ne morejo uspeti z očitki kršitev 285. in 227. člena ZPP. Dejstvo, da je sodišče ob nesklepčni tožbi izvedlo dokaz z izvedencem s področja ekologije (kar je bilo nedvomno neekonomično), ne pomeni, da je bila ta odpravljena in da bi moralo sodišče tožnikom zato omogočiti, tudi z izvedbo edicijskega postopka po določbi 227. člena ZPP, da naknadno predložijo dokumentacijo, ki bi bila po oceni izvedenca potreba za izdelavo njegovega izvida in mnenja. Obravnavani primer ni primerljiv z zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 302/2011. V tej zadevi, kjer je bil predmet presoje povsem drugačno pravno in dejansko stanje, je Vrhovno sodišče zaradi strokovno zahtevne situacije z vidika medicinske stroke izjemoma dopustilo informativni dokaz z izvedencem, saj je tožnica šele na njegovi podlagi lahko natančneje navedla tudi trditve v zvezi z vzročno zvezo. Tožnikom pa ni bilo naloženo pretirano breme substanciranja njihovih trditev z zahtevo po opredelitvi škode, še zlasti, ker se v primeru duševnih bolečin zaradi okrnitve pravice osebnosti predpostavlja obstoj škode na področju duševnega

funkcioniranja, ki jo je v običajnih okoliščinah mogoče opredeliti brez izvedenskih mnenj (glej tudi točko 9 te sodbe), in vzročne zveze med nedovoljenimi imisijami in škodo. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da so

trditve in dokazni predlogi tožnikov, podani po prvem naroku, prepozni. Zmotno

je naziranje revidentov, da dejstvo, da se dokazna listina nahaja pri nasprotni stranki, stranko razbremeni, da takšen dokaz pravočasno (prim. prvi odstavek 286. člena ZPP) ponudi. V takšnem primeru mora stranka ob navedbi dokaznega predloga sodišču predlagati, da ukrepa po tretjem odstavku 226. člena ZPP oz. 227. člena ZPP in listino pridobi. Tožniki glede dokaznih listin, glede katerih trdijo, da jih niso mogli predložiti pravočasno zaradi razlogov na strani druge toženke kot zavezanke za posredovanje informacij javnega značaja, niso tako

ravnali, zato z uveljavljano relativno procesno kršitvijo četrtega odstavka 286. člena ZPP ne morejo uspeti.

8. Skladno s prvim in drugim odstavkom 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Vprašanje časa nastanka škode je dejansko vprašanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Glede premoženjske škode je bilo zatrjevano, da so vrednosti nepremičnin tožnikov znižane od leta 1984 (list. št. 70), ko je začelo obratovati odlagališče. Ker je bilo ugotovljeno, da so tožniki že takrat izvedeli za škodo in njenega povzročitelja, je pravilna materialnopravna presoja nižjih sodišč, da so njihovi zahtevki iz tega naslova do vložitve tožbe v letu 2008 že zastarali. Okoliščina, da je bilo v letu 2006 izdano uporabno dovoljenje, kot pravilno pojasnjuje sodišče druge stopnje v točki 6 sodbe, na začetek teka zastaralnega roka ne more vplivati, saj ne vsebuje nobene pravno pomembne informacije o škodi in domnevnem povzročitelju, niti ni z njo povezana. Premoženjska škoda tožnikom ne nastaja zaradi kontinuiranega pojavljanja vzroka, temveč je po njihovih zatrjevanjih nastala z vzpostavitvijo nedovoljenega stanja - izgradnjo odlagališča v letu 1984, torej z zaključenim škodnim ravnanjem. Tako se izkaže, da glede premoženjske škode ne gre za primerljivo situacijo, obravnavano v zadevi II Ips 68/2011, kot zmotno trdijo revidenti. V slednjem primeru je šlo za nepremoženjsko škodo, ki se je pojavljala zrcalno z njenim vsakokratnim vzrokom, prepovedanimi imisijami. Nosilni razlog zavrnitve zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode ni zastaranje te terjatve, temveč pomanjkljiva trditvena podlaga. Tožniki z revizijskimi navedbami glede pretrganja zastaranja ne morejo uspeti, saj je višje sodišče navedbe, da je druga toženka nekaterim prebivalcem plačala odškodnino zaradi razvrednotenja okolja, ocenilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto, česar pa revidenti ne grajajo.

9. Sodna praksa pojem duševnih bolečin zaradi kršitve (osebnostne) pravice do zdravega življenjskega okolja, kot pravilno ugotavljajo revidenti, razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje.(2) Trditvena podlaga o psihičnem neugodju in/ali okvarah zdravja zaradi nedovoljenih imisij pri posameznem tožniku je izostala. Glede na dejstvo, da gre pri škodi

v obliki prestanih duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic predvsem za oškodovančeva subjektivna zaznavanja in t. i. preteklo škodo, ni mogoče sprejeti izvajanj revidentov, da ob vložitvi tožbe niso vedeli, kakšno je bilo njihovo psihično neugodje, ki so ga zaradi nedovoljenih imisij trpeli.

Ker pomanjkljivih trditev, kot je bilo že navedeno, ne more nadomestiti izvedba dokazov, so neutemeljene revizijske navedbe o zavrnitvi v reviziji izpostavljenih dokaznih predlogov, in sicer postavitev izvedencev gradbene, kmetijske in medicinske stroke ter zaslišanje tožnikov.

Revizijski očitki kršitev Ustave niso konkretizirani, zato Vrhovno sodišče nanje ni odgovarjalo.

10. K

er niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Zneska, navedena v drugi točki izreka te sodbe, predstavljata stroške, ki sta jih imeli prva in tretja toženka z

zastopanjem pri vložitvi odgovorov na revizijo, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo (tar. št. 21/3, 13. člen). Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila

pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu, skladno z

načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

---.---

Op. št. (1):

Poleg tega tožniki niso trdili, da spornih listin ne bi mogli pridobiti sami, celo nasprotno, vedeli so, da gre za informacije javnega

značaja, ki jih lahko pridobijo sami. Sodišče po določbi tretjega odstavka 226. člena ZPP ne more ukrepati, kadar lahko stranka sama doseže, da se ji listina izroči oz. pokaže, zato tožniki, upoštevaje, da tudi niso predlagali, da sodišče ukrepa po določbah 227. člena ZPP, predložitvene dolžnosti niso bili razrešeni. Ker so te listine predložili po prvem naroku, je pravilna presoja sodišč, da so bile podane prepozno. Višje sodišče se o obravnavanih (pritožbenih) očitkih povsem izrecno res ni izreklo, vendar pa je treba njegovo razlogovanje v 8. točki sodbe razumeti, da sodišče utemeljeno ni opravilo poizvedb, saj gre za informacije javnega značaja, ki bi jih lahko pravočasno pridobili tožniki.

Op. št. (2): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 940/2007 itd.

Datum zadnje spremembe:

10.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 940/2007
• VSM sodba I Cp 789/2010
• VSM sodba I Cp 2380/2009