Sodba in sklep III Ips 63/2013

Jedro

Sodno varstvo, ki ga uživa imetnik znamke, mora biti enako v vseh primerih kršenja pravic iz znamke. Zgolj dejstvo, da je bila kršitev storjena z uvozom, imetniku znamke ne jemlje pravice do uveljavljanja zahtevkov po 121. in 121.a členu ZIL-1. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je uničenje spornega zaseženega blaga predmet carinskega in ne pravdnega postopka. Zahtevek tožeče stranke za uničenje spornega blaga (ki mu tožena stranka ni ugovarjala), je zato utemeljen.

Vprašanje stroškov skladiščenja in manipulacije z zaseženim blagom nima neposredne povezave s samo kršitvijo, namen sodnega varstva po 121. členu ZIL-1 pa je predvsem v prenehanju kršitve pravice in vzpostavitvi stanja pred kršitvijo. Odločitev sodišča druge stopnje, da je zahtevek za naložitev stroškov skladiščenja blaga in manipulacije z zadržanim blagom toženi stranki materialnopravno neutemeljen, je tako pravilna.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških sodišča druge stopnje se zavrže.

Reviziji zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

V preostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v višini 4.156,20 EUR v roku 15 dni od prejema te odločbe, od tedaj dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 55.200 kosov šamponov „...“, v skupni teži 26.000,00 kg, zadržanih z odločbo Carinskega urada Koper št. 4243-2/2011-67 z dne 10. 08. 2011, ponarejeno blago v smislu a) točke prvega odstavka 2. člena Uredbe Sveta (ES) 1383/2003 z dne 22. 06. 2003 in posledično krši znamke tožeče stranke – nacionalni znamki št. 6880415 in št. 200071283 ter znamke Skupnosti (CTM) št. 006775829, št. 005638804, št. 005636501, št. 005602008, št. 002007425, št. 001798321 in št. 000230706 „...“ (I. točka izreka), odločilo, da je tožena stranka dolžna na svoje stroške in pod carinskim nadzorom ponarejeno blago uničiti (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna poravnati vse stroške skladiščenja in manipulacije zadržanega blaga, nastale od dne zadržanja blaga do uničenja (III. točka izreka), ter toženi stranki prepovedalo bodoča kršitvena ravnanja (IV. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrglo pritožbo tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za določitev tožniške varščine. S sodbo je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v točkah II in III spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za uničenje blaga ter naložitev stroškov skladiščenja in manipulacije zadržanega blaga toženi stranki zavrnilo (II. točka izreka drugostopenjske odločbe). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenih delih (I., IV. in V. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (III. točka izreka drugostopenjske odločbe). Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (IV. točka odločbe).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za uničenje ponarejenega blaga ter zahtevek za plačilo stroškov skladiščenja in manipulacije s spornim blagom za čas zadržanja do uničenja, kot tudi zoper odločitev o stroških pritožbenega postopka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Carinski urad Koper je z odločbo št. 4243-2/2011-67 z dne 10. 08 2011 začasno zadržal 55.200 kosov šamponov, označenih z znamko „...“ na embalaži, zaradi suma, da gre za ponarejeno blago. Tožena stranka (imetnik spornega blaga, deklarant) je v carinskem postopku nasprotovala poenostavljenemu postopku uničenja spornega blaga.

6. Tožena stranka ni uspelo dokazati, da je bilo blago proizvedeno in dano v gospodarski promet na trg s soglasjem tožeče stranke, ki je lastnica blagovne znamke ... .

Revizijske navedbe

7. Revident v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navaja, da je napačna argumentacija sodišča druge stopnje, da sta uničenje spornega blaga in odločitev o stroških hrambe in uničenja blaga po 76. členu Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju: ZICPES) predmet carinskega in ne pravdnega postopka. Navaja, da je treba glede na uveljavljeno sodno prakso (sklep VS RS III Ips 90/2004, sklep in sodba VS RS III Ips 156/2007, sodba VSL I Cpg 329/2007) vse kršitve pravic intelektualne lastnine presojati po ZIL-1 in ne po carinskih predpisih. Tudi iz preambule Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 (v nadaljevanju: Uredba) izhaja, da Uredba ne vpliva na določbe držav članic glede pristojnosti sodišča ali sodnih postopkov, v 17. členu pa izrecno določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe za uničenje blaga in odvzem ekonomskih koristi kršitelju, brez poseganja v druga pravna sredstva, ki so na voljo imetniku pravice. Poudarja, da carinski predpisi ne morejo in ne smejo posegati v pravice imetnika znamke iz 47. člena ZIL-1 in mu ne morejo odvzeti pravice do zahtevkov iz 121. člena ZIL-1. Določili 75. in 76. člena ZICPES sta namreč vsebovani v izvedbenem carinskem aktu in v razmerju do ZIL-1 nista specialnejši zakonski določili, temveč zgolj določneje urejata usodo zaseženega blaga in precizirata 17. člen Uredbe, katerega namen je zagotoviti, da se predmeti kršitve uničijo, vendar brez stroškov za državno blagajno. Razlog ureditve plačila stroškov skladiščenja in uničenja v ZICPES ni v rešitvi razmerja med imetnikom pravice in kršiteljem, temveč zagotoviti, da se blago uniči brez stroškov za proračun Republike Slovenije.

8. Revident svoje stališče še podrobneje argumentira. Tako navaja, da določba 75. člena ZICPES niti ne pove, kdo naj bi blago uničil, zato ni v nasprotju z zahtevki, kot jih je postavila tožeča stranka. Izpodbijana sodba bi poleg tega povzročila, da bi morali v vseh podobnih primerih imetniki pravic intelektualne lastnine navkljub uspehu v pravdi, kjer je ugotovljena kršitve, počakati, da se izteče rok, ki ga carinski organ postavi kršitelju za plačilo stroškov, in nato plačati te stroške namesto kršitelja, ki se bo plačilu izmikal. Povrnitev teh stroškov bi morali izterjati od kršiteljev, da bi na koncu dosegli namen, ki ga zasleduje 17. člen Uredbe. Vodenje dveh ločenih zaporednih pravdnih postopkov tudi ni v skladu z načelom ekonomičnosti. Opozarja še, da bodo imetniki pravice, če bo obveljalo stališče v izpodbijani sodbi, v podobnih kršitvenih primerih obravnavani različno. Če bo namreč kršeče blago najdeno na trgu Republike Slovenije, bo imetnik pravice lahko vložil vse zahtevke iz 121. člena ZIL-1 in zahteval, da sodišče kršitelju naloži uničenje blaga na stroške kršitelja in plačilo stroškov skladiščenja, če pa bo blago zadržano ob uvozu v RS, pa bo imetnik pravice lahko vložil zgolj ugotovitveni in prepovedni zahtevek, nato pa bo moral po plačilu stroškov namesto kršitelja v novem pravdnem postopku poskusiti izterjati plačane stroške.

Razlogi za delno zavrženje revizije

9. Revident uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka ter predlaga, da se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da se toženi stranki naloži v plačilo stroškov pritožbenega postopka (podredno pa, da se razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje). Po petem odstavku 128. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Revizija zoper sklep pa je omejena (384. člen ZPP). Dovoljena je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Med take sklepe pa sklep o pravdnih stroških ne sodi. Zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena in jo je bilo treba zavreči (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP).

Razlogi za delno ugoditev reviziji

10. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bilo blago, ki ga je začasno zadržal Carinski urad Koper z odločbo št. 4243-2/2011-67 z dne 10. 8 2011, ponarejeno in da tako krši znamke tožeče stranke, toženi stranki pa sta tudi prepovedali bodoča kršitvena ravnanja. Revizijsko sporno pa ostaja, ali je tožeča stranka upravičena uveljavljati tudi zahtevka za uničenje zadržanega blaga ter naložitev plačila stroškov skladiščenja in manipulacije. Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04 in nasl. – ZICPES), ki predstavlja zakonsko podlago za postopanje carinskih organov pri kršitvah pravic intelektualne lastnine, v prvem odstavku 74. člena določa, da carinski organ do pravnomočne odločitve sodišča zaseže blago, glede katerega je bila vložena tožba v skladu s 13. členom uredbe o varstvu pravic intelektualne lastnine, potem ko je imetnik pravice carinskemu organu sporočil, da blago krši pravice intelektualne lastnine in podal zahtevek za uničenje blaga, deklarant, lastnik blaga ali oseba, ki z blagom razpolaga, pa je temu izrecno nasprotovala. V 75. členu ZICPES je nadalje določeno, da se zaseženo blago v primeru pravnomočne odločitve sodišča, da blago krši pravice intelektualne lastnine, praviloma uniči, uničenje pa se izvede v skladu s carinskimi predpisi o uničenju neskupnostnega blaga pod carinskim nadzorom. V 76. členu je urejeno vprašanje stroškov hrambe in ohranjanja blaga v času zasega blaga do pravnomočne odločitve sodišča oziroma do uničenja blaga ter stroške samega uničenja. V zvezi s tem je določeno, da te stroške nosi oseba, zoper katero je imetnik pravice sprožil postopek za varstvo pravic. Ne glede na to pa v izrecno navedenih primerih nosi stroške imetnik pravice, in sicer če ta v predpisanem roku ne vloži tožbe oziroma če tožbo umakne; če sodišče zavrže tožbo ali zavrne tožbeni zahtevek; če deklarant, lastnik blaga ali oseba, ki z blagom razpolaga, poda soglasje za uničenje blaga oz. se soglasje domneva ali če imetnik pravice namesto dokazila o vložitvi tožbe predloži dogovor o uničenju blaga; ali če nastalih stroškov v roku ne poravna oseba, zoper katero je imetnik pravice sprožil postopek za varstvo pravic. Glede na te določbe je sodišče druge stopnje drugače kot sodišče prve stopnje zaključilo, da sta uničenje spornega blaga ter odločitev o stroških hrambe in uničenja blaga predmet carinskega in ne pravdnega postopka.

11. Vrhovno sodišče je v odločbi III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005 že pojasnilo, da je postopek v zvezi s carinskimi ukrepi postopek, ki teče vzporedno s postopkom zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Medtem ko se v postopku pred carinskimi organi odloča o utemeljenosti zadržanja blaga, se v pravdnem postopku odloča o zatrjevani kršitvi pravic intelektualne lastnine. Pravna in dejanska podlaga za odločanje v obeh postopkih tako ni ista. Čeprav je pri odločanju v zadevi III Ips 90/2004 Vrhovno sodišče uporabilo Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/01 – ZCUKPIL), pa ZICPES, ki ga je nadomestil in ki ga je potrebno uporabiti v obravnavani zadevi, ne predstavlja spremembe v smislu razmejitve carinskega postopka od pravdnega postopka zaradi kršitve pravic.

12. V primeru kršitve pravic znamke lahko njen imetnik vloži tožbo zaradi kršitve pravic in uveljavlja enega ali več tožbenih zahtevkov, kot so določeni v 121. in 121.a členu Zakona o industrijski lastnini (Uradni list, št. 45/01 in nasl. – v nadaljevanju: ZIL-1). Enako velja, če je blago na podlagi suma kršitve znamke ob uvozu zadržal carinski organ, pa je nato deklarant, lastnik blaga oziroma oseba, ki razpolaga s spornim blagom, podala izjavo, da blago ne krši znamke oziroma je uničenju blaga nasprotovala. V tem primeru carinski organ blago zaseže do pravnomočne odločitve sodišča. Postopanje carinskih organov po Zakonu o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti pa ne posega v ureditev sodnega varstva pravic iz znamke. ZICPES (ZCUKPIL) tako ne more predstavljati specialnejšega zakona nasproti ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, medtem ko ZIL-1 ureja pravice imetnika znamke v razmerju do kršiteljev. Carinski organi nimajo nobene pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine, njihovo ukrepanje v zvezi z blagom pa je odloženo do pravnomočne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku zaradi kršitve pravic.

13. ZIL-1 je tako edini zakon, ki ureja obseg sodnega varstva imetnika znamke (in drugih pravic industrijske lastnine) oz. zahtevke, ki jih lahko uveljavlja proti kršitelju. Tako lahko imetnik pravice uveljavlja opustitveni zahtevek, odškodninski zahtevek, zahtevek za objavo sodbe in zahtevek za odstranitev ali uničenje predmetov ter sredstev kršitve. Gre za zahtevke, ki jih lahko zoper kršitelja uveljavlja vsak imetnik pravice, ne glede na to, ali je bil pred tem v teku carinski postopek. Zakon namreč ne razlikuje med opremljanjem blaga ali embalaže z znakom, ponujanjem blaga, njegovim dajanjem na trg, skladiščenjem, uvozom ali izvozom pod tem znakom ter uporabo znaka v poslovni dokumentaciji in v oglaševanju (drugi odstavek 47. člena ZIL-1). Sodno varstvo, ki ga uživa imetnik znamke, mora biti enako v vseh primerih kršenja pravic iz znamke. Zgolj dejstvo, da je bila kršitev storjena z uvozom, imetniku znamke ne jemlje pravice do uveljavljanja zahtevkov po 121. in 121.a členu ZIL-1. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je uničenje spornega blaga predmet carinskega in ne pravdnega postopka. V prvem odstavku 121. člena ZIL-1 je namreč izrecno predvideno, da lahko imetnik pravice s tožbo zahteva, da se uničijo predmeti kršitve. Ker je tožeča stranka med drugim podala tudi tožbeni zahtevek za uničenje spornega blaga in ker tožena stranka ni ugovarjala, da bi bilo blago že uničeno, je tožbeni zahtevek utemeljen.

14. Drugače pa velja za zahtevek glede stroškov skladiščenja in manipulacije s spornim blagom, ki nastanejo od dne zadržanja blaga do njegovega uničenja. Revident navaja, da je zahtevek utemeljen na podlagi določb prvega in drugega odstavka 121. člena ZIL-1, ki jih določila carinskih predpisov glede praktične izvedbe plačila stroškov ne morejo izničiti. Vendar pa iz 121. člena ZIL-1 ne izhaja, da bi lahko imetnik znamke vložil tožbeni zahtevek za naložitev stroškov skladiščenja in manipulacije z blagom kršitelju. Prav tako zahtevek ne more izhajati iz zahtevka za uničenje spornega blaga ali zahtevka za odstranitev predmetov kršitve oz. za odstranitev stanja, ki je nastalo s kršitvijo. Vprašanje stroškov skladiščenja in manipulacije s spornim blagom namreč nima neposredne povezave s samo kršitvijo, namen sodnega varstva po 121. členu ZIL-1 pa je predvsem v prenehanju kršitve pravice in vzpostavitvi stanja pred kršitvijo. V tem smislu je tožba zaradi kršitve pravic podobna negatorni tožbi stvarnega prava. Neuporabljive so tudi določbe o povrnitvi škode po 121.a členu ZIL-1, saj tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi ji nastala kakšna škoda oz. niti ni zahtevala povrnitve škode, zahtevka pa tudi ni opredelila po višini. Odločitev sodišča druge stopnje, da je zahtevek za naložitev stroškov skladiščenja blaga in manipulacije z zadržanim blagom toženi stranki materialnopravno neutemeljen, je tako pravilna.

15. Revizijsko sodišče je tako reviziji delno ugodilo in odločitev sodišča druge stopnje glede uničenja zadržanega blaga spremenilo tako, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem neutemeljenem delu pa jo je zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških postopka

16. Ker je tožeča stranka z revizijo uspela zgolj deloma, je upravičena do polovične povrnitve stroškov revizijskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 164. člena ZPP). Stroški tožeče stranke so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.

Datum zadnje spremembe:

05.05.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba U 2092/2002
• UPRS Sodba I U 401/2022-16
• UPRS Sodba I U 291/2022-9