Sklep I Up 107/2014

Jedro

Če prosilec izpodbija odločbo, s katero mu je priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), mora sodišče, če tožbi ugodi, odločbo azilnega organa odpraviti v celoti, torej tudi v delu že priznane subsidiarne zaščite.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1419/2013-10 z dne 11. 2. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-175/2013/7 (1312-15) z dne 21. 8. 2013, v delu, v katerem je smiselno zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje statusa begunca, ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka ugodila tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito in mu priznala subsidiarno zaščito; v 2. točki izreka pa odločila, da odločba velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let, da pa lahko pristojni organ v tem času uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa. Glede zavrnitve begunskega statusa tožena stranka ugotavlja, da razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo (vpoklic v vojsko in Kurdska narodnost) ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu 26. člena ZMZ v zvezi s 1.a členom Ženevske konvencije.

2. V razlogih sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik v prošnji kot poglaviten razlog za zapustitev izvorne države navedel vpoklic v sirsko vojsko, pripadniki te vojske pa so odgovorni za zločine zoper civilno prebivalstvo. V odločbi se tožena stranka ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi s preganjanjem zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu v smislu pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ v zvezi s 1.a členom Ženevske konvencije, in se tako ni opredelila do razlogov, ki se nanašajo na status begunca, zato je v tem delu izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje. Postopek mednarodne zaščite je enoten postopek. V izreku odločbe in sodbe se ne odloči posebej o statusu begunca in posebej o statusu subsidiarne zaščite. Če se prvostopenjsko sodišče ne strinja s priznano obliko mednarodne zaščite (subsidiarno zaščito), lahko s tožbo napadeno odločbo odpravi le v celoti, in ne le v delu, s katerim je smiselno zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje statusa begunca. Med drugim navaja, da osebam, ki zavrnejo služenje vojaškega roka, grozi kazen od šestih mesecev do petih let zapora, po njenem mnenju pa to ni nesorazmerna kazen. Po vpoklicu v vojsko se je tožnik v domačem okolju skrival daljše obdobje, pri tem pa ni utrpel nobenih posledic; zato njegove navedbe glede zavrnitve služenja vojaškega roka za obravnavani primer niso bistvene.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje stališču tožene stranke, da bi moralo sodišče, ki je tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na begunski status, v celoti odpraviti odločbo tožene stranke. Odločbo tožene stranke je tožnik izpodbijal le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Odprava odločbe v delu že priznane subsidiarne zaščite bi predstavljala poseg v ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, takšne odločitve pa tožnik ni zahteval, niti je ni želel, zasleduje pa cilj, da se mu prizna status begunca. Odločitev, da se mu ne prizna begunski status je tožena stranka utemeljila zgolj z navedbo, da iz pridobljenih informacij ne izhaja, da bi osebam, ki so zavrnile služenje vojaškega roka, grozila usmrtitev. Po tožnikovi oceni predstavlja predpisana zaporna kazen v trajanju do petih let nesorazmerno kazen v smislu 26. člena ZMZ. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev sodišča prve stopnje, ki je odpravilo odločbo tožene stranke v delu, v katerem je smiselno zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje statusa begunca, z odločbo pa mu je bila priznana subsidiarna zaščita. S tako odločitvijo sodišča prve stopnje je nastala nezakonita pravna situacija, ki bi, če Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ne bi razveljavilo, pomenila, da je tožniku pravnomočno priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, hkrati pa bi bil tožnik prosilec za priznanje mednarodne zaščite v obliki begunca.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZMZ pomeni mednarodna zaščita status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ).

8. Po določbi 40. člena ZMZ prosilec vloži eno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pristojni organ pa prošnji z odločbo ugodi, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite bodisi v obliki statusa begunca, ali pa v obliki statusa subsidiarne zaščite, saj gre za en postopek in je z ZMZ predpisan tudi vrstni red presojanja izpolnjevanja pogoja za eno oziroma drugo obliko mednarodne zaščite (34. člen ZMZ). ZMZ ne daje podlage za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito kot o dveh zahtevkih, o katerih je treba odločiti z izrekom, saj ne gre za dve pravici, temveč sta status begunca oziroma subsidiarna zaščita le dve obliki ene pravice - pravice do mednarodne zaščite.

9. Po določbi 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s 30. členom ZMZ (ki določa, da se v postopku za podelitev mednarodne zaščite uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek), se z izrekom odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. V obravnavanem primeru je tožena stranka z izrekom odločbe odločila o tožnikovem zahtevku v celoti in sicer tako, da mu je priznal mednarodno zaščito v obliki subsidiarne zaščite. Po določbah ZUS-1 pa se v upravnem sporu s tožbo izpodbijajo odločitve (in dejanja) državnih organov.... (1. člen ZUS-1), torej se izpodbija izrek ne pa obrazložitev odločbe. Zato tudi sodišče ne more odpraviti obrazložitve odločbe, kot je to storilo v tem primeru, izrek odločbe pa pustiti v veljavi.

10. Kot je navedeno v 8. točki te sodbe sta status begunca oziroma subsidiarna zaščita dve obliki ene pravice - pravice do mednarodne zaščite. Če prosilec izpodbija odločbo, s katero mu je priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), mora sodišče, če tožbi ugodi, odločbo azilnega organa odpraviti v celoti, torej tudi v delu že priznane subsidiarne zaščite.

11. Ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv oziroma protisloven, je Vrhovno sodišče sodbo na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 75. člena ZUS-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek

Datum zadnje spremembe:

31.07.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 72/2018
• UPRS Sodba I U 1051/2019-7
• Sodba I Up 401/2012