Sodba in sklep II Ips 305/2011

Jedro

Materialnopravne podlage za odločitev o nerazdelni obveznosti v določbah o neupravičeni pridobitvi ni najti. Ker se nerazdelna obveznost ne domneva, je obveznost tožencev deljiva.

Izrek

Revizija zoper pravnomočno sodbo v delu odločitve glede zahtevka za izpraznitev stanovanja se zavrže.

Reviziji zoper pravnomočno sodbo v delu odločitve glede zahtevka za plačilo uporabnine se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožencev delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje (glede zahtevka za plačilo uporabnine v obsodilnem delu) delno spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Vsak toženec je dolžan tožniku plačati znesek 21.246,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 10. 1. 2006 dalje, v 15 dneh.“

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da v šestdesetih dneh izpraznita stanovanje št. 21 v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka v L. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročita v posest tožniku (1. točka izreka), ter da tožniku nerazdelno plačata 42.493,36 EUR z obrestmi (2. točka izreka). V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo (3. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in tožencev (glede odločitve o glavni stvari(1)) zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženca v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navajata, da v določbah od 190. do 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nerazdelna odgovornost ni nikjer določena, in da iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje ne izhaja podlaga za njuno nerazdelno odgovornost. Trdita, da tožnik ne v tožbi ne v nadaljnjih modifikacijah zahtevka ni vtoževal nerazdelne obveznosti tožencev. S sklicevanjem na judikate Vrhovnega in višjega sodišča poudarjata, da mora biti prikrajšanje konkretno in realno, in da je v obravnavani zadevi pomanjkanje tožnikovih pozivov za plačilo, naslovljenih na drugega toženca, šteti kot pomanjkanje konkretnosti in realnosti prikrajšanja. Zato je tožbeni zahtevek za obdobje pred vložitvijo tožbe neutemeljen. Ne sprejemata tudi zaključka, da sta bila obogatena za vrednost tržne najemnine stanovanja, saj sta bila v celotnem vtoževanem obdobju v stanovanju odklopljena električna energija in telefon. Navržeta še, da je sodišče opustilo dopolnitev izvedenskega mnenja. Predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija zoper odločitev glede zahtevka za izpraznitev stanovanja ni dovoljena, glede zahtevka za plačilo uporabnine pa je delno utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Izredna pravna sredstva so dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000,00 EUR. V primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Če tega ne stori in če tudi kasneje v okoliščinah, ki jih določa zakon, ne pride do ocene vrednosti spornega predmeta (45. člen ZPP v zvezi s 108. členom ZPP), tožnik nima pravice do revizije.

7. Ker vrednost spornega predmeta učinkuje tudi na procesni položaj tožene stranke, procesno ravnotežje strank zahteva, da ima tudi tožena stranka možnost vpliva na vrednost spornega predmeta. To ji zagotavlja tretji odstavek 44. člena ZPP, ki ga je treba razlagati tako, da daje toženi stranki pravico ugovarjati navedeni vrednosti. Ker ima tožena stranka pravico do ugovora zoper vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, lahko zahteva tudi ugotovitev vrednosti spornega predmeta, če je tožnik sploh ni navedel (in ga sodišče ni pozvalo, naj to stori).

8. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče izpeljati postopka po 108. členu ZPP. Zato je v primeru, če vrednost spornega predmeta v tožbi ni bila navedena in sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožbe tožnika ni pozvalo na dopolnitev tožbe, možen le sklep, da nobena od strank nima pravice do revizije. Obe stranki imata namreč glede možnosti navedbe vrednosti spornega predmeta enak položaj - obe lahko vplivata na navedbo (ustrezne) vrednosti spornega predmeta (tožnik s samo navedbo vrednosti spornega predmeta; tožena stranka pa z ugovarjanjem, če vrednost spornega predmeta ni bila navedena). Če tega ne storita pravočasno, nobena nima pravice do revizije.

9. V obravnavanem primeru je tožnik poleg denarnega zahtevka za nerazdelno plačilo uporabnine v znesku 42.493,36 EUR uveljavljal tudi nedenarni zahtevek za izpraznitev stanovanja. Ker tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta za nedenarni zahtevek, toženca pa temu nista ugovarjala, si nista zagotovila pravice do revizije. Revizija torej glede zahtevka za izpraznitev stanovanja ni dovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O (delni) neutemeljenosti revizije

10. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana.

11. Ostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah toženca ne konkretizirata, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

12. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da ima tožnik pravico do plačila uporabnine, je materialnopravno pravilna. Toženca sta v obdobju od januarja 2002 do vključno avgusta 2010 uporabljala tožnikovo stanovanje, ne da bi za to imela pravno podlago (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato morata tožniku za uporabo njegovega stanovanja povrniti korist, ki sta jo imela v tem, da mu nista plačevala najemnine. Tožnik je bil namreč prikrajšan, ker ni dobil najemnine za uporabo njegovega stanovanja. Zato je zahtevek za plačilo uporabnine utemeljen (198. člen OZ).

13. Višina uporabnine predstavlja korist, ki sta jo toženca imela v tem, da sta brezplačno uporabljala tujo nepremičnino. Po sodni praksi je nadomestilo za takšno korist (t. i. uporabnina) enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar(2). Zato sta sodišči prve in druge stopnje s tem, ko sta se oprli na mnenje izvedenca, ki je pri izračunu višine uporabnine za primerjavo vzel ponudbe za oddajo stanovanj v najem (in upošteval(3), da je imelo stanovanje, zaradi odklopa elektrike s strani tožnika, zasilno elektriko iz hodnika), na primeren način ugotovili višino koristi tožencev.

O (delni) utemeljenosti revizije

14. Revizijska teza, da tožnik ni vtoževal nerazdelne obveznosti tožencev, ne drži. Iz sodnega spisa namreč izhaja, da je tožnik od tožencev uveljavljal nerazdelno plačilo vtoževanega zneska (primerjaj list. št. 107 spisa). Vendar pa se je strinjati z revizijsko tezo, da materialnopravne podlage za odločitev o nerazdelni obveznosti v določbah o neupravičeni pridobitvi ni najti. Ker se nerazdelna obveznost ne domneva, je obveznost tožencev deljiva.

15. Revizija tožencev je torej delno utemeljena, in sicer sta toženca dolžna tožniku plačati po enakih delih. Revizijsko sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje (glede zahtevka za plačilo uporabnine) ustrezno spremenilo, tako da je vsak toženec dolžan tožniku plačati znesek 21.246,68 EUR z obrestmi (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem dovoljenem delu revizija tožencev ni utemeljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Ker je uspeh tožencev z revizijo sorazmerno majhen, revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovne odločbe sodišč prve in druge stopnje in je zavrnilo njun zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Pritožbi tožnika je delno ugodilo le glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

Op. št. (2): Glej npr. zadevi II Ips 626/2008 in II Ips 698/2009.

Op. št. (3): Primerjaj list. št. 92 spisa.

Datum zadnje spremembe:

10.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep II Ips 307/2015
• Sklep II Ips 230/2005
• VSL sodba I Cp 380/2016