Sodba III Ips 63/2014

Jedro

Da bi v obravnavanem sporu zadostila zahtevi po konkretizaciji in zadostnem substanciranju ugovora zastaranja, ki sicer predstavlja materialnopravni ugovor prenehanja izterljivosti terjatve, bi morala tožena stranka, ki se je na ta ugovor sklicevala, v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi dejanske predpostavke za njegovo utemeljitev. Tako bi morala navesti »dejstva, ki so potrebna za odločitev o ugovoru zastaranja«, oziroma »dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka«.

Če se je tožeča stranka kljub nekonkretiziranemu in nezadostno substanciranemu ugovoru zastaranja spustila v obravnavanje tega ugovora, v ugotavljanje dejstva, kdaj naj bi izvedela za povzročeno škodo, je treba šteti, da je konkludentno privolila v obravnavanje utemeljenosti podanega ugovora zastaranja.

ZOR je v prvem odstavku 376. člena določal, da »odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil«. Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka. Ni potrebno, da bi bila škoda določena; zadošča, da je določljiva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 2.074,68 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Potek prvega postopka

1. Tožena stranka je v obdobju od 28. 12. 1994 do 9. 4. 1999 na podlagi 5. člena Zakona o cenah (v nadaljevanju ZCen; Ur. l. RS, št. 1/91-I) maksimirala cene premij za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil, ni pa zagotovila nadomestila po 6. členu ZCen. Zato je tožeča stranka vtoževala plačilo nadomestila (neposredno, na podlagi 6. člena ZCen) oziroma povrnitev škode, ki ji je nastala, ker Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije (sedaj Vlada Republike Slovenije) ni zagotovil nadomestila (škodo je vtoževala na podlagi odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije).

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo VII Pg 123/2002-129 z dne 5. 3. 2007 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, v katerem je zahtevala, da ji tožena stranka plača 271.236,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 64,998.996,00 SIT od 5. 7. 2002 do 31. 12. 2006 in od 271.236,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje (prvi odstavek izreka), medtem ko ga je zavrnilo v delu, v katerem je zahtevala, da ji tožena stranka plača zakonske zamudne obresti od 64,998.996,00 SIT od 31. 3. 1998 do 4. 7. 2002 (del drugega odstavka izreka).

3. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožeča stranka ni imela direktnega zahtevka za plačilo nadomestila, zaradi česar ga namesto Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlade) ne more določiti redno sodišče. Vendar pa je ocenilo, da so podani pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zaradi kršitve ZCen s strani Vlade). Zato je odškodninskemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, kolikor ta ni bil zastaran.

4. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, vendar pa je upoštevalo daljši splošni zastaralni rok, ker je po njegovi oceni tožbeni zahtevek lahko temeljil neposredno na 6. členu ZCen.

5. Tako je sodišče druge stopnje s sodbo (in sklepom) I Cpg 612/2007 z dne 11. 12. 2008 zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje (4. točka izreka), medtem ko je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 64,998.996,00 SIT od 31. 3. 1998 do 4. 7. 2002 spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v delu, v katerem je zahtevala, da ji tožena stranka plača zakonske zamudne obresti od 64,998.996,00 SIT od 2. 4. 2002 do 4. 7. 2002 (2.a točka izreka).

6. Vrhovno sodišče je s sodbo III Ips 56/2009-4 z dne 22. 2. 2011 zavrnilo revizijo tožene stranke zoper (v prejšnji točki obrazložitve) navedeni del sodbe sodišča druge stopnje (I. točka izreka).

Dosedanji potek drugega postopka

7. Sodišče druge stopnje je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede začetka teka petletnega zastaralnega roka in posledično glede višine tožbenega zahtevka s (sodbo in) sklepom I Cpg 612/2007 z dne 11. 12. 2008 delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na izgubo v letih 1997 in 1998, to je glede plačila 3,225.338,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2002, ter mu zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje (2.b točka izreka).

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo VII Pg 3476/2008-201 z dne 19. 3. 2013 kot zastaran zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem je zahtevala, da ji tožena stranka plača 3,225.338,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2002 (I. točka izreka).

9. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cpg 897/2013 z dne 6. 2. 2014 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

10. Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov revizije.

11. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Relevantne določbe ZCen

12. 5. člen ZCen:

Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije lahko predpiše ukrep določitve cen za posamezne pomembnejše proizvode in storitve, če nastanejo hude motnje na trgu in pri gibanju cen teh proizvodov in storitev oziroma zaradi preprečitve monopolnega oblikovanja cen in drugih skupnih načinov oblikovanja cen.

Ukrep določitve cen iz prvega odstavka tega člena lahko traja najdlje štiri mesece.

13. 6. člen ZCen:

Če se zaradi sprejema ukrepov določitve cen iz 4. in 5. člena tega zakona bistveno poslabšajo pogoji poslovanja, ki onemogočajo normalno poslovanje, se podjetjem in drugim pravnim osebam ter nosilcem samostojnega osebnega dela zagotovijo nadomestila do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije.

Nadomestila iz prvega odstavka tega člena zagotovi Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije hkrati s sprejemom ukrepa določitve cen.

Relevantne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)

14. Višina premije za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil je bila nadzorovana v obdobju od 28. 12. 1994 do 9. 4. 1999, kar pomeni, da sporno razmerje izvira iz časa pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) 1. 1. 2002. Zato je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji v skladu s 1.060. členom OZ uporabilo določbe ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji), ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot njen predpis.

15. 376. člen ZOR:

(1) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil.

(2) V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

(3) Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.

Revizija ni utemeljena.

(Ne)obrazloženost ugovora zastaranja

16. Tožena stranka je v vlogi z dne 5. 2. 2004 »ugovarja[la] tudi zastaranje terjatev, ki jih vtožuje tožeča stranka« (četrti odstavek 7. točke); na naroku za glavno obravnavo 9. 2. 2004 pa je v zvezi z ugovorom zastaranja navedla, da »odškodninski zahtevki zastarajo v 3 letih[;] glede zahtevka po 6. členu [Z]akona o cenah pa bi bil zastaralni rok 5 let, tako da bi zastarale vse terjatve[,]ki so nastale do 29. 3. 1997« (drugi odstavek na 2. strani zapisnika), ter da »[z]akon določa[,] kdaj odškodninske terjatve zapadejo. Tožeča str[anka] je vedela za škodo in za razlog[;] zato ni razloga[,] da bi terjatev zapadla šele s 1. 4. 1999« (sedmi odstavek na 2. strani zapisnika).

17. Tožena stranka s tem ni zadostila zahtevi po konkretizaciji in zadostnem substanciranju podanega ugovora zastaranja, ki sicer predstavlja materialnopravni ugovor prenehanja izterljivosti terjatve. Da bi v tem sporu zadostila standardu njegove obrazloženosti, bi namreč morala v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi dejanske predpostavke za njegovo utemeljitev (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 965/2009 z dne 25. 2. 2010). Tako bi morala navesti »dejstva, ki so potrebna za odločitev o ugovoru zastaranja« (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1224/2004 z dne 16. 11. 2005), oziroma »dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka« (sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2972/2010).

18. Vendar pa je v tem sporu treba upoštevati, da se je tožeča stranka kljub nekonkretiziranemu in nezadostno substanciranemu ugovoru zastaranja (čemur v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala) spustila v obravnavanje tega ugovora, v ugotavljanje dejstva, kdaj naj bi izvedela za povzročeno škodo (v zvezi s čimer je bil postavljen tudi izvedenec). Iz opisanega procesnega stanja zadeve namreč izhaja, da je tožeča stranka konkludentno privolila v obravnavanje utemeljenosti podanega ugovora zastaranja.

19. Zato ni utemeljeno sklicevanje revidentke na sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2972/2010 z dne 29. 10. 2010, na kršitev razpravnega načela, ki naj bi bila v tem, da je sodišče pri obravnavi ugovora zastaranja odločilo mimo toženkine trditvene podlage.

(Ne)enotno škodno obdobje

20. ZCen je v drugem odstavku 5. člena določal, da ukrep določitve cen (lahko) traja najdlje štiri mesece. Vendar pa ni izrecno omejeval izdajanja novih, vsebinsko enakih ukrepov, če so za to obstajali v prvem odstavku njegovega 5. člena predvideni razlogi (19. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-118/95 z dne 11. 3. 1999).

21. Pri začasnem ukrepu določitve cen ni šlo za trajen sistem. Ker je šlo za interventen ukrep države, je bilo namreč treba ob vsakem sprejemu ukrepa določitve cen posebej oceniti, ali so bili podani razlogi za predpisovanje posameznega ukrepa. Iz tega pa je mogoče zaključiti, da pri sporni škodi ni šlo za enotno škodo, pri škodnem obdobju pa ne za enotno obdobje oškodovanja. Zato je zastaranje teklo za vsako škodo posebej, od nastanka škodnih posledic posameznega ukrepa naprej.

Trenutek, ko je oškodovanec zvedel za škodo

22. ZOR je v prvem odstavku 376. člena določal, da »odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil«. Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode.(1)

23. Pri možnosti ugotovitve škode ne gre za »preseganje zakonsko zahtevane vednosti škode«, saj je po stališču sodne prakse pogoj vednosti o škodi izpolnjen, ko oškodovanec izve za obseg in višino škode oziroma ko bi glede na okoliščine konkretnega primera lahko ugotovil obseg in višino škode, ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka. Ni potrebno, da bi bila škoda določena; zadošča, da je določljiva.

24. Po zatrjevanju revidentke naj bi bil trenutek, ko je oškodovanka zvedela za škodo (nastalo v letu 1998), 29. 3. 1999. To naj bi izhajalo iz dopolnitve izvedenska mnenja. Tožeča stranka naj bi namreč škodo lahko »natančno ugotovila« najkasneje ob sestavi letne zaključne bilance (do zaključka meseca februarja za preteklo leto). Šele takrat naj bi namreč imela zbrane vse elemente glede izgube. Pred tem datumom bi lahko le ugotavljala, »kakšno škodo oz[iroma] izgubo lahko pričakuje zaradi ukrepov, ne bi pa mogla izvesti natančnega izračuna«. Vendar pa dopolnitev izvedenskega mnenja ne nasprotuje ustaljeni sodni praksi, po kateri je za določljivost škode in s tem za vednost o njej pomemben trenutek, ko se je škoda stabilizirala, trenutek, ko je bilo mogoče predvideti, kakšne bodo ob normalnem teku stvari škodne posledice za tožečo stranko(2) (v tem primeru kakšno škodo oziroma izgubo je bilo pričakovati zaradi cenovnega reguliranja (maksimiranja cen) storitev zavarovanja avtomobilske odgovornosti osebnih vozil).

25. Predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke je plačilo nadomestila, ki ga je sama opredelila kot poslovno izgubo, vsebinsko pa predstavlja škodo zaradi protipravnega ravnanja državnega organa. Že v prvem postopku (ki je bil zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 56/2009-4 z dne 22. 2. 2011) je bilo ugotovljeno, da je bila posledica vladnih ukrepov regulacije cen premij obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti osebnih vozil poslovanje tožeče stranke z izgubo. Zato je tožeča stranka upravičena do povračila škode, ki ji je v spornem obdobju (letih 1997 in 1998, s poudarkom revidentke na letu 1998(3)) nastala zaradi ukrepov omejevanja cen premij, do plačila nadomestila (vsebinsko škode), ki bi pokrilo vsaj njeno ugotovljeno izgubo v spornem obdobju. Gre za nadomestilo do ravni cen, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije cenovno regulirane storitve (zavarovanja).(4) Vlada je bila namreč dolžna zagotoviti nadomestila v primerih, ko se je odločila za določitev cen na nižji ravni od proizvodnih stroškov in je s tem nosilcem oblikovanja cen bistveno poslabšala možnosti za pridobivanje dohodka.(5)

26. Ker gre za povrnitev izgube v letih 1997 in 1998 v višini 3,225.338,21 EUR (prej 772,920.048,00 SIT), je zanjo tožeča stranka (tudi po oceni Vrhovnega sodišča) zvedela najprej takrat, ko je posamezni ukrep za leti 1997 in 1998 prenehal veljati. Zadnji tak ukrep za leto 1998 (Uredba o določitvi najvišjih cen premij za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil; Ur. l. RS, št. 82/1998 z dne 4. 12. 1998) je veljal do 8. 4. 1999.(6) (Tudi) po oceni Vrhovnega sodišča je bilo škodo oziroma izgubo(7), po naravi zadeve, mogoče oceniti (ne določiti) po koncu poslovnega leta, ki je (bilo) enako koledarskemu letu(8). Po koncu poslovnega leta namreč »zavarovalnice izv[edejo] tudi zelo podroben popis (inventuro) še odprtih škodnih spisov«, na podlagi katere/ga se »lahko lažje oceni, ali se škodni količnik giblje v začrtanem okviru ali ne«(9) (če je njegovo gibanje neustrezno, če se slabša, je to lahko med drugim tudi posledica neustrezno postavljene višine premije)(10). Pri tej oceni gre za oceno obsega in višine škode, s čimer je po stališču sodne prakse izpolnjen pogoj vednosti o škodi, ne pa za njen natančen izračun (za njeno določitev),(11) ki je sicer praviloma možen/na po sestavi poslovnih poročil in računovodskih izkazov (vključno izkaza uspeha(12)), ki vsebujejo tudi podatke o morebitnih izgubah v tej zavarovalni vrsti.

27. V poprej obrazloženem kontekstu niso pravno pomembni revizijski očitki o razlikovanju med škodnim količnikom in izgubo v posamezni zavarovalni vrsti ter kritika izkustvenega vedenja sodišča (prve stopnje) o tem, »kdaj bi bilo glede na predložene podatke mogoče, da je bila bilanca stanja izdelana« (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kakor tudi ne revizijske navedbe o pobilančnih dogodkih oziroma dogodkih po datumu bilance stanja (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

28. Sicer pa vse obrazloženo potrjuje, da je ob vložitvi tožbe 29. 3. 2002 potekel triletni subjektivni rok za zastaranje še sporne (nepogodbene) odškodninske terjatve.

29. Pri tem Vrhovno sodišče v zvezi z navedbami revidentke dodaja, da niso upoštevne pripombe o pomanjkljivostih izvedenskega mnenja, saj je revizijsko sodišče vezano na dokazno oceno sodišč nižjih stopenj glede (dopolnjenega) izvedenska mnenja(13), medtem ko v zvezi z navedbami respondentke dodaja, da je pravilna presoja utemeljenosti ugovora zastaranja sicer nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami, v obravnavanem sporu o tem, kdaj je tožeča stranka zvedela za škodo, da pa je zaključek o začetku teka zastaranja vendar-le materialnopravni zaključek in posledično predmet revizijskega preizkusa.

Odločitev o reviziji

30. S tem je revizijsko sodišče presodilo revizijske navedbe, ki so bile (po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker je njihova presoja pokazala, da revizija ni utemeljena, jo je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

31. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zaradi česar v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

32. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zaradi česar mora toženi stranki v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi z njegovim 155. členom povrniti 2.074,68 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka). Gre za 2,065,50 EUR stroškov sestave revizijskega odgovora in za 9,18 EUR stroškov sestave poročila stranki. Navedene stroške je revizijsko sodišče glede na prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT).

33. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

---.---

Op. št. (1): Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 399/2005 z dne 10. 5. 2007.

Op. št. (2): Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 399/2005 z dne 10. 5. 2007.

Op. št. (3): Iz vsebine revizije ne izhaja, da bi revidentka nasprotovala poteku zastaralnega roka za škodo za leto 1997.

Op. št. (4): Glej opombo 15 k 18. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 56/2009-4 z dne 22. 2. 2011.

Op. št. (5): Glej opombo 14 k 18. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 56/2009-4 z dne 22. 2. 2011.

Op. št. (6): V letu 1998 je veljalo več Uredb o določitvi najvišjih cen premij za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil: prva od 1. 1. 1998 do 8. 4. 1998, druga od 9. 4. 1998 do 8. 8. 1998, tretja od 9. 8. 1998 do 13. 12. 1998 in četrta od 14. 12. 1998 do 8. 4. 1999.

Op. št. (7): Po prvi alineji 52. člena takrat veljavnega Zakona o zavarovalnicah (v nadaljevanju ZZav) so bile zavarovalnice dolžne sestaviti računovodske izkaze in poslovna poročila ter jih predložiti nadzornemu organu »v prvih štirih mesecih tekočega leta za preteklo leto«.

Op. št. (8): 52. člen ZZav.

Op. št. (9): Zadnji stavek sedmega odstavka na 6. strani dopolnitve izvedenskega mnenja.

Op. št. (10): Zadnji odstavek (2. točke) na 5. strani dopolnitve izvedenskega mnenja.

Op. št. (11): Gre za oceno, katere utemeljenost se je po eni strani nekoliko izmikala pravni presoji, saj je vključevala element predvidevanja, vendar pa po drugi strani ni mogla biti nedopustno arbitrarna, saj je temeljila na predpisanih statističnih podatkih za posamezno koledarsko leto, ki so jih morale zbirati zavarovalnice v Republiki Sloveniji (glej 8. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu; v nadaljevanju ZOZP). Na podlagi teh podatkov se je na primer ugotavljalo tudi sorazmerje zavarovalnih premij in izplačanih škod v posameznem koledarskem letu (glej v spornem obdobju veljavni tretji odstavek 6. člena ZOZP).

Op. št. (12): Po drugem odstavku 55. člena ZZav se je poslovni izid [v časovnem obdobju od 1. januarja do 31. decembra] izkazoval v izkazu uspeha. Izkaz uspeha je bil temeljni računovodski izkaz, ki je prikazoval način ugotavljanja poslovnega izida v časovnem obdobju. V njem so bile zato predstavljene kategorije, pomembne za ekonomski način razmišljanja.

Op. št. (13): Glej 11. točko obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 103/2010 z dne 25. 4. 2013.

Datum zadnje spremembe:

09.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2382/2011
• VSRS sodba II Ips 134/2013
• VSL sklep II Cp 3351/2014