Sodba II Ips 109/2012

Jedro

Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Ugotovitev imetnika pravice uporabe zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu SPZ, je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven. Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v korist subjekta, ki se je lastninil po navedenem predpisu.

Izrek

Revizijam se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožniki so dolžni v 15 dneh povrniti prvotoženi stranki 9.813,86 EUR, drugotoženi stranki 4.746,14 EUR in stranskemu intervenientu 2.854,25 EUR stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Prej enotna parcela št. 141 k.o. ... se je v letu 1996 delila tako, da je iz nje nastala tudi parcela št. 2201/5 k.o. ..., ta pa se je v letu 2004 delila tako, da sta iz nje nastali parceli št. 2201/5 in 2201/6 k.o. ... Odločitev v tej zadevi se, kot bo razvidno iz naslednje točke obrazložitve, nanaša na prvo, le deloma pa tudi na drugo.

2. Sodišče prve stopnje je:

- ugotovilo, da sta prodajna pogodba, št. 296/1-2005, ki sta jo 16. 6. 2005 sklenili A. in B. B., in zemljiškoknjižno dovolilo, št. 21/1-2006, ki ga je 6. 1. 2006 izstavila A., v delu, ki se nanaša na solastniški delež 4/8-in parcele št. 2201/5 k.o. ..., nična,

- ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na drugo toženko B. B., ki je bila pri parceli št. 2201/5 k.o. ... vpisana s sklepom Okrajnega sodišča v Sežani pod opr. št. Dn 488/2008 za solastniški delež 4/8-in, neveljavna,

- razsodilo, da se pri parceli št. 2201/5 k.o. ... pri solastninskem deležu 4/8-in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše vpis lastninske pravice v korist B. B. in vpiše lastninska pravica v korist A.,

- ugotovilo, da je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim številka 248/2-2003, ki sta jo 14. 4. 2003 sklenili A. in C. v delu, ki se nanaša na solastninski delež 4/8-in tedanje nepremičnine s parcelno št. 2201/5 k.o. ..., nična,

- ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na prvo toženko, ki je bila pri navedeni nepremičnini vpisana s sklepom Okrajnega sodišča v Sežani Dn 2043/2003 glede solastninskega deleža 4/8-in, neveljavna, in

- razsodilo, da se pri nepremičninah s parc. št. 2201/5 in 2201/6 k.o. ... pri solastninskem deležu 4/8-ine vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše vpis lastninske pravice v korist A. in vpiše splošno ljudsko premoženje ter C. kot imetnik pravice uporabe.

3. Sicer je glede ostalih 4/8 tožbo zavrglo. Drugostopenjsko sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- tožniki so dediči denacionalizacijske upravičenke D. D., ki je predlog za denacionalizacijo vložila 23. 8. 1990 laično, nato pa še 7. 1. 1993 po odvetniku;

- denacionalizacijski postopek je prekinjen do odločitve v tej zadevi in v zadevi II Ips 126/2013;

- parcela št. 2201/5 k.o. ... je bila ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) del parcele št. 141 k.o. ... ter je bila družbena lastnina v uporabi Kmetijske zadruge E. (pravnega prednika C.);

- parcela št. 141 k.o. ... se je leta 1996 delila; iz nje je nastala tudi parcela št. 2201/5, ki se je v letu 2004 razdelila na parceli št. 2201/5 in 2201/6;

- Kmetijska zadruga C. je v letu 2003 s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim parcelo št. 2201/5 (ki je tedaj obsegala tudi sedanjo parcelo 2201/6) prenesla na A.;

- P. je nato leta 2005 parcelo št. 2201/5 k.o. ... (torej brez sedanje parcele št. 2201/6) prodala B. B.;

- do 7. 6. 1993, ko se je iztekel prekluzivni rok za vložitev začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), denacionalizacijska upravičenka izdaje začasne odredbe ni predlagala; to je predlagala šele desetletje kasneje;

- A. je parcelo št. 2201/5 k.o. ... vključila v otvoritveno bilanco in jo olastninila.

5. Na teh dejanskih ugotovitvah temelji presoja obeh nižjih sodišč:

- da je pogodba, s katero je C. priznal A. lastninsko pravico na parceli št. 2201/5 k.o. ..., nična po 88. členu ZDen ter da začasna odredba ni bila potrebna, ker se parcela ni lastninila po Zakonu o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), pa tudi če bi se, ne bi bilo nič drugače, saj ZZad ni predpisoval enakih posledic opustitve predloga za izdajo začasne odredbe kot ZLPP;

- da je pogodba med A. in B. B. nična po 88. členu ZDen in da začasne odredbe po ZLPP od tožnikov ni bilo mogoče zahtevati, ker zemljiškoknjižno stanje ni izkazovalo pravice uporabe A.

6. Reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili prva in druga tožena stranka. Prva toženka je vložila direktno revizijo, druga toženka pa s sklepom II DoR 28/2012 dopuščeno revizijo. Dopuščena je bila revizija glede pravnih vprašanj (i) pravilnosti stališča sodišč, da tožniki niso bili dolžni zavarovati svoje terjatve za izročitev nepremičnine, in (ii) ali dobra vera osebe, v katere korist je vknjižena pridobitev pravice, izključuje izbrisno tožbo po 88. členu ZDen.

7. Prva toženka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da izpodbijana sodba ni odgovorila na njene trditve o tem, da je bila denacionalizacijska upravičenka za zavarovanje svoje pravice do vrnitve sporne nepremičnine v naravi dolžna predlagati izdajo začasne odredbe. Poudarja, da je bila to dolžna storiti ne glede na neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (zunajknjižnim) ter obsežno argumentira pomen začasnih odredb po ZLPP in po ZZad. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je po njenem prepričanju materialnopravno zmotna, razlogi, s katerimi utemeljuje to prepričanje, pa se v bistvenem ujemajo z razlogi revizije druge toženke.

8. Druga toženka B. B. glede prvega dopuščenega vprašanja zastopa stališče, da se je zato, ker denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe ne po ZLPP ne po ZZad, lastninsko preoblikovanje A. veljavno izvedlo, nepremičnina je veljavno na podlagi pogodbe med C. in A. v letu 2003 prešla v last A., ki se je v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica, sama druga toženka pa se je kot dobroverni tretji na vpis utemeljeno zanesla. V zvezi z drugim dopuščenim pravnim vprašanjem poudarja, da je ves čas zatrjevala svojo dobrovernost, da tožniki njene dobre vere niso izpodbijali, sodišče pa se ni opredelilo do določbe tretjega odstavka 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in ni upoštevalo, da izbrisne tožbe ni mogoče vložiti zoper dobrovernega vknjiženega pridobitelja knjižne pravice.

9. Tožniki so na reviziji odgovorili in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj ju zavrne.

O dovoljenosti revizije prve toženke

10. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (dovoljena revizija) oziroma v 15 dneh po vročitvi sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (dopuščena revizija). Predpostavke dovoljenosti vsakega od navedenih izrednih pravnih sredstev določa ZPP v naslednjih dveh odstavkih 367. člena: če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, lahko stranke vložijo dovoljeno revizijo, če vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega 40.000 EUR, a presega 2.000 EUR, in če Vrhovno sodišče revizijo dopusti, pa lahko vložijo dopuščeno revizijo.

11. Tožniki so zahtevali ugotovitev ničnosti dveh pravnih poslov (prodajne pogodbe in pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim) in zahtevali presojo o neveljavnosti na njuni podlagi temelječih zemljiškoknjižnih vpisov. Vrednost spora so opredelili za vsak pravni posel ločeno, in sicer z zneskoma 43.398,43 EUR in 78.868,30 EUR. Ker je bila tožba glede 4/8-in nepremičnin, ki sta predmet spora, zavržena, so bile predmet izpodbijanja drugostopenjske sodbe le preostale 4/8-ine, prva toženka pa je kot vrednost spornega predmeta v svoji reviziji navedla polovico prej navedenih zneskov, ki nobeden ne presega praga za dovoljeno revizijo iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Pravico vložiti dovoljeno (direktno) revizijo je utemeljevala s stališčem o povezanosti zahtevkov za ugotovitev ničnosti obeh pogodb (če je nična prva, je tudi poznejša) in posledični nujnosti seštevanja vrednosti obeh zahtevkov po določbi petega odstavka 367. člena ZPP.

12. Vrhovno sodišče navedenemu stališču pritrjuje. Revizija prve toženke je zato dovoljena.

O utemeljenosti revizij prve in druge tožene stranke

13. Reviziji sta utemeljeni.

Glede procesne kršitve

14. Očitek prvotoženke o procesnih kršitvah je neutemeljen. Razloge o (ne)pomembnosti predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP in po ZZad je pritožbeno sodišče navedlo v 12. in 13. točki obrazložitve (in le, če jih ne bi, bi šlo za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). O katerih odločilnih dejstvih in v čem naj bi bilo nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in samimi temi listinami (kar bi lahko pomenilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka istega člena zakona), revizija ne pojasni, Vrhovno sodišče pa na nobenega od revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP).

Glede zmotne uporabe materialnega prava

15. Glede tega revizijskega razloga je Vrhovno sodišče reviziji obeh toženih strank obravnavalo skupno. Kot je zgoraj že pojasnilo, so ključni razlogi obeh v bistvenem enaki in se nanašajo na pravni vprašanji (i) pomena predloga za izdajo začasne odredbe po 10. in 11. člena ZLPP ter 74. in 81. členu ZZad za zavarovanje zahteve denacionalizacijske upravičenke za vrnitev sporne nepremičnine v naravi in (ii) ali dobra vera osebe, v korist katere je pridobitev pravice vknjižena, izključuje izbrisno tožbo v povezavi z ničnostno tožbo po 88. členu ZDen.(1)

16. Prvo vprašanje je relevantno za odločanje o obliki denacionalizacije, ko je zahtevana vrnitev v naravi, predmet denacionalizacije pa je stvar v sredstvih pravne osebe, ki se lastnini po ZLPP ali po ZZad. Gre za z zakonom sicer urejeno (in v nadaljevanju, predvsem v 17. točki obrazloženo) konkurenco dveh načinov lastninjenja iste stvari, ter za vprašanje, ali je izpodbijana odločitev skladna s to ureditvijo, kar v konkretnem primeru terja presojo, ali res stvari, za katero je vložen zahtevek za denacionalizacijo v naravi, v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja ali zadruge, v katerih sredstvih je, ni mogoče olastniniti samo pod pogojem, da je denacionalizacijski upravičenec zahtevek za denacionalizacijo v naravi zavaroval z začasno odredbo, kot uveljavljata reviziji, ali pa je, nasprotno, zahtevek denacionalizacijskega upravičenca za vrnitev v naravi varovan (preprečuje lastninjenje v procesu lastninskega preoblikovanja po ZLPP ali ZZad) že z določbo 88. člena ZDen o prepovedi razpolaganja, kot sta odločili sodišči prve in druge stopnje.

17. V konkretnem primeru se je kapital A. p.o. olastninil po ZLPP(2) in ne po ZZad. Zato presoja, ali bi denacionalizacijska upravičenka morala svoj zahtevek za denacionalizacijo v naravi zavarovati s predlogom za začasno odredbo po 74. in 81. členu ZZad, za odločitev o revizijah ni pomembna. Revizijsko sodišče kljub temu dodaja, da za podjetja, ki so se lastninsko preoblikovala po ZZad, zavarovanje pravic nekdanjih lastnikov ni bilo predvideno.(3)

18. Nacionalizirano premoženje je postalo družbena lastnina. Njegov pomemben del je tvoril družbeni kapital, ki je bil v uporabi družbenih podjetij. S spremembo političnega in pravnega sistema v državi se je družbeno premoženje lastninilo. Prejšnji lastniki družbenega premoženja so imeli po ZDen pravico zahtevati vrnitev tega premoženja v naravi. Podjetja, ki so imela to premoženje v uporabi, so bila po ZDen zavezanci za vrnitev, po drugi strani pa so imela po ZLPP upravičenje do lastninskega preoblikovanja na način, da so v preoblikovanje vključila stvari, ki so predstavljale družbeno premoženje. Če so bile v tem premoženju tudi stvari, za katere so bile vložene zahteve za denacionalizacijo, je prišlo do kolizije interesov denacionalizacijskih upravičencev in podjetij, ki so se lastninila in so bila hkrati zavezanci za vrnitev nacionaliziranih stvari.

19. To kolizijo je zakonodajalec predvidel in uredil. V 41. členu ZDen je napotil na uporabo ZLPP. Ta je v določbah 9. do 16. člena uredil zavarovanje zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev za denacionalizacijo v naravi, vloženih zoper tiste zavezance, ki so bili podjetja v postopku lastninskega preoblikovanja. Po določbah 10. in 11. člena ZLPP so morali denacionalizacijski upravičenci za zavarovanje svojih zahtevkov pri pristojnem organu najkasneje do 7.6.1993 vložiti predlog za izdajo začasne odredbe. Vložitev predloga za začasno odredbo je podjetju, ki se je lastninilo, onemogočila lastninsko preoblikovanje (tudi) s sredstvi, glede katerih je bila vložena zahteva za denacionalizacijo. In obratno: posledica opustitve predloga za zavarovanje z začasno odredbo je bila, tako določa drugi odstavek 15. člena ZLPP, da se je podjetje lahko lastninsko preoblikovalo tudi na stvareh ali lastninskem deležu, na katerih bi sicer obstajal zahtevek na vrnitev; denacionalizacijskemu upravičencu v takem primeru pripada le odškodnina v obliki obveznic Odškodninskega sklada Republike Slovenije ali delnic v lasti Republike Slovenije.(4) Povedano drugače: začasna odredba po ZLPP preprečuje, da bi zaradi vključitve nacionaliziranega premoženja v proces lastninskega preoblikovanja podjetja prišlo do ovire za denacionalizacijo tega premoženja v naravi; med obema oblikama lastninjenja zakon daje prednost denacionalizaciji v naravi, mehanizem za dosego te pa je v rokah denacionalizacijskega upravičenca: vložiti mora predlog za začasno odredbo. Le v drugih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije (ko ni opisane konkurence načinov lastninjenja) zadostno varstvo pred ovirami za vrnitev v naravi nudijo določbe 88. člena ZDen.(5)

20. Sporna nepremičnina je bila vključena v program lastninskega preoblikovanja podjetja A. p.o., ker to zaradi opustitve pravočasne vložitve predloga za začasno odredbo po 10. in 11. členu ZLPP ni bilo preprečeno. Zato denacionalizacijsko upravičenko zadenejo posledice iz 15. člena navedenega zakona: izguba pravice do denacionalizacije v naravi. Pravica uporabe sporne nepremičnine je bila namreč vključena v otvoritveno bilanco, kar pomeni, da je bil v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja tudi zanjo vplačan kapital, saj je bila po določbi drugega odstavka 17. člena ZLPP ravno vrednost iz otvoritvene bilance podlaga za izdajo delnic. Vrednost sporne nepremičnine se je torej odrazila v vrednosti družbenega kapitala podjetja.(6) Ker je bila še vedno v družbeni lasti in je imela na njej pravico uporabe A. p.o., se je lastninila po ZLNDL. Pogoj, da je lahko imetnica pravice uporabe, ki je bila pravna oseba, na nepremičninah pridobila lastninsko pravico, je vključitev nepremičnine v otvoritveno bilanco.(7)

21. Ker je bila pri sporni nepremičnini do izteka roka za vložitev predloga za začasno odredbo po ZLPP (7. 6. 1993) kot imetnica pravice uporabe v zemljiški knjigi vpisana Kmetijska zadruga C., sodišči prve in druge stopnje menita nasprotno: da denacionalizacijske upravičenke ne morejo zadeti posledice iz 15. člena ZLPP, ker zavarovanja z začasno odredbo po 10. in 11. členu istega zakona ni predlagala zato, ker zaradi vpisa pravice uporabe v korist C. ni mogla vedeti, da je dejanska imetnica pravice uporabe nepremičnine A.

22. Stališče sodišč prve in druge stopnje iz prejšnje točke je materialnopravno zmotno. Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice.(8) Ugotovitev imetnika pravice uporabe že zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe.

23. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven.(9) Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, kakršen je obravnavani, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v korist subjekta, ki se je lastninil po navedenem predpisu.

24. Upoštevaje zgoraj obrazloženo se izkažeta reviziji toženih strank za utemeljeni. Ker sta utemeljeni zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče, ki jima je ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (380. člen ZPP). Odgovor na drugo vprašanje, ki se nanaša na povezavo med dobro vero osebe, v korist katere je pridobitev pravice vknjižena, in dovoljenostjo oziroma utemeljenostjo izbrisne tožbe v povezavi z ničnostno tožbo po 88. členu ZDen, skladno z že pojasnjenim v konkretnem primeru ne bi mogel privesti do drugačne odločitve.

25. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo Vrhovno sodišče odločiti o stroških vsega postopka. Temeljno načelo stroškovne odločitve je načelo uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP, skladno s katerim so dolžni tožniki povrniti toženim strankam njihove stroške tega pravdnega postopka. Predstavljajo jih s stroškovniki priglašeni (2. člen ZPP) izdatki za plačilo sodnih taks, odmerjeni po Zakonu o taksni tarifi in stroški zastopanja, odmerjeni po Odvetniški tarifi.

---.---

Op. št. (1): Do obeh vprašanj se je revizijsko sodišče opredelilo v sodbi II Ips 126/2013.

Op. št. (2): Nepremičnine, ki so spadale v ta kapital, pa so se lastninile po drugih predpisih, odvisno od njihove vrste; sporna nepremičnina se je po podatkih zemljiške knjige olastninila po ZLNDL.

Op. št. (3): Lippai, M., v Breznik, J. in soavtorji, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 301.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-22/95, Vrhovnega sodišča I Up 1806/2006, I Up 234/2004, II Ips 270/2010 in druge.

Op. št. (5): Glej sodbo II Ips 270/2010.

Op. št. (6): Glej sodbo II Ips 179/2010.

Op. št. (7): Ibidem. Enako sodba II Ips 855/2008.

Op. št. (8): Na primer v odločbah II Ips 1155/2008, II Ips 62/2009, II Ips 785/2009.

Op. št. (9): Glej Juhart, M., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 89.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2037/2010
• VSL sklep I Cp 3105/2014
• Sodba II Ips 1066/2008