<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sklep I Up 123/2014

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:I.UP.123.2014
Evidenčna številka:VS1014711
Datum odločbe:16.04.2014
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 387/2014
Senat:Martina Lippai (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
Institut:kolktivno upravljanje avtorskih pravic - ukrep nadzornega organa - promocijski sklad - začasna odredba - pritožba - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu

Jedro

Vsako meritorno odločanje zahteva predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk. To velja tudi za zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Da bi bil tak predhodni preizkus tožbe opravljen, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno. Presoja procesnih predpostavk za tožbo oziroma za vsebinsko odločanje v obravnavanem primeru, še zlasti glede na to, da je pritožnik kot primarni tožbeni predlog predlagal, da sodišče prve stopnje izreče izpodbijani sklep tožene stranke za ničen, mora še pred odločitvijo o začasni odredbi zajeti tudi to presojo oziroma zlasti, ali ni z izpodbijanim sklepom, ki naj bi ga tožena stranka izdala v okviru svojih nadzorstvenih pristojnosti, odločila o zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 387/2014-6 z dne 11. 3. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vloženo skupaj s tožbo, s katero bi se do pravnomočnosti sodne odločbe odložila izvršitev sklepa Urada za intelektualno lastnino, št. 31221-29/2011-22/105 z dne 27. 1. 2014. Z izpodbijanim sklepom je navedeni upravni organ ugotovil, da je pritožnik od 11. 5. 2005 do vključno z letom 2010 v promocijski ali drug podoben sklad odvajal del zbranih avtorskih honorarjev in nadomestil tudi tistih imetnikov avtorskih pravic, ki mu za to niso dali izrecnega soglasja, čeprav bi moral prihodek iz svoje dejavnosti nameniti le za avtorske honorarje članov in za pokrivanje stroškov poslovanja v skladu z letnim načrtom, ki ga sprejme skupščina kolektivne organizacije (1. točka izreka); pritožniku naložil, da v roku 12 mesecev od vročitve tega sklepa odpravi navedeno kršitev tako, da tam opredeljene dele zneskov, ki so bili brez izrecnega soglasja imetnikov pravic odvedeni v promocijski ali drug sklad v poslovnih letih od 2005 do 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi razdeli med tiste imetnike pravic, ki niso izrecno soglašali, da se del njihovega avtorskega honorarja odvede v promocijski ali podoben sklad, tako da bo vsak posamezni imetnik pravic poleg zneska, ki ga je prejel že po izvedeni delitvi za posamezno leto, prejel še preostali del avtorskega honorarja, ki mu za posamezno leto pripada in bi ga prejel, če ta del ne bi bil odveden v promocijski ali podoben sklad, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka); pritožniku odredil, da v roku 8 dni od izteka roka iz prejšnje točke izreka organu predloži dokaze o odpravi kršitve iz prejšnje točke izreka tega sklepa (3. točka izreka) in da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo zahtevane začasne odredbe zavrnilo, ker iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da se pritožniku odredi, da odpravi kršitev v roku 12 mesecev od vročitve tega sklepa tožene stranke, kar pomeni, da bo moral pritožnik svojo obveznost izvršiti šele v enem letu, zato pritožnik že iz tega razloga ni verjetno izkazal nastanka težko popravljive škode, saj lahko sodišče o zadevi v teku s sklepom določenega roka za izpolnitev naložene obveznosti tudi že pravnomočno odloči, zato izdana začasna odredba ne bi dosegla namena, ki je v preprečitvi izvršitve akta do pravnomočne odločitve o tožbi. Pritožnik pa tudi škode, ki jo kot težko popravljivo zatrjuje, ni verjetno izkazal.

3. Pritožnik vlaga pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je vsebina obravnavanega upravnega spora vezana na vprašanje obstoja pritožnikove obveznosti za izvršitev plačila avtorjem na podlagi izpodbijanega akta tožene stranke. Zato so neutemeljene in nesmiselne navedbe tožene stranke, ki v odgovoru na pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da bi škoda nastala prav v primeru neizvršitve akta. Če pa tožena stranka s temi nejasnimi navedbami v resnici trdi, da so navedeni avtorji upravičeni do izplačila navedenih zneskov na podlagi civilnopravnih razmerij s SAZAS in da je glede obstoja teh obveznosti izpodbijani akt vsebinsko nepomemben, potem tudi sama priznava navedbe tožeče stranke, obširno pojasnjene v vloženi tožbi, da je odločila v civilnopravni zadevi, o kateri sploh ni mogoče odločiti v upravnem postopku, in je torej izpodbijani akt ničen. Ničnega akta pa tožeča stranka ni dolžna izvršiti. Za pritožnika je težko popravljiva posledica sama izpolnitev naložene obveznosti, zato je dolžina roka za izpolnitev za odločitev o začasni odredbi nebistvena. V danem primeru določene posledice izvršitve akta niso sporne niti med strankami, saj bi se izjemno velik obseg sredstev prenesel na izjemno veliko število zasebnopravnih subjektov. Prav tako je nesporno, da pritožnik ne razpolaga z drugimi sredstvi kot s tistimi, ki jih pridobi v okviru svoje dejavnosti in ki jih mora v okviru tekočega delovanja dodeljevati avtorjem. Sredstva, namenjena za promocijski sklad, so bila skladno z namenom v preteklih letih tudi že porabljena. Prvostopenjsko sodišče v ničemer ne obrazloži vsebine stališča, da materialna škoda ni težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1 in kdaj bi bil ta pogoj lahko izpolnjen, tako da pravna argumentacija, ki bi tožeči stranki omogočala v tem primeru učinkovito pritožbo in soočenje z argumenti sodišča prve stopnje, sploh ni podana in predstavlja tudi kršitev 22. člena Ustave. Opozarja, da je izpodbijani upravni akt ničen (in sicer med drugim iz razloga nepristojnosti za izdajo izpodbijanega akta, kot je to obrazloženo v 2., 3. in 4. točki tožbe). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da samo odloči o zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na pritožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Vsako meritorno odločanje sodišča zahteva predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk. To velja tudi za zahtevo za izdajo začasne odredbe. Vendar mora po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (sklep I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011 in drugi) sodišče prve stopnje, ko gre za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, še prej opraviti preizkus, ali so izpolnjeni pogoji (procesne predpostavke) za vsebinsko obravnavanje tožbe. Z vložitvijo tožbe v upravnem sporu pridobi tožnik možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena Zakona o upravnem sporu. Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je torej vložitev tožbe, ki mora biti popolna, razumljiva ter izpolnjevati druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus.

8. Da bi bil tak predhodni preizkus tožbe opravljen, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno. Presoja procesnih predpostavk za tožbo oziroma za vsebinsko odločanje v obravnavanem primeru, še zlasti glede na to, da je pritožnik kot primarni tožbeni predlog predlagal, da sodišče prve stopnje izreče izpodbijani sklep tožene stranke za ničen, mora še pred odločitvijo o začasni odredbi zajeti tudi to presojo oziroma zlasti, ali ni z izpodbijanim sklepom, ki naj bi ga tožena stranka izdala v okviru svojih nadzorstvenih pristojnosti, odločila o zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

9. Ker je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča že zaradi navedenega bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), se Vrhovno sodišče v presojo ostalih pritožbenih ugovorov ni spuščalo, ampak je na podlagi 77. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti pomanjkljivosti, navedene v tem sklepu.

10. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek prvostopenjskemu sodišču, je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo.


Zveza:

ZUS-1 člen 32, 32/2, 75, 75/2, 77.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.07.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4MjIz