Sklep II DoR 142/2014

Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja,

ali je sodišče druge stopnje materialno pravno pravilno zavrnilo zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke, ker bi skladno z zakonom (prvi odstavek 61. člena ZD) moral biti postavljen (oblikovalni) zahtevek na razveljavitev oporoke, čeprav je večinska sodna praksa v trenutku postavitve zahtevka dopuščala ugotovitvene zahtevke.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja,

ali je sodišče druge stopnje materialno pravno pravilno zavrnilo zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke, ker bi skladno z zakonom (prvi odstavek 61. člena ZD) moral biti postavljen (oblikovalni) zahtevek na razveljavitev oporoke, čeprav je večinska sodna praksa

v trenutku postavitve zahtevka dopuščala ugotovitvene zahtevke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje

je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je oporoka pokojne I. J. z 25. 4. 2005 neveljavna in nima pravnega učinka. Tožnik je zatrjeval, da je oporoka neveljavna, ker je bila oporočiteljica tedaj, ko jo je napravila, dementna, zato ni bila sposobna za razsojanje, poleg tega je bila v zmoti o dejstvih, ki so jo nagnile k takemu razpolaganju, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na drugi odstavek 59. člena in tretji odstavek 60. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da zapustnica ni bila dementna in posledično nesposobna za razsojanje, prav tako ni bila v zmoti o dejstvih, ki so jo nagnile k takemu razpolaganju, saj je bila njena volja, da svojo zapuščino zapusti toženki; vedela je, s katerim premoženjem razpolaga in kako poteka dedovanje.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da lahko skladno z 61. členom ZD tisti, ki ima pravni interes, v roku enega leta od dne, ko je izvedel za vzrok neveljavnosti, vendar najkasneje v desetih letih od razglasitve oporoke, zaradi nesposobnosti za razsojanje ali zmote zapustnice zahteva razveljavitev oporoke. Zaradi uveljavljanih razlogov bi torej tožnik moral postaviti oblikovalni zahtevek (II Ips 336/2009), tožnik pa je zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke, zato je tak tožbeni zahtevek neodpravljivo nesklepčen in ga je potrebno že iz tega razloga zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato potrdilo prvostopenjsko sodbo, a z drugačnimi razlogi. Ker je pritožbo zavrnilo že zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka, se ni ukvarjalo z drugimi pritožbenimi očitki.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Postavlja vprašanje pravilnosti materialno pravnega naziranja sodišča druge stopnje glede oblikovanja (vrste) tožbenega zahtevka, ki se nanaša na neveljavnost oporoke. Navaja, da je glede postavljenega vprašanja sodna praksa VS RS neenotna. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na odločitev v zadevi

II Ips 336/2009 z 11. 11. 2010, tožnik pa je tožbo v obravnavani zadevi vložil že pred tem, in sicer 19. 7. 2010. Ker je tožnik vložil tožbo še v času, ko je sodišče kot pravilne dopuščalo ugotovitvene tožbene zahtevke, kasnejša sodna praksa na predmetno odločitev ne sme vplivati. V tej in zadevi II Ips 336/2009 je VS RS ravnalo samovoljno in arbitrarno, ker je odstopilo od dotedanje sodne prakse. To potrjuje tudi zadeva II Ips 816/2009, ki je bila izdana manj kot mesec dni za II Ips 336/2009 in v kateri je VS RS dopustilo, da sta nižji sodišči meritorno obravnavali ugotovitveni zahtevek z obrazložitvijo, da je sodna praksa dopuščala take zahtevke. Tožnik pa je bil poleg navedenega z napotilom zapuščinskega sodišča izrecno napoten na vložitev ugotovitvene tožbe. Sodna praksa pa se je že večkrat izrekla, da napačen pravni pouk ne sme biti v škodo stranki, ki se po njem ravna (VIII Ips 208/2010, II Ips 488/2002, II Ips 860/2007), zato tožnik ne bi smel trpeti neugodnih posledic zaradi napačnega napotila zapuščinskega sodišča, sicer bi mu bile kršene pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS)), pravica do sodnega varstva (23. člen URS) ter načelo zaupanja v pravo (2. člen URS). Z upoštevanjem radikalne odločitve v zadevi II Ips 336/2009 pa je tožnik ostal tudi brez pravice do dedovanja (33. člen URS), saj je tožbeni zahtevek že zastaral.

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.07.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 1437/2018
• VSK sodba in sklep I Cp 615/2015
• VSRS Sklep II Ips 227/2016