Sodba I Ips 36792/2011-61

Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti (vsakega) predlaganega dokaza, če na podlagi drugih izvedenih dokazov oceni, da bi bila njegova izvedba odvečna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M. K. v točki I. izreka sodbe spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z enotno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2. Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje je vložil pritožbo zagovornik obsojenega, ki pa jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljali bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagali so, da se izpodbijana sodba spremeni in obsojenega oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da se sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je predlagal njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, da se do njega opredelita. Zagovorniki obsojenca so v tem smislu podali izjavo, v kateri so vztrajali pri navedbah iz zahteve ter pri podanem predlogu.

6. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek izpodbijane sodbe nasprotoval sam sebi in razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih pa naj bi bili tudi nejasni in nasprotni vsebini listin in zapisnikom o izpovedbah v postopku. To stališče se v nadaljevanju ne konkretizira in ga zato niti ni bilo mogoče preizkusiti. Če je bil namen vložnikov zahteve utemeljiti navedeno kršitev z izpostavljanjem drugačne ocene izvedenih dokazov, kot pa jo je napravilo sodišče v izpodbijani sodbi, pa je v tem pogledu vsebinsko izpodbijano ugotovljeno dejansko stanje, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Navedenega razloga pa ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Neutemeljeno je stališče zahteve, da je sodišče kršilo prvi odstavek 17. člena ZKP, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče, policista A. L., na podlagi česar bi se „ugotovilo, da je oškodovanec B. T. pred sodiščem lagal“ in s tem lažno obremenil obsojenca. Sodišče prve stopnje je presojalo verodostojnost izpovedi B. T. z izvedbo drugih dokazov, to ustrezno obrazložilo in zato pravilno odločilo, da se izvedba navedenega dokaza kot nepotrebna zavrne (točka 3 obrazložitve sodbe). Kolikor se v zahtevi v tem pogledu uveljavlja kršitev pravice do obrambe, je treba poudariti, da sodišče ni dolžno izvesti (vsakega) predlaganega dokaza, če na podlagi drugih izvedenih dokazov oceni, da bi bila njegova izvedba odvečna (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 80870/2010 z dne 11. 4. 2013). V obravnavanem primeru pa predlagana priča A. L. niti ni bil neposredna priča obsojencu očitanega dejanja, temveč je kot policist obravnaval primer kasneje zaradi sestave kazenske ovadbe in o samem dogodku ne bi mogel izpovedati ničesar odločilnega, kar bi izhajalo iz njegove neposredne zaznave.

8. Navedbe iz zahteve, da R. Š. ni bil neposredna priča obravnavanemu dejanju dne 7. 7. 2011, kar se utemeljuje z razlogi za njegov prihod v Maribor, dejstvom, da ni bil eden od delavcev na bližnjem delovišču, ki naj bi dogodek videli, da ga oškodovani B. T. ni navedel kot pričo ob podaji kazenske ovadbe, temveč šele kasneje na glavni obravnavi in podobno, kar naj bi vse kazalo na neverodostojnost izpovedb priče Š. in oškodovanca B. T., prav tako po vsebini predstavlja ponujanje drugačne ocene izvedenega dokaza – pričanja Š. in torej uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo.

9. Za ponujanje drugačnega zaključevanja, kot ga je napravilo sodišče v izpodbijani sodbi, na podlagi izpovedb oškodovancev B. T. in D. T., policista G. D. in policistke T. Ž., gre tudi v primeru obravnavanega kaznivega dejanja z dne 14. 8. 2010. Zahteva za varstvo zakonitosti v tem pogledu izpostavlja določene domnevne razlike v izpovedbah navedenih prič (glede obsojenčeve grožnje s kovinsko palico; kraja nastanka poškodovanja strehe; oseb, ki naj bi bile prisotne na kraju dejanja), ki pa so rezultat interpretacije vložnikov zahteve in ne morejo v ničemer vzpostaviti precejšnjega dvoma v resničnost odločilnih dejstev, kot jih je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje (točka 5 obrazložitve sodbe).

10. Oporekanje vložnikov zahteve dejanskemu občutku ogroženosti oškodovancev, glede na osebnostne značilnosti in razmere obsojenca v primerjavi z oškodovanima D. in B. T.; analiziranje izpovedbe policista D. na glavni obravnavi; analiziranje vsebine ustne ovadbe, ki sta jo na policiji podala B. in D. T.; oporekanje prisostvovanju priče D. U. pri obravnavanem dogodku z dne 14. 8. 2010; opozarjanje na vloženo kazensko ovadbo policije zoper B. in D. T., zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe, pomeni v vseh primerih uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in ne zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

11. Glede na vse navedeno, ko zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo, je bila na podlagi 425. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

12. Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

18.08.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 153/2010
• Sodba I Ips 185/2010
• Sodba I Ips 19026/2010-89