Sodba I Ips 36987/2010-112

Jedro

Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti argumentacije nižjih sodišč glede obstoja konkretnega dejanskega stanu kaznivega dejanja ne presoja meritorno, temveč le z vidika postopkovne pravilnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je z v uvodu navedeno sodbo F. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za prvo kaznivo dejanje ropa je obtoženemu določilo kazen pet let in dva meseca zapora, za drugo pa kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Upoštevaje navedeni kazni ter izrečene kazni po prejšnjih pravnomočnih sodbah je obsojencu izreklo enotno kazen dvajset let zapora. Ob tem je odločilo, da se v izrečeno enotno kazen všteje čas pridržanja, pripora in že prestane kazni po prejšnjih pravnomočnih sodbah, obsojencu je naložilo v plačilo znesek 23.332,00 €, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjsko koristi, oprostilo pa ga je plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca. Uvodoma navaja, da je zahteva vložena zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti, podredno pa predlaga razveljavitev sodb(e) in vrnitev zadeve sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Po oceni vrhovne državne tožilke zagovorniki v pretežnem delu zahteve uveljavljajo nedovoljena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter neustrezne odmere kazenske sankcije, trditve zagovornika v zvezi s kršitvami materialnega in procesnega prava pa niso do te mere konkretizirane, da bi jih bilo moč preizkusiti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi izpodbija razloge prvostopne sodbe glede vprašanja, ali je obsojenec oseba, ki je izvršila očitani kaznivi dejanji. Navaja, da so sostorilci, hrvaški državljani, ki so bili v obravnavanem postopku zaslišani kot priče, izpovedovali zgolj o Slovencu z vzdevkom F. ter da ni jasno, kako je policija prišla do ugotovitve, da naj bi bila ta oseba obsojeni F. A. Opozarja, da je v Sloveniji najmanj 16 telefonskih naročnikov s tem imenom. Priče so svoje izpovedbe spreminjale, opisi obsojenca, ki so jih podale, pa se med seboj razlikujejo in ne ustrezajo njegovemu dejanskemu izgledu. Poudarja, da vse priče obsojenca niso prepoznale, pri tem pa tudi ni šlo za klasično prepoznavo, ki bi imela dokazno moč, saj je bil pričam preko ekrana pokazan samo obsojenec. Zagovornik nadalje ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenec poznal lokacijo in okoliščine v zvezi s poslovanjem banke na Senovem ter možne poti pobega. Tamkajšnje uslužbenke ga v banki niso nikdar videle. Obsojenec je v kritičnem času kampiral na Rabu, kjer se je skrival pred policijo, za prevoz je uporabljal samo kolo in nikdar ni imel v uporabi vozila Chrysler. V obravnavani zadevi tudi ni bilo materialnih dokazov, obsojenčevi ožji sorodniki pa so potrdili njegov alibi. Zagovornik meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi sodišče moralo izreči oprostilno sodbo.

6. Glede na naravo povzetih navedb, je potrebno poudariti, da Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti argumentacije nižjih sodišč glede obstoja konkretnega dejanskega stanu kaznivega dejanja ne presoja meritorno, temveč le z vidika postopkovne pravilnosti. Vrhovno sodišče na zahtevo stranke preizkusi, ali je sodišče prve stopnje glede obstoja odločilnih dejstev navedlo konkretne razloge, ali so ti razlogi jasni in med seboj skladni ter ali je vsebina dokazov v sodbi pravilno povzeta (v nasprotnem primeru je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Ni pa Vrhovno sodišče pooblaščeno presojati prepričljivosti teh razlogov, torej pravilne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Le v primeru, ko nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, sme Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje (427. člen ZKP).

7. Iz obrazložitve prvostopne sodbe izhaja, da je sodišče identiteto storilca in njegovo vlogo pri storitvi kaznivih dejanj ugotovilo na podlagi izpovedb sostorilcev, ki so bili v obravnavanem postopku zaslišani kot priče. Sodišče je njihove izpovedbe pravilno povzelo in ocenilo njihovo verodostojnost. Na očitke zagovornika, da prepoznave preko video konference nimajo dokazne moči, je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je pojasnilo, da teh prepoznav sicer ni moč enačiti s sodno prepoznavo (242. člen ZKP), da pa jih je sodišče smelo upoštevati kot del izpovedb prič. Nadalje je sodišče prve stopnje (tudi na podlagi obsojenčevega zagovora) ugotovilo, da je bil obsojenec v kritičnem času na begu pred slovensko policijo ter da se je skrival na Rabu, kjer je šotoril, pri tem pa ni našlo razloga, da obsojenec nekaj časa ne bi mogel preživeti tudi v Zagrebu in se tam srečati z ostalimi sostorilci ropov. Sodišče je ocenilo tudi izpovedbe obsojenčevih staršev. Ugotovilo je, da se je obsojenec, kljub temu, da je bil na begu, vračal domov v Mrtvice, medtem ko izpovedbi obsojenčeve matere, da je bil obsojenec doma od božiča 2001 do najmanj 15. januarja, ni sledilo. V zvezi z vozili, ki so bila uporabljena pri izvršitvi kaznivih dejanj, pa je sodišče ugotovilo, da so bila uporabljena različna vozila, ni pa moglo ugotoviti ničesar glede njihovega lastništva.

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, na podlagi katerih dokazov se je prepričalo, da je obsojenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, te dokaze je pravilno povzelo ter se opredelilo do ugovorov, ki jih je s tem v zvezi izpostavila obramba na glavni obravnavi. Vrhovnemu sodišču pa tudi ni nastal precejšen dvom v pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

9. Zagovornik izpodbija tudi razloge pritožbenega sodišča. Trdi, da je obrazložitev drugostopne sodbe pavšalna ter da v njej ni odgovorov na bistvene pritožbene očitke, vendar v nadaljevanju zahteve ne pojasni, na katere konkretne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje naj ne bi odgovorilo. Ker Vrhovno sodišče na kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, razlogov drugostopne sodbe v tej smeri ni preizkušalo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

10. Nadaljnjo kršitev pravil postopka zagovornik utemeljuje s tem, da naj bi hrvaška policija pritisnila na sostorilce in se očitno z njimi dogovorila, da morajo biti kooperativni, v zameno pa naj bi jim ponudila nižje kazni. Poudarja, da je obramba s prvotno pritožbo uspela dokazati, da so bile vse prepoznave, ki so bile narejene v Zagrebu, nezakonite. Če so torej hrvaški organi kršili zakon v okviru prepoznav, potem so lahko tudi sostorilcem, ki so bili tedaj še zelo mladi, ponudili ugodnejši položaj, če bi obremenili F. A. Po mnenju zagovornika je imela pri tem vlogo tudi slovenska policija. V zvezi s tem še navaja, da je zagrebška policija enotni postopek zoper vse sostorilce nepravilno razdružila in ga v enem delu vodila kot postopek zoper neznanega storilca, zaradi česar so sostorilci v tem kazenskem postopku dobili status priče. Tak manever je po oceni zagovornika nedopusten, saj so pravice obdolženca povsem različne od pravic prič.

11. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da zatrjevane nepravilnosti s strani hrvaških in slovenskih policistov nimajo opore v podatkih spisa. Prepoznave obsojenca po fotografijah so bile v kazenskem postopku zoper sostorilce na Hrvaškem in nato tudi v obravnavanem postopku zoper obsojenca res izločene, in sicer zaradi kršitve privilegija sostorilcev zoper samoobtožbo. Iz tega pa ni moč izpeljati, da so policisti na sostorilce (v nadaljevanju postopka) izvajali nedovoljen pritisk oziroma jim sugerirali, naj obremenijo obsojenca. Tudi izločitev postopka zoper obsojenca na Hrvaškem ne pomeni, da je bil predmetni kazenski postopek voden nezakonito. Sostorilci, ki so bili že pravnomočno obsojeni, pa so bili v tem postopku pravilno zaslišani kot priče in ne kot obdolženci (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 116/2000 z dne 6. 7. 2000).

12. Vrhovno sodišče ne more pritrditi niti očitku zagovornika, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za zaslišanje prič F. in B. Po navedbah obrambe bi navedeni priči potrdili zagovor obsojenca, da je v času storitve očitanih kaznivih dejanj kampiral na Rabu, da se je vozil samo s kolesom in da torej ni mogoče, da bi se peljal v Zagreb oziroma da bi bil imetnik osebnega avtomobila.

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov pojasnilo, da sicer verjame obsojencu, da se je v kritičnem obdobju skrival v kampu na Rabu, vendar to ne izključuje možnosti, da je bil občasno v Zagrebu, kjer se je srečal z ostalimi sostorilci, ter na Senovem, kjer sta bili izvršeni kaznivi dejanji. Obsojenec je sam izpovedal, da je bil v tem času tudi v Ljubljani, za praznike pa doma v Mrtvicah, kar je potrdila tudi njegova mati (6. in 15. stran prvostopne sodbe). Že iz zagovora obsojenca in izpovedbe njegove matere torej izhaja, da se obsojenec ni ves čas nahajal na istem mestu, pač pa je kamp (lahko) zapustil. Sicer pa tudi dejstvo, da obsojenec ni bil lastnik avtomobila, ne pomeni, da ni mogel potovati. Glede na navedeno je prepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da dokaza očitno ne moreta biti uspešna, zato zavrnitev njune izvedbe ne pomeni nedopustne anticipacije. Z vidika dokazovanja, da obsojenec ni imel v lasti avtomobila Chrysler, ki je bil uporabljen pri drugem kaznivem dejanju ropa, pa dokaza nista materialnopravno relevantna. Sodišče namreč sodbe ni oprlo na ugotovitev, da je bil obsojenec lastnik tega avtomobila, pač pa je ugotovilo zgolj, da je ta avtomobil na dan izvršitve kaznivega dejanja vozil. Četudi bi se torej z zaslišanjem navedenih prič potrdil zagovor obsojenca, da ni bil lastnik oziroma posestnik avtomobila, to ne bi ovrglo odločilnih dejstev, na katerih temelji izpodbijana sodba.

14. Zagovornik nadalje uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, da je obravnavana dejanja pravno opredelilo kot dve posamični kaznivi dejanji, namesto kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Opozarja, da so pri obeh ropih, razen manjših izjem, sodelovale iste osebe, da je bil cilj napada ista banka ter da gre za časovno povezavo štirih mesecev.

15. V zvezi z navedenim očitkom Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta bili kaznivi dejanji izvršeni v času veljavnosti Kazenskega zakonika, Ur. l. RS, št. 63/1994 do 23/1999 (v nadaljevanju KZ), sodišče pa je uporabilo določbe KZ-1, saj je ocenilo, da je ta zakon za obsojenca milejši (3. člen KZ). V sodbi I Ips 33/2010 z dne 7. 10. 2010 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da določb 54. člena KZ-1, ki urejajo institut nadaljevanega kaznivega dejanja, ni mogoče uporabiti v primeru kaznivega dejanja ropa. Nadaljevano kaznivo dejanje je namreč po izrecni določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1 mogoče le v primeru premoženjskih kaznivih dejanj. Rop pa ni le premoženjsko, temveč tudi osebno kaznivo dejanje. Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja po KZ-1 tako že iz navedenega razloga ni mogoča. Vrhovno sodišče je preizkusilo še, ali bi bilo obravnavani kaznivi dejanji moč opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje po pravni ureditvi, ki je veljala v času storitve kaznivih dejanj. Nadaljevano kaznivo dejanje tedaj ni bilo pozitivnopravno urejeno, je pa bil ta institut uveljavljen v teoriji in sodni praksi kot posebna oblika navideznega realnega steka. Sodišča so konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja uporabila, kadar je storilec hkrati ali zaporedoma storil dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki so z življenjskega in pravnega stališča pomenila celoto. Takratna sodna praksa je nadaljevano kaznivo dejanje pri osebnih kaznivih dejanjih izjemoma dopuščala, kadar je bila podana identičnost oškodovanca. Pri sestavljenih kaznivih dejanjih (kot je npr. kaznivo dejanje ropa) pa tudi identičnost oškodovanca, zoper katerega je bila uporabljena sila ali grožnja, ni bilo nujno merilo (oziroma konstantni kriterij) za opredelitev več dejanj kot eno nadaljevano kaznivo dejanje (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 150/2001 z dne 21. 3. 2002). Kljub temu pa tudi po sodni praksi, ki je veljala v času storitve kaznivih dejanj, konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ne bi bila mogoča, saj je med obema kaznivima dejanjema preteklo več kot pet mesecev. Tako velika časovna razlika ne zadosti časovnemu kriteriju nadaljevanega kaznivega dejanja, po katerem morajo biti dejanja izvršena hkrati ali zaporedoma.

16. V zvezi z navedbami obsojenca, ki se nanašajo na kazensko sankcijo, Vrhovno sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 372. členom ZKP, po kateri je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati vrsto in odmero kazenske sankcije samo, če je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Zagovornik z navedbami, da so bile ostalim sostorilcem na Hrvaškem izrečene bistveno nižje kazni te kršitve ne uveljavlja, temveč uveljavlja neprimerno odmero kazni znotraj zakonskih okvirov.

17. Izrečene kazni pa

po oceni Vrhovnega sodišča tudi ni moč označiti kot arbitrarne v smislu kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pri odločanju o vrsti in višini kazenske sankcije mora sodišče upoštevati načelo individualizacije kazenskih sankcij, po katerem je potrebno vsakega (so)storilca obravnavati posebej. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe, je sodišče pri izbiri in odmeri kazenske sankcije kot obteževalno okoliščino upoštevalo višino pridobljene premoženjske koristi, vlogo obsojenca pri izvršitvi kaznivih dejanj (obsojenec je bil pobudnik in organizator obeh kaznivih dejanj) in obsojenčevo

predkaznovanost. Kot olajševalno okoliščino je upoštevalo obsojenčevo

starševstvo, medtem ko časovna oddaljenost kaznivih dejanj po oceni sodišča ne more pomembneje vplivati na višino izrečene kazni. Izbira in odmera sankcije je

torej utemeljena s konkretnimi okoliščinami, ki so predvidene v 49. členu KZ-1,

zato ni moč trditi, da je bila obsojencu izrečena sankcija, ki je samovoljna.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Obsojenec je po podatkih, ki izhajajo iz prvostopenjske sodbe, brez zaposlitve, izrečena pa mu je bila dolga prostostna kazen, zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi plačilo sodne takse za zavrnitev te zahteve lahko ogrozilo njegovo vzdrževanje. Glede na navedeno je obsojenca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).

Datum zadnje spremembe:

02.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 56017/2010-82
• Sodba I Ips 202/2006
• Sodba I Ips 279/2010