Sodba in sklep VIII Ips 248/2013


pomembnejša odločba

Jedro

Določila 20. člena BBHSZ o seštevanju zavarovalnih dob je treba uporabiti tudi v primerih, kot je tožnikov, ko gre za državljana ene države pogodbenice (BIH), ki v tej državi sicer nikoli ni bil zavarovan. Bistveno je namreč to, da je bil tožnik zavarovan v drugi državi pogodbenici (Slovenija) in da izpolnjuje pogoje za priznanje starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v tej državi pogodbenici ter v tretjih državah, s katerimi ima ta država sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V ostalem (glede odločitve o pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in o stroških postopka) se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 7. 11. 2011 in z dne 5. 1. 2011. Odločilo je, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 11. 2010 dalje ter toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine ter tožniku povrne njegove stroške postopka. Zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku odmeriti in plačati sorazmerni del starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teče od zapadlosti v plačilo vsakokratnega mesečnega zneska sorazmerne starostne pokojnine, to je od vsakega 30. v mesecu za tekoči mesec, od vložitve zahteve in še za šest mesecev nazaj, to je od 1. 1. 2009, pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Odločilo je še, da tožnik sam krije stroške pritožbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v republikah nekdanje SFRJ dopolnil skupaj 16 let in 26 dni zavarovalne dobe ter posledično izpolnjuje vse pogoje za priznanje starostne pokojnine. Opozarja na določbi 393. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in 299. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) ter na določbo petega odstavka 34. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BBHSZ). Kot bistveno izpostavlja, da BBHSZ ne odgovarja na vprašanje statusa in pravic osebe, ki v eni od držav pogodbenic nima zavarovalne dobe, temveč zahteva priznanje pravic na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene na območju druge države pogodbenice. Republika Slovenija in Republika Bosna in Hercegovina (v nadaljevanju BIH) sta sklenili bilateralne sporazume tudi s tretjimi državami, v katerih sta določili enake pogoje glede seštevanja zavarovalnih dob, dopolnjenih v tretjih državah – bistvena je sklenitev sporazuma med državama pogodbenicama. Za zavračanje priznanja pravic iz pokojninskega zavarovanja na podlagi plačanih prispevkov ob upoštevanju določb ZPIZ-1 in BBHSZ tožnik ne vidi pravno dopustnega cilja, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je izpolnil pogoje za priznanje starostne pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene na območju republik nekdanje SFRJ. Na svoj bodoči status zavarovanja ni mogel vplivati, zato mu v tem zgodovinskem kontekstu, nobena od držav, ki so nastale na območju nekdanje skupne države, ne bi smela zavrniti priznanja sorazmernega dela starostne pokojnine, ob seštevanju pokojninske dobe, dopolnjene na območju novonastalih držav.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožena stranka je 28. 9. 2009 prejela vlogo, ki jo je posredoval bosanski nosilec zavarovanja, iz katere izhaja, da tožnik zahteva starostno pokojnino, na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Srbiji, na Hrvaškem, v Makedoniji, v Italiji, v Avstriji in v Sloveniji. Iz potrdila bosanskega nosilca zavarovanja izhaja, da tožnik niti v BIH niti v Republiki Srbski nima dopolnjene delovne oziroma pokojninske dobe. Tožnik je sicer državljan BIH, rojen 1. 11. 1943. Pokojninsko dobo pa ima dopolnjeno v Srbiji (5 let, 10 mesecev, 26 dni), na Hrvaškem (5 let, 4 mesece, 9 dni), v Avstriji (1 leto, 4 mesece), v Italiji (2 leti, 11 mesecev, 11 dni), v Makedoniji (1 mesec, 20 dni) in v Sloveniji (4 leta, 9 mesecev, 20 dni).

7. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 5. 1. 2011 odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, kar je potrdila z dokončno odločbo z dne 7. 11. 2011. Obrazložila je, da je tožnik sicer izpolnil starostni pogoj 65 let, vendar pa ni dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1, saj je mogoče v danem primeru sešteti zgolj zavarovalno dobo, ki jo je dopolnil v Sloveniji in na Hrvaškem, kar skupaj znaša 10 let, 1 mesec in 29 dni. Ker tožnik ni niti slovenski niti hrvaški državljan, oziroma je državljan BIH, niso izpolnjeni pogoji za uporabo določbe drugega odstavka 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (v nadaljevanju BHRSSZ). Pri ugotavljanju pogojev skupne pokojninske dobe, potrebne za priznanje pravice do starostne pokojnine, po stališču tožene stranke tako ni mogoče upoštevati zavarovanja, dopolnjenega v tretjih državah, to je v Srbiji, Makedoniji, Avstriji in v Italiji.

8. V prejšnji točki predstavljeno stališče tožene stranke, je po presoji revizijskega sodišča zmotno. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, se na podlagi drugega odstavka 187. člena ZPIZ-1 osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri toženi stranki do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Mednarodni sporazum, ki pride v poštev v tej zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje, pa ni BHRSSZ, na katerega se sklicuje tožena stranka, pač pa BBHSZ, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Le-ta v 20. členu vsebuje določila o seštevanju zavarovalnih dob, ki pa jih je treba razlagati upoštevaje tudi 3. člen tega sporazuma, ki določa, da se le-ta uporablja za osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali obeh pogodbenic. Glede na takšno opredelitev osebne veljavnosti BBHSZ in ugotovljeno dejansko stanje, se navedeni sporazum, vključno z določili o seštevanju zavarovalnih dob, uporablja tudi za tožnika.

9. Tudi izpodbijana sodba temelji na izhodišču, da je treba v konkretnem primeru uporabiti BBHSZ, kar je pravilno. Zmotno pa je sodišče druge stopnje razlagalo določila 20. člena tega sporazuma.

10. V prvem odstavku 20. člena je določeno, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po zakonodaji obeh pogodbenic, se pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje; v kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo. Če pa z uporabo prvega odstavka 20. člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju oziroma socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob; če je s tretjo državo sklenila sporazum samo ena pogodbenica, nosilec te države pogodbenice upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretji državi (drugi odstavek 20. člena).

11. Po presoji revizijskega sodišča je treba citirana določila BBHSZ o seštevanju zavarovalnih dob uporabiti tudi v primerih, kot je tožnikov, ko gre za državljana ene države pogodbenice (BIH), ki v tej državi sicer nikoli ni bil zavarovan. Bistveno je namreč to, da je bil tožnik zavarovan v drugi državi pogodbenici (Slovenija) in da izpolnjuje pogoje za priznanje starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v tej državi pogodbenici ter v tretjih državah, s katerimi ima ta država sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju. Takšna razlaga, ki upošteva tudi druge določbe BBHSZ - o osebni veljavnosti BBHSZ (3. člen) in o enakopravnosti pri uporabi zakonodaje (4. člen), ter nenazadnje tudi namen, zaradi katerega je bil BBHSZ sklenjen - ureditev medsebojnih odnosov na področju socialnega zavarovanje med Republiko Slovenijo in BIH, je logična in tudi skladna z Ustavo. Kot je Ustavno sodišče obrazložilo v odločbi Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, uživa pravica do pokojnine dvojno ustavno varstvo, in sicer po prvem odstavku 50. člena Ustave (pravica do socialne varnosti), pa tudi po 33. členu Ustave (pravica do lastnine). Medtem ko je pravica do socialne varnosti zagotovljena le državljanom Republike Slovenije, je pravica do lastnine zagotovljena ne glede na državljanstvo. Za odrekanje pravice do sorazmernega dela pokojnine tožniku, ki je določeno obdobje plačeval prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, glede na vsebino BBHSZ tako ni videti ustavno dopustnega cilja.

12. Glede na vse navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik upoštevaje določila 20. člena BBHSZ o seštevanju zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Sloveniji ter v tretjih državah, s katerimi ima Slovenija sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju (Hrvaška in Srbija), izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 in je posledično upravičen do sorazmernega dela starostne pokojnine. V skladu s tem je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o pritožbi tožene stranke zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, ker je šlo le za zmotno uporabo materialnega prava, spremenilo tako, da je to pritožbo zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem (glede odločitve o pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in posledično o stroških postopka) pa je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje se namreč ob zmotni presoji, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ni opredelilo do utemeljenosti tožnikovih pritožbenih navedb.

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS VIII Ips sklep 116/2014
• Sodba VIII Ips 81/2014
• VDSS sodba Psp 192/2014