<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba XI Ips 9964/2014-290

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:XI.IPS.9964.2014.290
Evidenčna številka:VS2007065
Datum odločbe:10.04.2014
Senat:Marko Šorli (preds.), Maja Tratnik (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora

Jedro

Za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ne zadostuje splošno predvidevanje, da bo obdolženec lahko izvršil katerokoli nasilno kaznivo dejanje na škodo katerekoli tretje osebe. Nevarnost ponovitve se mora nanašati na specifično kaznivo dejanje, ki sicer ni nujno istovrstno, kot obravnavano, mora pa biti z njim v smiselni zvezi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z v uvodu navedenim sklepom zoper obdolženega S. P. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje, po drugem in prvem odstavku 298. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Meni, da v obravnavanem primeru niso podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Po oceni zagovornice preiskovalna sodnica ne bi smela zanemariti vloge obdolženca v skupini, ki je glede na zbrane podatke v spisu prepoznavna. Obdolženi P. ni bil zakrit oziroma zamaskiran, ni uporabljal nobenega nevarnega orodja oziroma lesene palice, z nikomer se ni dogovarjal za zasledovanje španskih navijačev, pač pa je s skupino odšel na predlog B. To pomeni, da obdolženec ni tako agresivna oseba, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Navaja, da je na leto povprečno petnajst tekem NK Maribora, obdolženec pa je bil do sedaj od leta 2011 do 2013 vsako leto obravnavan enkrat za kršitev določb Zakona o javnem redu in miru, kar pomeni, da obdolžencu ni mogoče očitati takšne agresivnosti in ponovitvene nevarnosti, ki bi utemeljevala odreditev pripora. Sodišče v zbranih dokazih ni imelo opore za sklepanje, da obdolženec svojo agresivnost stopnjuje, samo pa tudi nima strokovnega znanja, da bi lahko sklepalo o osebnosti obdolženca. Zagovornica nadalje trdi, da je tožilstvo že spisalo obtožni akt, v katerem obdolžencu očita, da je s palico udaril španskega navijača po glavi, posledice tega udarca pa v obtožnem aktu niso navedene, kar pomeni, da dejanje nima škodnih posledic in ne daje podlage za obstoj subjektivne okoliščine iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Opozarja tudi, da je sodišče že izreklo pogojno obsodbo obdolženemu B., ki je P. napeljal, da se po tekmi sestanejo in ki je šel s palico nad španske navijače. To pa pomeni, da sodišče teh istih okoliščin, ki naj bi bile podane tudi pri obdolženem P., ni štelo kot tako agresivnih, zavržnih in nizkotnih, da bi opravičevale izrek zaporne kazni. Zagovornica meni, da v obravnavanem primeru niso podane niti objektivne okoliščine, ki bi izkazovale ponovitveno nevarnost. Španskih navijačev v Sloveniji ni več, NK Maribor je izpadel iz lige E, zaradi česar se tudi ne bo več srečal s klubom Sevilla iz Španije, prekrškovni organ pa je obdolžencu izrekel prepoved udeležbe na nogometnih tekmah v obdobju enega leta. Glede na navedeno je po oceni zagovornice objektivno nemogoče, da bi obdolženec kaznivo dejanje ponovil. Predpostavka, da bo osumljeni ponovil dejanje na škodo katerekoli tretje osebe pa za pripor ne zadostuje, saj mora biti ponovitvena nevarnost konkretno usmerjena na podoben življenjski dogodek, ki bi se odvijal v enakih ali podobnih okoliščinah z enakimi ali podobnimi udeleženci. Zagovornica tako ocenjuje, da v obravnavanem primeru ni zakonske podlage, da se obdolženca izloči iz okolja. Če bi slednje bilo potrebno, pa bi fizične stike z ljudmi lahko preprečil že milejši ukrep, tj. hišni pripor.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila kot izpodbijanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovi zagovornici. Slednja je podala izjavo, v kateri navaja, da je stališče vrhovne državne tožilke nepravilno in neobrazloženo. Meni, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti pojasnila, zakaj ni moč pritrditi stališču nižjih sodišč o obstoju procesnih predpostavk za uporabo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Gre torej prvenstveno za očitek postopkovne kršitve in ne grajanje dejanskega stanja, pri čemer pa dejanskega stanja tudi pri uveljavljanju kršitev prava ni moč zmeraj popolnoma obiti.

B.

5. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti

po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi.

Po ustaljeni sodni praksi je navedeno določbo potrebno razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo

dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca, če iz teh okoliščin izhaja resna nevarnost ponovitve oziroma dokončanja kaznivega dejanja. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče vselej upoštevati tudi splošno ustavno načelo sorazmernosti. Kadar gre za odločanje o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, je sodišče dolžno pretehtati, ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi (neogibnost pripora), ter ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Skladno z navedenim načelom je v primeru skrajšanega postopka pred okrajnim sodiščem pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti že po izrecni

določbi zakona omejen zgolj na določena kazniva dejanja. Tako je po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP pripor zaradi ponovitvene nevarnosti dovoljeno odrediti le v primeru kaznivega dejanja

zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let. Po določbi drugega odstavka 432. člena ZKP pa sme pripor v skrajšanem postopku pred vložitvijo obtožnega predloga trajati največ petnajst dni.

6. V obravnavanem primeru je sodišče presodilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 298. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen do treh let zapora, s čimer je navedeni pogoj za odreditev pripora iz

2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP

izpolnjen. Pri presoji ponovitvene nevarnosti je sodišče najprej ocenilo težo dejanja oziroma okoliščine izvršenega dejanja. V zvezi s tem je navedlo, da je podan utemeljen sum, da je skupina navijačev NK Maribor, v kateri je sodeloval obdolženec, po nogometni tekmi med NK Maribor in FC Sevilla iz Španije, na bencinskem servisu Tepanje s palicami napadla navijače španskega kluba in več ljudi poškodovala, na kraj dogodka so člani skupine prinesli tudi sekiro, napadli so voznika avtobusa, poškodovali avtobus ter inventar in prodajne artikle v bencinskem servisu. Sodišče ugotavlja, da ta skupina s strani navijačev španskega kluba ni bila izzvana, da je tekma potekala mirno ter da med tekmo in po njenem zaključku ni bilo nobenih izgredov. Po presoji sodišča je šlo za izjemno agresiven in vnaprej organiziran napad. V zvezi s tem je senat izpostavil, da so bile žrtve tega napada tudi osebe na bencinskem servisu, ki niso bile v povezavi z nogometno tekmo. Sodišče prve stopnje je posebej pojasnilo tudi vlogo obdolženega P. v skupini, in sicer je ugotovilo, da naj bi z leseno palico udaril španskega navijača, kar izhaja iz zagovora obdolženega B. V zvezi z obdolženčevim predhodnim vedenjem je sodišče ugotovilo, da je bil obdolženec pred obravnavanim dogodkom že sankcioniran zaradi prekrškov, ki jih je izvršil v povezavi z nogometnimi tekmami, med drugim tudi dveh prekrškov z elementi nasilja (v Ajdovščini je na nogometno igrišče vrgel baklo, drugič je na tekmi udaril Grka, nato pa v Kopru obračunal z osebo, ki je napadla nekoga iz njegove skupine).

7. Upoštevaje navedene ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano in njihove pravilnosti ne presoja (drugi odstavek 420. člena ZKP), je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo o obstoju nevarnost, da bo obdolženec, če ostane na prostosti, istovrstno kaznivo dejanje ponovil.

8. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje zagovornici, da za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ne zadostuje splošno predvidevanje, da bo obdolženec lahko izvršil katerokoli nasilno kaznivo dejanje na škodo katerekoli tretje osebe. Nevarnost ponovitve se mora nanašati na specifično kaznivo dejanje, ki sicer ni nujno istovrstno, kot obravnavano, mora pa biti z njim v smiselni zvezi. Vendar iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da bi sodišče pripor zoper obdolženca odredilo zaradi neke splošne, neoprijemljive bojazni izvršitve kateregakoli nasilnega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je pri obdolžencu podana nevarnost nasilnega vedenja v okviru nogometnih tekem (9. stran prvostopnega sklepa). Senat pa je ob tem pojasnil, da obravnavano kaznivo dejanje, v primerjavi s predhodnimi prekrški, ni bilo več strogo omejeno na nogometno tekmo ter nogometne navijače, saj so zaradi

nasilnega vedenja skupine, v kateri je sodeloval obdolženi, škodo utrpele tudi druge osebe na javnem mestu (5. stran drugostopnega sklepa). Iz navedenega izhaja, da je po ugotovitvah sodišč pri obdolžencu prvenstveno podana nevarnost ponavljanja nasilnih kaznivih dejanj v povezavi z nogometnimi tekmami, pri čemer se lahko nasilno vedenje razširi tudi na osebe, ki s športnimi prireditvami niso v neposredni zvezi. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča ponovitvena nevarnost v zadostni meri precizirana. Ocena o obstoju ponovitvene nevarnosti pa je prav tako prepričljiva, saj je bil obdolženec do sedaj že sankcioniran za prekrške z elementi nasilja na nogometnih tekmah, a ga to ni odvrnilo od izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Vedenje obdolženca na in po nogometnih tekmah

kaže na njegovo dovzetnost za nasilno in nevarno vedenje pod vplivom množice oziroma v skupini in s tem na realno nevarnost ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj.

9. Okoliščina, ki jo izpostavlja zagovornica, in sicer, da je prekrškovni organ obdolžencu izrekel prepoved udeležbe na nogometnih tekmah za obdobje enega leta, verjetnost ponovitve kaznivega dejanja resda zmanjšuje, vendar ne odločilno. V obravnavanem primeru namreč kaznivo dejanje ni bilo izvršeno na nogometni tekmi,

temveč kar nekaj časa po tekmi, ko so se španski navijači že vračali domov. Prepoved udeležbe na nogometnih tekmah tako ni ovira, da se obdolženec skupini

nasilnežev ne bi priključil po koncu športne prireditve. Tudi ocena zagovornice, da dejanja ni moč ponoviti, saj španskih navijačev v Sloveniji ni več, NK

Maribor pa je izpadel iz Lige E, ni prepričljiva. Sodišče je ugotovilo, da je bil obdolženec v preteklosti nasilen tudi do drugih navijačev.

10. V obravnavanem primeru tudi ni odločilno, ali je obdolženec španskega navijača z udarcem s palico telesno poškodoval. Obdolženčeva agresivnost in s tem ponovitvena nevarnost je, upoštevaje zgoraj navedene okoliščine, v zadostni

meri izkazana tudi ob odsotnosti telesne poškodbe. Povzročitev telesne poškodbe s strani obdolženca pa tudi ni odločilna za izpolnitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, saj se obdolžencu v sklepu o odreditvi pripora ne očita kaznivo dejanje telesne poškodbe, pač pa sodelovanje v skupini, ki je s skupnim delovanjem storila nasilje proti ljudem, pri čemer je bila ena oseba hudo telesno poškodovana.

11. Pravilno pa sta sodišči prve in druge stopnje presodili tudi, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom ter da bi morebitna ponovitev kaznivega dejanja lahko prizadela varnost ljudi v tolikšni meri, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Senat je v zvezi z neogibnostjo pripora prepričljivo pojasnil, da obdolženec (glede na predhodno vedenje ter agresivnost, s katero je ravnal pri obravnavanem dogodku) pravil hišnega pripora

ne bo spoštoval.

12. Ob ugotovitvi, da je obstoj pogojev za odreditev pripora v izpodbijanem sklepu zadostno in prepričljivo argumentiran, pa je povsem nepomembno, zakaj je bila drugemu obdolžencu, tj. obdolženemu B. izrečena pogojna obsodba.

C.

13. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 432, 432/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.08.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4NjE3