Sklep II Ips 179/2011


pomembnejša odločba

Jedro

Ureditev iz 7. člena ZOZP velja tudi v primerih, ko zavarovalnica uveljavlja zahtevek zoper voznika - povzročitelja, ki je povzročil škodo z uporabo motornega vozila in ravnal v nasprotju z določbo 7. točke tretjega odstavka cit. člena (po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju). Ker omenjena - specialna - zakonska podlaga celovito ureja tovrstne situacije, tudi ni mogoče uporabiti določbe četrtega odstavka 963. člena OZ, po kateri ne preidejo zavarovančeve pravice na zavarovalnico tudi v primeru, če je škodo povzročil delavec pri zavarovancu, razen če je škoda povzročena namenoma.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v novo sojenje.

O revizijskih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 2.950,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki tudi pravdne stroške. Ugotovilo je, da je toženec povzročil prometno nesrečo, nato pa zapustil kraj nezgode. Svojo odločitev je oprlo na 963. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot tudi na določbo 9. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in na Splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - AO-03 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki v 7. točki prvega odstavka 3. člena določa, da zavarovanec in vse zavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Ugodeno je bilo tako regresnemu zahtevku, na podlagi katerega tožeča stranka od toženca terja znesek, ki ga je na podlagi sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti izplačala oškodovancu.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklicuje se na določbo četrtega odstavka 963. člena OZ, po kateri zavarovančeve pravice na zavarovalnico ne preidejo tudi v primeru, če je škodo povzročil tisti, ki je delavec pri zavarovancu, razen če jo je povzročil namenoma.

3. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 447/2010 z dne 15. 12. 2010 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja - ali je v primeru, ko zavarovalnica (na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu) oškodovancu povrne škodo, ki jo je povzročil delavec zavarovanca, ki je v skladu z določili Splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice, utemeljen njen zahtevek zoper delavca, in če je utemeljen, ali je podlaga zahtevka 7. člen ZOZP ali 963. člen OZ.

4. V dopuščeni reviziji tožeča stranka poudarja, da je drugostopenjsko sodišče postavilo voznike zavarovance v neenak položaj z vozniki, delavci pri zavarovancih. Pri slednjih bo zavarovalnica namreč morala, preden bo lahko od njih na podlagi kršitev 7. člena ZOZP regresirala odškodnino, izplačano oškodovancu, dokazati tudi, da so prometno nesrečo povzročili namenoma. Doslej so zavarovalnice regresirale izplačano odškodnino od osebe, ki je upravljala zavarovano vozilo, če je ta izgubila zavarovalne pravice, ker je vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ali ker je vozila pod vplivom alkohola ali mamil, ali ker ni vozila tehnično brezhibno vozilo, ali ker je zapustila kraj prometne nesreče. Primere, ko ima zavarovalnica pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti pravico uveljavljati regres od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe, natančno določata 7. člen ZOZP in Splošni pogoji. Doslej ni bilo pomembno ali je npr. alkoholizirani voznik sam zavarovanec vozila, ali pa njegov ožji družinski član ali delavec. Zavarovalnice so izplačano odškodnino regresirale od odgovorne osebe. Tega odslej glede na stališče višjega sodišča ne bodo mogle, če vozila ni upravljal njen zavarovanec, temveč delavec zavarovanca, niti če je voznik - delavec zavarovanca upravljal vozilo pod vplivom alkohola. ZOZP je v razmerju do OZ specialnejši predpis in izrecno omogoča zavarovalnici izbiro regresiranja od dveh različnih oseb, od zavarovanca ali od odgovorne osebe. ZOZP je torej predvidel pogoste primere, ko vozila ne upravlja zavarovanec, temveč ga upravlja drug in je tudi tem voznikom predvidel enako sankcijo, ko izgubijo zavarovalne pravice. To izhaja tudi iz dejstva, da lahko takšni vozniki koristijo vse ugodnosti zavarovanja, čeprav ga sami niso sklenili. 963. člen OZ določa le prehod zavarovančevih pravic na zavarovalnico, ZOZP pa je določnejši in po svoji vsebini širši, saj določa, da lahko zavarovalnica regresira izplačano odškodnino tudi od odgovorne osebe in v tem primeru ne uveljavlja zavarovančevih pravic, ki so prešle nanjo, temveč lastna zakonska upravičenja iz 7. člena ZOZP. Splošni pogoji, ki so priloga in sestavni del zavarovalne pogodbe, določajo kot zavarovanca tudi voznika, čeprav ta ni sklenitelj zavarovanja z zavarovalnico. Zato zavarovalnica ne regresira od delavca svojega zavarovanca, temveč neposredno od svojega zavarovanca. V skladu z 2. točko 1. člena Splošnih pogojev so v konkretnem primeru poleg lastnika vozila zavarovane vse osebe, ki imajo po volji lastnika opravek z vozilom, tudi voznik. Na podlagi 1. točke sedmega odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Na podlagi Splošnih pogojev je tako zavarovalnica z izplačilom odškodnine oškodovancu poravnala obveznost tožene stranke do oškodovanca in ni poravnala obveznosti zavarovanca D. J. do oškodovanca. Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo na določila četrtega odstavka 963. člena OZ, čeprav bi moralo uporabiti določilo drugega odstavka 7. člena ZOZP v povezavi s Splošnimi pogoji. Navaja tudi odločbi, od katerih odstopa izpodbijana odločba, in sicer sodbo II Ips 991/2007 in VSK I Cp 1419/2005. V prvo omenjeni sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je voznik poleg lastnice vozila in skleniteljice zavarovanja, prav tako zavarovana oseba in je voznik tisti, ki je zavarovalne pravice izgubil. Predlaga, da se dopuščeni reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni, toženi stranki pa naloži vse stroške postopka.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revidentka se materialnopravno pravilno zavzema za uporabo določbe drugega odstavka 7. člena ZOZP, ki uzakonja povračilni zahtevek zavarovalnic za izplačane odškodnine tretjim osebam proti zavarovancem zavarovalnice in odgovornim osebam, če so povzročili škodo z uporabo motornega vozila in so vozili v nasprotju z določbo tretjega odstavka 7. člena ZOZP. Ta je vsebinsko enaka določbi 3. člena Splošnih pogojev, kjer je določena odškodninska obveznost teh oseb v primeru kršitve zavarovalne pogodbe. V obeh primerih lahko zavarovalnica vloži zahtevek zoper zavarovanca in tudi zoper odgovorno osebo; v skladu z določbami Splošnih pogojev je ta običajno voznik. V primeru, če voznik ni (so)zavarovanec, takšen - regresni zahtevek zavarovalnice temelji zgolj na določbi 7. člena ZOZP, v primeru, ko pa je voznik tudi (so)zavarovanec, temelji zahtevek zavarovalnice tudi na določbi 3. člena Splošnih pogojev, kar pomeni, da ima podlago v kršitvi zavarovalne pogodbe.(1) V teh primerih pa ne gre za subrogacijo po določbi 963. člena OZ, ki pomeni vstop zavarovalnice v pravni položaj svojega zavarovanca proti povzročitelju škode do višine izplačanega zneska (določba prvega odstavka 963. člena OZ).(2) Zavarovalnica pri subrogaciji svojo pravico tako črpa iz pravice svojega zavarovanca. To logično pomeni, da pri subrogacijskem zahtevku zavarovalnica nima zahtevka zoper svojega zavarovanca, saj zoper „ sebe“ pravno ni mogoče postaviti zahtevka, nima pa ga tudi zoper zavarovančeve ožje sorodnike, osebe za katere zavarovanec odgovarja, osebe s katerimi zavarovanec živi v skupnem gospodinjstvu, kot tudi zavarovančeve delavce (določba četrtega odstavka cit. člena OZ); torej ga nima zoper osebe, s katerimi je zavarovanec tako „personalno“ povezan, da se lahko upravičeno pričakuje, da tudi sam ne bi uveljavljal odškodninskega zahtevka zoper njih.(3)

8. Ureditev iz 7. člena ZOZP je glede na cit. zakonsko določilo OZ specialnejša. Ureja posebne primere uveljavitve izvirnih oziroma lastnih - z zakonom določenih - zahtevkov zavarovalnice zoper njene zavarovance oziroma odgovorne osebe in sicer le v taksativno naštetih situacijah, in se torej na ta način bistveno pomensko razlikuje od opisanih subrogacijskih zahtevkov. Velja tudi v primerih, kakršen je sporni, ko zavarovalnica uveljavlja zahtevek zoper voznika - povzročitelja, ki je povzročil škodo z uporabo motornega vozila in ravnal v nasprotju z določbo 7. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP (po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju). Ali še drugače povedano: ker je treba uporabiti omenjeno posebno zakonsko podlago, ki celovito ureja tovrstne situacije, tudi ni mogoče uporabiti tisti del določbe 963. člena OZ, ki v četrtem odstavku določa izjemo od pravila, po katerem preidejo zavarovančeve pravice na zavarovalnico, in sicer tudi v omenjenem primeru, če je škodo povzročil delavec pri zavarovancu, razen če je bila škoda povzročena namenoma.(4) V skladu z ZOZP pa gre za poseben sistem ureditve posledice v primeru kršitve zakona ali/in zavarovalne pogodbe, tako s strani zavarovanca kot tudi sozavarovane osebe oziroma odgovorne osebe (povzročitelja - voznika), tudi če je ta delavec zavarovanca. ZOZP in Splošni pogoji ne ekskulpirajo tistega voznika - povzročitelja škode, ki je obenem tudi delavec zavarovanca. Povedano pomeni, da se ta ureditev bistveno razlikuje od tiste, določene v 963. členu OZ, ki je ni mogoče v nobenem delu dopolnilno uporabljati oziroma širiti na primere, kot je sporen. Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS obravnava takšne zahtevke kot regresne zahtevke zavarovalnice na podlagi opisanega zakonskega okvira.(5) Tudi sodna praksa je torej postavila jasno ločnico med subrogacijskim in regresnim zahtevkom v primeru kršitve zavarovalne pogodbe pri obveznem avtomobilskem zavarovanju. Odklonila je uporabo citirane določbe OZ zaradi omenjene specialne določbe 7. člena ZOZP.

9. Ker je torej materialnopravno pravilna podlaga predmetnega tožbenega zahtevka ZOZP in ne OZ, je na ta način odpravljena negotovost, ali je mogoče uperiti zahtevek tudi zoper takšnega voznika. Tu sta ob do sedaj povedanem lahko podana dva primera: ko voznik ni (so)zavarovanec ter je „zgolj“ odgovorna oseba, in ko je voznik (so)zavarovanec. V prvem primeru temelji zahtevek direktno in le na določbi tretjega odstavka 7. člena ZOZP, v drugem primeru pa tudi na določbi 3. člena Splošnih pogojev in ima takšen zahtevek podlago v kršitvi zavarovalne pogodbe oziroma, če se uporabi terminologijo Splošnih pogojev - v izgubi zavarovalnih pravic.(6)

10. V konkretnem primeru so Splošni pogoji priloga in sestavni del zavarovalne pogodbe in določajo kot zavarovanca tudi voznika, čeprav ta ni sklenitelj zavarovanja z zavarovalnico. V skladu z 2. točko 1. člena Splošnih pogojev so namreč poleg lastnika vozila zavarovane vse osebe, ki imajo po volji lastnika opravek z vozilom, tudi voznik. Na podlagi 1. točke sedmega odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovanec in sozavarovanec osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Ali še drugače povedano: tudi v konkretnem primeru je voznik, poleg lastnika vozila in sklenitelja zavarovanja, prav tako zavarovana oseba in je torej voznik tisti, ki je lahko zavarovalne pravice izgubil.

11. Revizijsko dopuščeno vprašanje je ob povedanem v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje nepravilno razrešeno. Zato je materialno pravo nepravilno uporabljeno.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožničini reviziji ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Vprašanja izpostavljena v pritožbi namreč z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje niso bila v celoti razrešena. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati pojasnjeni materialnopravni okvir in v tej luči obravnavati tudi še druge pritožbene očitke.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Glej več o tem v teoriji: G. Ristin „Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem“, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana 2008, str. 66 do 69.

Op. št. (2): Glej o tem v teoriji npr.: A. Polajnar Pavčnik „Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga“, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 883.

Op. št. (3): Glej o tem A. Polajnar Pavčnik, Navedeno delo, str. 884.

Op. št. (4): Da ZOZP celovito ureja tovrstne zahtevke zavarovalnice izhaja tudi iz tega, da ne napotuje na uporabo pravil OZ, kot tudi, da sam natančno ureja tako pravila ter pogoje za uveljavitev zahtevkov zavarovalnice le v taksativno naštetih primerih, kot tudi pravila o ekskulpaciji zavarovancev in odgovornih oseb.

Op. št. (5): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 1016/2008 z dne 14. 6. 2012, II Ips 461/2009 z dne 23. 9. 2010, II Ips 989/2009 z dne 10. 2. 2011, II Ips 812/2009 z dne 25. 4. 2013 in II Ips 326/2011 z dne 26. 9. 2013.

V teoriji je sicer postavljena terminološka ločnica, ki je tako semiotične kot tudi semantične narave, med pojmoma regresnih zahtevkov iz naslova izplačane odškodnine tretjim osebam proti voznikom, ki so povzročili škodo z uporabo motornega vozila, a so vozili v nasprotju z določbo tretjega odstavka 7. člena ZOZP in povračilnih zahtevkov zavarovalnic iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi kršitev zavarovalne pogodbe. Namreč, če voznik ni obenem tudi zavarovanec in ni dobil zavarovalnih pogojev, gre za regresni zahtevek, ki temelji na določbi 7. člena ZOZP, če pa je voznik hkrati tudi zavarovanec, tedaj temelji zahtevek tudi na določbi 3. člena Splošnih pogojev in gre za zahtevek zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Kot prave regresne zahtevke pa sicer šteje zahtevke zavarovalnic iz 21. člena ZOZP (zahtevke zoper nepooblaščeno osebo - voznika, ki ni zavarovanec) in iz 41. člena ZOZP (zahtevke Slovenskega zavarovalnega združenja, ki plača škodo iz rezervnega sklada po neznanem ali nezavarovanem vozilu). Glej o tem obširneje v G. Ristin: Navedeno delo, str. 66 do 69.

Op. št. (6): Glej več o tem G. Ristin, Navedeno delo, str. 66 do 69.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 293/2004
• Sklep II Ips 365/2011
• VSC sodba in sklep Cp 923/99