Sodba VIII Ips 23/2014


pomembnejša odločba

Jedro

V primeru prekrivanja obdobja prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z obdobjem obveznega zavarovanja v drugi državi (Švici) se na podlagi določb Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 in izvedbene Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 pri ugotavljanju pravice zavarovanca do pokojnine upošteva le obdobje obveznega zavarovanja v pristojni državi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi:

„Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se odpravita odločbi tožene stranke, št. 2036920 z dne 21. 6. 2011 in št. 1 2 2036920 z dne 20. 5. 2011 in se toženi stranki naloži, da izda v roku 30 dni tožniku novo odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine in njeni odmeri.“

Tožena stranka mora tožniku v 15. dneh plačati stroške postopka v skupnem znesku 894,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 20. 5. 2011 in z dne 21. 6. 2011 o priznanju pravice in odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je tožnik glede na svojo starost in dopolnjeno pokojninsko dobo 33 let, 3 mesece in 25 dni v Republiki Sloveniji, 3 leta in 4 mesece v Republiki Avstriji in 3 leta, 4 mesece in 5 dni v Švici, izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, je soglašalo s presojo, da je tožena stranka glede na pokojninsko dobo v Sloveniji tožniku zakonito odmerila pokojnino v sorazmernem delu v znesku 481,78 EUR mesečno. Hkrati je soglašalo, da je od skupno 7-letne pokojninske dobe v Švici tožena stranka pri izdaji spornih odločb upoštevala le tožnikovo pokojninsko dobo v Švici, kolikor se le-ta ni prekrivala z obdobjem pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožnika v Sloveniji in da je pri odmeri sorazmernega dela pokojnine upoštevala tudi obdobja tožnikove prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri toženi stranki, za katera so bili vplačani ustrezni prispevki, kolikor so bila ta obdobja zajeta v obdobje zaporednega 18-letnega najugodnejšega prejemanja plač oziroma zavarovalnih osnov.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, uveljavlja pa tudi kršitev pravice do poštenega sojenja v smislu 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ne soglaša s presojo, da se tudi obdobje prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in po določbah Evropskih uredb, kolikor je pokrito s tožnikovim sočasnim pokojninskim zavarovanjem v Švici, upošteva pri ugotavljanju tožnikove pokojninske dobe in pri odmeri sorazmernega dela njegove starostne pokojnine. Zaradi vključitve v obvezno pokojninsko zavarovanje v Švici dejansko ni bilo podlage za tožnikovo prostovoljno vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji in se le-to ne bi smelo upoštevati pri odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine pri toženi stranki, hkrati pa bo zaradi takega ravnanja tožene stranke in sodišča tožnik neutemeljeno prikrajšan pri odmeri sorazmernega dela pokojnine v Švici, do katere bi bil glede na dejansko obdobje zavarovanja sicer upravičen. K prostovoljni vključitvi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas, ko je bil tožnik sicer zavarovan v Švici, je bil tožnik s strani tožene stranke zaveden, saj za tako zavarovanje ni bilo pravne podlage in zaradi tega tožnik ne bi smel biti oškodovan. Navaja, da izpodbijana sodba nasprotuje moralnim načelom in ker je na neutemeljenost takih rešitev pred sodiščem ves čas opozarjal, sodišče pa njegovih opozoril ni upoštevalo, sodišču očita kršitev pravice do poštenega sojenja.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožnik v reviziji pavšalno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni vsebinsko opredelil, razen očitka kršitve pravice do poštenega sojenja, ki se v rednem sodnem postopku oziroma v socialnem sporu lahko upošteva kot očitek kršitve v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je očitek nezakonitega postopanja sodišča, zaradi katerega kakšni stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar ta kršitev ni podana, saj je sodišče upoštevalo tožnikove navedbe, da je bil v določenih obdobjih ob prostovoljni vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri toženi stranki sočasno obvezno pokojninsko zavarovan v Švici. Upoštevanje pomena takega dvojnega zavarovanja pri odmeri tožnikove starostne pokojnine pri toženi stranki pa je stvar materialnopravne presoje sodišča, ne pa vprašanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma vprašanje kršitve pravice do poštenega sojenja.

7. Sodišče je ugotovilo, da se je v posameznih obdobjih tožnikovo pokojninsko zavarovanje v Švici prekrivalo z njegovim statusom zavarovane osebe pri toženi stranki med drugim na podlagi prostovoljne vključitve tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju med 1. 6. 1992 in 14. 5. 1995. Zavarovalne osnove prostovoljne vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz navedenih let je tožena stranka tudi upoštevala pri ugotavljanju tožnikove najugodnejše tožnikove pokojninske osnove in višine pokojnine, ker je štela, da tožnikovo prostovoljno zavarovanje pri toženi stranki izključuje sočasno obvezno pokojninsko zavarovanje tožnika v Švici.

8. V konkretnem primeru za urejanje pravic iz socialne varnosti v različnih državah veljata Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 ( v nadaljevanju Uredba 1408/71, UL L 149, 5. 7. 1971 s spremembami) in Uredba Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba 574/72, UL L 74, 27. 3. 1972 in nadaljnji). Za Švico, ki sicer ni članica Evropske unije sta navedeni uredbi veljali na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Švicarsko konfederacijo na drugi strani o prostem gibanju oseb (v nadaljevanju Sporazum, UL L 114, 30.4.2002, s spremembami). Obe navedeni uredbi sta sicer veljali do 3. 4. 2010, ko sta bili razveljavljeni z Uredbama (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba 883/2004, UL L 166 z dne 30. 4. 2004) in pa Uredbo (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba 987/2009, UL L 283, 30. 10. 2009). Vendar pa sta Uredba 883/2004 v členu 90/1c v povezavi s členom 91 in pa Uredba 987/2009 v členu 96/1c za Švico podaljšali veljavnost Uredbe 1408/71 in Uredbe 574/72 do spremembe Sporazuma glede na novo uredbo. Do spremembe Sporazuma je prišlo 1. 4. 2012, to je po odločanju tožene stranke v tej zadevi, kar pomeni, da za Švico do navedenega datuma veljata (stari) Uredbi 1408/71 in 574/72 ne pa Uredbi 883/2004 in 879/2009 (1). V konkretnem primeru je treba upoštevati pravila o prostovoljnem ali prostovoljnem nadaljevanju zavarovanja iz člena 15 Uredbe 1408/71, ki v prvi alineji drugega odstavka določa, da „kadar bi uporaba zakonodaj dveh ali več držav članic privedla do prekrivanja zavarovanj po sistemu obveznega zavarovanja in po enem ali več sistemih prostovoljnega ali prostovoljskega nadaljevanja zavarovanja, za osebo velja izključno sistem obveznega zavarovanja“. Podobno Izvedbena uredba 574/72 v členu 15/1b določa, da kadar se zavarovalna doba, dopolnjena v obveznem zavarovanju po zakonodaji ene države članice, prekriva z zavarovalno dobo, dopolnjeno v prostovoljnem ali prostovoljnem nadaljevanju zavarovanja po zakonodaji druge države članice, se upošteva le doba, dopolnjena v obveznem zavarovanju. Navedene določbe je potrebno razlagati tako, da obdobje obveznega zavarovanja po zakonodaji ene od držav članic izključuje upoštevanje sočasnega prostovoljnega ali nadaljnjega prostovoljnega zavarovanja po zakonodaji druge države članice.

9. Kaj pomeni prostovoljno zavarovanje oziroma prostovoljno nadaljnje zavarovanje, Uredba št. 1408/71 ne definira. V 1. členu v zvezi z opredelitvijo pojmov navaja, da pojem „zaposlena oseba in samozaposlena oseba“ v Uredbi pomeni vsako osebo, ki je obvezno zavarovana ali ima prostovoljno nadaljnje zavarovanje za enega ali več zavarovalnih primerov s področij sistema socialne varnosti za zaposlene ali samozaposlene osebe. Splošni pojem „zavarovalne dobe“ pa pomeni dobe plačevanja prispevkov ali dobe zaposlitve ali samozaposlitve, kot so opredeljene ali priznane kot zavarovalne dobe po zakonodaji, po kateri so bile dopolnjene ali se štejejo za dopolnjene, ter vsa obdobja, ki so obravnavana kot taka, če jih imenovana zakonodaja obravnava kot enakovredna zavarovalnim dobam. Iz navedenih opredelitev izhaja, da se pod splošni pojem zavarovalne dobe uvrščajo tako obdobja obveznega zavarovanja, vezana na vse vrste (zaposlitvenih statusov) zadevne osebe, ki so podlaga za obvezno zavarovanje, kot tudi obdobja prostovoljnih nadaljnjih zavarovanj (po prenehanju zavarovalnih podlag, ki pogojujejo obvezno zavarovanje), ki jih omogočajo posamezni sistemi za obdobja, za katera v sistemu sicer ne obstajajo druge podlage za obvezno zavarovanje.

10. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92) je poleg obveznega pokojninskega zavarovanja v 24. in 25. členu urejal tudi prostovoljno vključitev v zavarovanje, kasnejši Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) pa v 34. členu prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje, na podlagi katerega so ob plačevanju prispevkov zavarovanci pridobili tudi pravico do pokojnine. V obeh primerih je bila možnost prostovoljnega zavarovanja vezana prvenstveno na status oseb po prenehanju podlag za obvezno vključitev v pokojninsko zavarovanje ali na nekatere specifične statuse, ki sicer niso bili podlaga za obvezno zavarovanje. Glede na to sodišče ugotavlja, da sta se tako prostovoljna vključitev v zavarovanje na podlagi določb ZPIZ/92, kot prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje na podlagi določb ZPIZ-1 v smislu 15. člena Uredbe št. 1408/71 uvrščali med prostovoljna zavarovanja oziroma prostovoljna nadaljnja zavarovanja. Za ta zavarovanja pa navedena uredba izrecno določa, da se ob prekrivanju s sočasno zavarovalno dobo na podlagi obveznega zavarovanja v drugi državi članici pri seštevanju zavarovalnih dob ne upoštevajo.

11. Glede na navedeno, je sodišče (kot predhodno tudi tožena stranka) obdobja prostovoljnih zavarovanj tožnika v času med 1. 6. 1992 in 14. 5. 1995 neutemeljeno upoštevalo pri ugotavljanju pravice tožnika do starostne pokojnine in odmere višine le te pri toženi stranki, saj je bil tožnik v tem času vključen v obvezno zavarovanje v Švici in upoštevanje tega zavarovanja po pravilih Uredbe 1408/71 ne bi smelo biti izključeno, temveč bi se moralo prednostno upoštevati, oziroma bi morala tako tožena stranka kot sodišče upoštevati, da tožnikovo obvezno zavarovanje v Švici izključuje upoštevanje sočasnega tožnikovega prostovoljnega zavarovanja pri toženi stranki.

12. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da se sporni odločbi tožene stranke odpravita in je v skladu z določbami 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) tožena stranka dolžna tožniku izdati novo odločbo o pravici do starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela le te in odmeri njene višine, pri izdaji katere ne bo upoštevala obdobij prostovoljnih zavarovanj oziroma prostovoljnih vključitev v zavarovanje tožnika pri toženi stranki, kolikor tožnik za ista obdobja izkazuje zavarovalno dobo v Švici na podlagi obvezne vključitve v pokojninsko zavarovanje.

13. Ker je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom uspel, mu mora tožena stranka plačati njegove stroške zastopanja po odvetniku, ki so upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo in višino priglašenih stroškov znašali na prvi stopnji 227,00 EUR, v zvezi z vložitvijo pritožbe 294,00 EUR in za vložitev revizije 373,00 EUR, skupno torej 894,00 EUR (člen 165./2 v zvezi s členom 154./1 ZPP), z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, če tega zneska ne plača v 15. dneh.

---.---

Op. št. (1): Tožnik se zmotno sklicuje na uporabo 12. in 43. člena Uredbe 987/2009, saj kot že rečeno, navedena uredba v relevantnem obdobju za Švico ni veljala. Vendar pa je člen 12/3 Uredbe 987/2009 na katerega se sklicuje tožnik smiselno enak zgoraj citirani prvi alineji člena 15/2 Uredbe 1408/71.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 163/2020
• Sodba VIII Ips 349/2007
• VDSS Sodba Psp 187/2021