Sodba II Ips 312/2011

Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta glede na dejanske ugotovitve pravilno odločili, da je po določbah OZ o neupravičeni pridobitvi (190. in naslednji členi) tožnica upravičena do izplačila protivrednosti svojih vlaganj v obnovo nepremičnine, ki je v lasti tožencev. Morebitna (delna) odpoved tej pravici na račun osebne skrbi tožencev za njenega, sedaj žal invalidnega bivšega zunajzakonskega partnerja, pa je lahko le posledica tožničine osebne odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 760,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo od sodišča primarno zahtevala, naj ugotovi, da je skupaj z bivšim zunajzakonskim partnerjem A. A., sinom tožencev, priposestvovala celotno nepremičnino parc. št. 571/88 k.o. ..., ki je v lasti tožencev in naj tožencema naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. S prvim podrednim zahtevkom je od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da sta z bivšim zunajzakonskim partnerjem skupna lastnika polovice solastninskega deleža sporne nepremičnine in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Z drugim podrednim zahtevkom je od sodišča zahtevala, naj tožencema naloži, da sta dolžna iz naslova skupnih vlaganj tožnice in njenega zunajzakonskega partnerja pri notarki deponirati 107.400,00 EUR. Z zadnjim podrejenim zahtevkom pa je tožnica zahtevala, naj sodišče tožencema naloži, da ji morata na račun njenih vlaganj v nepremičnino plačati 53.500,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke, razen zadnjega zavrnilo. Zadnjemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in odločilo, da sta toženca tožnici nerazdelno dolžna plačati znesek 43.400,00 EUR, v presežku pa je njen zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Zoper takšno odločitev toženca vlagata revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma poudarjata, da drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo na njune utemeljene pritožbene navedbe, zaradi česar jima je bila odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), da pa so jima bile kršene tudi pravice iz 22. in 23. člena URS. V zvezi s tem se sklicujeta na odločbi Ustavnega sodišča Up-505/01 in Up-315/00. Toženca poudarjata, da ni pravilna ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da sta soglašala s tem, da so znašala vlaganja tožnice v obdobju od 1997 do 2003 30.000,00 EUR. Poudarjata, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved toženca, saj ni nikoli povedal, da naj bi v sporno nepremično v času od leta 1997 do 2003 vlagala samo tožnica ter njun sin A. A., ter da naj se vlaganja, za katere je izvedenka ocenila, da v tem obdobju znašajo 60.000,00 EUR, delijo na polovico. Toženca poudarjata, da je toženec na naroku dne 1. 2. 2010 izrecno povedal, da je v tem obdobju tudi on veliko pomagal pri delih na nepremičnini, da je sin A. A. kredit za fasado odplačeval še dve leti po nesreči, torej dve leti po prenehanju zunajzakonske skupnosti s tožnico, kar pomeni, da že zaradi tega dejstva vrednost njenih vlaganj ne more znašati polovico. Meni, da je zato podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede vlaganj v obdobju od leta 1993 do leta 1997 pa toženca menita, da ocena sodišča prve stopnje, da naj bi vlaganja tožnice v tem obdobju znašala 13.400,00 EUR, nima podlage v odločilnih dejstvih in je zato podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povzemata svoje izpovedbe in izpovedbe prič in vztrajata pri stališču, da tožnica v tem obdobju h gradnji stanovanjske hiše ni prispevala. Menita tudi, da ni pravilna ugotovitev o tem, da naj bi tožnica z materino denarno pomočjo in pa z vrednostjo podarjenega lesa bistveno prispevala k obnovi hiše. Vztrajata pri stališču, da bi sodišče moralo upoštevati to, da je tožnica iz hiše odnesla več premičnin in da je po nesreči njunega sina tudi dvigovala denar iz njegovega transakcijskega računa. Opozarjata, da bi tožnica kot bivša zunajzakonska partnerka morala prispevati k preživljanju njunega sina, da pa s svojimi ravnanji, ko se poskuša neupravičeno dokopati do njunega premoženja, njegovo preživljanje celo otežuje. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremeni, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da toženca z navedbami v reviziji izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno. Poudarja tudi, da je sodišče to, da je A. A. odplačeval kredit, upoštevalo pri oceni, koliko sta s tožnico prispevala k obnovi hiše v posameznem obdobju. Navaja dokaze, iz katerih izhaja, da je ocena sodišč prve in druge stopnje o višini njenih vlaganj v obnovo hiše tožencev pravilna. Poudarja, da je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da za uveljavljanje pobotnega ugovora glede vrednosti odnešenih premičnin, toženca nista aktivno legitimirana, ker bi bil lahko aktivno legitimiran le njen bivši zunajzakonski partner. Poudarja pa tudi, da je vrednost stvari, ki jih je v hiši pustila, znatno višja od tistih, ki jih je odnesla. Tožnica tudi meni, da sredstva, ki jih njen bivši zunajzakonski partner prejema, zadoščajo za njegovo preživljanje, da pa toženca tudi za uveljavljanje preživninskega zahtevka za A. A. nista aktivno legitimirana. Tožnica tako predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je neutemeljen očitek tožencev, da obstaja nasprotje med povzeto izpovedjo toženca in samim zapisnikom o njegovi izpovedi glede tega, da sta po vselitvi v hišo vanjo vlagala predvsem tožnica in sin tožencev. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi odločitve o zavrnitvi tega pritožbenega ugovora tožencev (6. točka obrazložitve) pravilno povzelo toženčevo izpoved, ki je v celoti skladna z zapisnikom o naroku za glavno obravnavo z dne 1. 2. 2010. Ta zapisnik je toženec, ki je na naroku sodeloval skupaj s svojo pooblaščenko, tudi podpisal brez pripomb. Očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Z navedbami, da so ugotovitve sodišč prve in druge stopnje neskladne z izvedenimi dokazi in da gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa želita toženca izpodbiti na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva:

- da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je vrednost spornega zemljišča s stanovanjsko hišo v III. gradbeni fazi v letu 1993 znašala 86.400,00 EUR;

- da je bila v obdobju od leta 1993 do 1997 izvedena vrsta gradbenih del in so vlaganja v tem obdobju znašala 53.500,00 EUR;

- da se je A. A. zaposlil leta 1993, tožnica pa res dve leti kasneje, da pa je nato imela enkrat višjo plačo od njenega zunajzakonskega partnerja, poleg tega so ji v tem obdobju finančno pomagali njeni starši, dobila je tudi les za obnovo hiše;

- da so v obdobju od leta 1993 do 1997 v enaki meri z delom in sredstvi k obnovi hiše prispevali tožnica, njen zunajzakonski partner in toženca, in je zato ocenilo, da gre tožnici ¼ vrednosti vlaganj v tem obdobju, torej 14.800,00 EUR;

da so vlaganja po vselitvi tožnice in njenega zunajzakonskega partnerja v hišo, torej od leta 1997 do leta 2003, ko se je tožnica izselila, znašala 60.000,00 EUR;

- da sta v tem obdobju vlagala predvsem tožnica in njen zunajzakonski partner in da gre tožnici zato ½ vrednosti vlaganj, torej znesek 30.000,00 EUR;

- da je zunajzakonska skupnost razpadla, potem ko je bil A. A. poškodovan v prometni nesreči, tako da je postal tetraplegik.

8. Sodišče druge stopnje je pravilno odgovorilo na vse pritožbene ugovore. Pravilno je obrazložilo, da ob ugotovitvah, da je šlo za skupna vlaganja v zunajzakonski skupnosti, zgolj dejstvo, da so se računi glasili na A. A. ne more biti odločilno. Glede pritožbenih ugovorov o vrednosti tožnici podarjenega lesa je navedlo, da gre za pritožbeno novoto, te ocene pa toženca v reviziji ne izpodbijata. Pravilno je tudi obrazložilo, da bi bil za uveljavljanje zahtevkov v zvezi z odtujenimi premičninami iz skupnega premoženja aktivno legitimiran le A. A., enako pa velja tudi za morebitne preživninske zahtevke.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve pravilno odločili, da je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi (190. in naslednji členi) tožnica upravičena do izplačila protivrednosti svojih vlaganj v obnovo nepremičnine, ki je v lasti tožencev. Morebitna (delna) odpoved tej pravici na račun osebne skrbi tožencev za njenega, sedaj žal invalidnega bivšega zunajzakonskega partnerja, pa je lahko le posledica tožničine osebne odločitve.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da toženca sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi njune revizije. Na podlagi navedenih določb pa morata toženca tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 760,10 EUR (1350 točk po 0,46 EUR, 2 % mat. stroški in 20 % DDV). Glede na prehodno določbo 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003).

Datum zadnje spremembe:

10.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 389/2002
• Sodba II Ips 354/2010
• Sodba II Ips 905/2007