Sklep I Up 125/2014

Jedro

Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretji alineji 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera), kot so npr. število civilnih žrtev in zmožnost oziroma nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči. Humanitarne in socialno ekonomske razmere so za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne le v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju po 3. členu EKČP; če razmere ne dosegajo praga kršitve 3. člena EKČP, tudi po praksi ESČP ni ovir, da se prosilec ne bi vrnil v izvorno državo.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 267/2014-30 z dne 19. 2. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-182/2011/16 (1372-12) z dne 25. 7. 2012, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v rednem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-150/2013-21 z dne 23. 1. 2014 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča (I Up 12/2013) in Upravnega sodišča (I U 1703/2012-17) ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ob ponovni preučitvi odločbe tožene stranke in v zvezi z napotili Ustavnega sodišča ter proučitvi sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Elgafaji sodišče prve stopnje toženi stranki nalaga, da v ponovljenem postopku celovito upošteva stališča iz sodbe SEU v zadevi Elgafaji in ob njihovem upoštevanju ponovno odloči o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz tretje alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in potrdi njeno odločbo oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališčem, da stopnja nasilja v smislu 15.(c) člena Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in vsebini te zaščite (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva) dosega prag resne škode že v primeru, ko vsem oziroma nobenemu civilistu ni mogoče zagotoviti, da ne bodo postali žrtve nasilja oziroma v primeru, če je kdorkoli ubit, ker se je ob nepravem času znašel na nepravem mestu. Standard resne škode je sodišče prve stopnje spustilo na verjetnost oziroma zgolj naključje, kar je v nasprotju s stališči SEU (v zadevi Elgafaji in zadevi Aboubacar Diakité), ki je obstoj utemeljenih razlogov za prepričanje, da se bo prosilec že zaradi svoje navzočnosti na določenem kraju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, povezalo z izjemnimi situacijami. Absolutne varnosti ni mogoče zagotoviti nikomur, povsod namreč obstaja tveganje, da posameznika doleti nesreča, ki se lahko konča s smrtnim izidom. Standard nahajati se v državi, kjer poteka oborožen spopad „povsem brez tveganja“, kot ga je vzpostavilo prvostopenjsko sodišče, pa je v nasprotju s stališči SEU. Glede na število prebivalcev v Kabulu (približno 6 milijonov) in število ubitih civilistov (v provinci Kabul je bilo v letu 2011 ubitih 71 civilistov) ter število prebivalcev v Republiki Sloveniji (2 milijona) in število umrlih oseb v prometnih nezgodah v Sloveniji (v letu 2012 je bilo 130 smrtnih žrtev) je verjetnost, da posameznik, ki se nahaja na območju Slovenije, izgubi življenje v prometni nesreči večja od možnosti, da prebivalec v Kabulu izgubi življenje zaradi oboroženega spopada.

4. Tožeča stranka v obširnem odgovoru na tožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je sodbo I U 1703/2012-17 z dne 28. 11. 2012 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, ki je predmet presoje tudi v tem upravnem sporu. Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 12/2013 tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo; Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-150/2013-21 z dne 23. 1. 2014 sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi svoje odločbe Ustavno sodišče navaja, da so bili pravni pojmi „samovoljno nasilje“ in „individualna grožnja“, ki jih je v postopku izpostavljal tožnik, predmet razlage SEU v zadevi Elgafaji. Sodišče prve stopnje bi moralo zato tožnikove tožbene ugovore presojati v luči meril, ki so bila sprejeta v navedeni sodbi. Prav tako bi sodišče moralo jasno in določno obrazložiti, katere dejanske ugotovitve je štelo za odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v delu izvorne države (Kabulu), kamor naj bi bil pritožnik vrnjen, ne dosega takšne stopnje, ki bi pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je tožnika prikrajšalo za pravico do obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave RS). Pravne pojme iz sodbe Elgafaji bi moralo sodišče napolniti s presojo dejanskih okoliščin, na tej podlagi pa bi moralo utemeljiti oceno, ali stopnja samovoljnega nasilja v tožnikovi izvorni državi oziroma njenem delu dosega takšno raven, da v primeru vrnitve tožniku grozi nevarnost nastanka resne škode. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožnikovi tožbi ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, pri tem pa ni opravilo presoje, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, temveč je glede pojmov „samovoljno nasilje“ in „individualne grožnje“ postavilo svoj pravni standard, ki ne izhaja niti iz odločb SEU niti iz odločbe Ustavnega sodišča, in toženi stranki naložilo, da razmere v tožnikovi izvorni državi oziroma njenem delu, v katerega naj bi se tožnik vrnil, oceni z upoštevanjem takega pravnega standarda.

7. Iz sodbe SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07) izhaja, da je člen 15(c) Kvalifikacijske direktive v povezavi s členom 2(e) iste direktive, treba razlagati tako, da obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine; ter da se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokaznega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoči oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. V 44. točki obrazložitve sodbe v zadevi Elgafaji se SEU sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) oziroma sodbo v zadevi NA proti Združenemu kraljestvu predvsem točke od 115. do 117. te sodbe. V 116. točki sodbe NA proti Združenemu kraljestvu je ESČP sprejelo stališče, da se v izjemnih primerih prosilcu, ki je navajal, da je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju, lahko prizna zaščita na podlagi 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), če je izkazal, da obstajajo resni razlogi, ki kažejo, da praksa sistematičnega trpinčenja obstaja in da je prosilec član preganjane skupine. V 117. točki te sodbe pa je ESČP sprejelo stališče, da zgolj možnost pridržanja in trpinčenja ne zadostuje za priznanje zaščite po 3. členu EKČP, temveč mora prosilec izkazati posebne okoliščine v lastnem primeru, zaradi katerih je mogoče predvideti, da se bo dejansko soočil s trpinčenjem oziroma ravnanjem v nasprotju s 3. členom EKČP.

8. Tudi v zadevi C-285/2012 (Aboubacar Diakité z dne 30. 1. 2014) je SEU glede priznanja subsidiarne zaščite na podlagi 15(c) člena Kvalifikacijske direktive zavzelo stališče, da obstoj oboroženega spopada lahko vodi do priznanja subsidiarne zaščite zgolj takrat, ko je izjemoma treba šteti, da spopadi med vladnimi silami in eno ali več oboroženimi skupinami povzročajo resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito v smislu 15(c) Kvalifikacijske direktive, ker samovoljno nasilje v teh spopadih doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec, če se vrne v zadevno državo ali zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno in individualno grožnjo.

9. Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretji alineji 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera), kot so npr. število civilnih žrtev in zmožnost oziroma nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči. Humanitarne in socialno ekonomske razmere so za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne le v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju po 3. členu EKČP; če razmere ne dosegajo praga kršitve 3. člena EKČP, tudi po praksi ESČP ni ovir, da se prosilec ne bi vrnil v izvorno državo.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je razlaga sodbe SEU v zadevi Elgafaji, kot jo je podalo prvostopenjsko sodišče, materialnopravno napačna. Iz te sodbe izhaja, da se na podlagi 15(c) člena Kvalifikacijske direktive obstoj resne in individualne grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec samo zaradi navzočnosti na ozemlju, kjer sicer poteka oborožen spopad, soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Standard prepričanja je podan, kadar o udejanjanju možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja, ne dvomi noben razumen človek. Nikomur ni mogoče zagotoviti življenja „povsem brez tveganja“; še posebej ne v situaciji oboroženega spopada; golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda iz tretjega odstavka 28. člena ZMZ oziroma 15(c) člena Kvalifikacijske direktive.

11. Zaradi materialnopravne napačne razlage 15(c) člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s sodbo SEU v zadevi Elgafaji se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejanskih ugotovitev tožene stranke v odločbi, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite; posledično sodišče ni ugotovilo, ali samovoljno nasilje v prosilčevi izvorni državi, Kabulu oziroma okraju Bati Kot v provinci Nangarhar, dosega takšno stopnjo, da bi to v primeru tožnikove vrnitve pomenilo resno in individualno grožnjo za njegovo osebnost ali življenje.

12. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z razlago sodbo SEU, kot jo je podalo Vrhovno sodišče v tej sodbi, opredeliti do dokazne ocene tožene stranke v izpodbijani odločbi. V sodbi bo moralo jasno in določno obrazložiti, katere dejanske ugotovitve šteje za odločilne pri presoji, ali samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi, Kabulu oziroma okraju Bati Kot, v primeru njegove vrnitve, lahko pomeni resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Če bo presodilo, da je dokazna ocena tožene stranke napačna oziroma se z njo ne bo strinjalo, bo na podlagi izvedenih dokazov sprejelo svojo - drugačno oceno in jo ustrezno obrazložilo (oziroma, če bo menilo, da niso bili izvedeni vsi dokazi, bo lahko izvedlo dodatne dokaze na glavni obravnavi) ter uporabilo ustrezno materialno pravo.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Up 312/2014
• VSRS Sklep I Up 258/2014
• UPRS sodba I U 2011/2014