Sklep II DoR 158/2014

Jedro

Ker niso izpolnjeni razlogi, ki jih za dopustitev revizije določa 367.a člen ZPP, je Vrhovno sodišče predlog tožene stranke za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženke zahtevala povrnitev odškodnine za škodo, ki jo je utrpela, ko jo je dne 26. 3. 2012 poškodovala kobila E. (v lasti toženkinega zavarovanca), ki je med krtačenjem skočila na tožničin gleženj. Ker je bila kobila visoko breja, je bila vznemirjena, razdražljiva in občutljiva ter zato predstavlja nevarno stvar v smislu drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), toženkin zavarovanec pa bi moral sklepati, da pri delu z njo obstaja povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se ji tudi z običajno skrbnostjo ni mogoče izogniti. Toženka je ugovarjala, da škodni dogodek predstavlja izjemni dogodek, ki ga zavarovanec ni mogel pričakovati niti odvrniti. Tožnica je vedela, da je kobila breja, zavarovanec pa ji je tudi nudil vso opremo za privez in čiščenje.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zneska v višini 21.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki odmerjene pravdne stroške. Zaključilo je, da kobila ni že vnaprej in po svoji naravi nevarna stvar in kot taka ne predstavlja povečane nevarnosti za okolico, lahko pa postane nevarna v primeru obstoja kakšnih posebnih lastnosti ali okoliščin, zaradi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da obstaja povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se je tudi ob običajni skrbnosti ni mogoče izogniti. Takšnih posebnih lastnosti ali okoliščin pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ugotovilo. Tožnica je vedela, da je kobila breja, kobilo je poznala in jo tudi večkrat negovala (v njeno bližino je pripeljala celo mld. sina) in se ni počutila ogroženo v njeni bližini. Zaključilo je, da vzrok kobiline nenadne reakcije ni bil pojasnjen. Zavarovanec tudi ni mogel pričakovati takšne reakcije kobile, glede na to, da se je to zgodilo prvič, zato tožnice pred krtačenjem ni mogel predhodno opozoriti. Kobilo je pustil pri tožnici, ki jo je poznala in ki je vedela, v kakšnem stanju je kobila. Tožnica tudi ni dokazala, da zavarovanec ni ravnal skrbno oziroma da ni zagotovil potrebnega varstva in nadzorstva. Sodišče je dokazni predlog za postavitev izvedenca veterinarja in zaslišanje priče R. P. zavrnilo, ker gre za pravni standard (vprašanje o značilnostih visoko breje kobile) in izvedenec ne bi mogel podati odgovora za konkretno kobilo, ampak bi pojasnil zgolj o lastnostih brejih kobil na splošno. To pa za dokazovanje ne bi bilo dovolj in bi stranki nastali nesorazmerni stroški. Rok Planovšek je pred pravdo podal strokovno mnenje o lastnostih breje kobile glede povečane razdražljivosti, vendar kobile ni nikoli pregledal, zato je njegovo zaslišanje v konkretnem primeru nepotrebno, strokovno mnenje pa je bilo pridobljene pred pravdo in se toženka z njim ni strinjala.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da tožnica ni zadostila dokaznemu in trditvenemu bremenu glede obstoja vzroka kobiline nenadne splašenosti, saj vzrok kobiline nenadne reakcije ni bil pojasnjen. Pritožba ne graja sodbe sodišča prve stopnje v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vzrok kobiline nenadne reakcije ni bil pojasnjen. Brejost kobile ni okoliščina, ki bi spreminjala pravno vrednotenje iz nenevarne stvari v nevarno žival. Stanje brejosti ni neobičajno pri živalih in iz njega tudi ne izvira povečana nevarnost. Brejost je naravno stanje, iz katere ne izvira velika verjetnost (statistična pogostost), da bo nastala škoda. Kobila je bila sicer miroljubna, dogodek pa je bil prvi in enkraten. Navedlo je še, da je dokaz z izvedencem sicer lahko namenjen tudi za ugotavljanje vsebine prava, torej za zapolnjevanje pravnih standardov, kot v obravnavanem primeru (II Ips 103/2009), vendar v danem primeru takšna izjema ni podana. Strokovno mnenje R. P. je upoštevno v okviru navedb strank in ne kot dokaz.

4. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede dveh vprašanj: 1) Ali predstavlja dejstvo, da je bila kobila ob škodnem dogodku visoko breja tj. en dan pred kotitvijo, tisto posebno okoliščino oziroma lastnost, zaradi katere bi bilo mogoče konja opredeliti kot nevarno žival v skladu s prvim odstavkom 158. člena OZ in stališčem, zavzetim v odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 111/2008, II Ips 1113/2008 in II Ips 175/2003? 2) Ali je mogoče šteti, da je lastnik kobile, glede na okoliščine, da je bila ta visoko breja in tik pred povrženjem, s prepustitvijo nege take kobile tožnici, zadostil zahtevi, da je kot imetnik domače živali poskrbel za njeno potrebno varstvo in nadzorstvo v skladu z drugim odstavkom 158. člena OZ? Navaja, da se je nezgoda pripetila med krtačenjem zavarovančeve kobile, ki je bila takrat visoko breja, saj je naslednji dan povrgla žrebe. Tožnica je kobilo krtačila po celem telesu, pri tem pa ni vedela, da je kobili zaradi visoke brejosti nastal t. i. vimenski edem, zaradi česar se je kobila med krtačenjem vznemirila in tožnico z glavo odrinila, tako da je tožnica padla po tleh. Kobila je nato poskočila vstran in zadela ponija, zaradi česar je kobila odskočila nazaj v smer proti tožnici, ki je še vedno ležala na tleh, in ji z vso težo skočila na levi gleženj. Tako visoka brejost predstavlja tako posebno lastnost oziroma okoliščino, zaradi katere je breja kobila predstavljala nevarno stvar. Zato je toženka za škodo objektivno odgovorna. Ker pa je lastnik kobile vedel za njeno visoko brejost, pa je nego kljub temu prepustil tožnici, je utemeljen tudi obstoj subjektivne odgovornosti. V zvezi s tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 111/2008, II Ips 1113/2008 in II Ips 175/2003, od katerih izpodbijana sodba odstopa. Glede na specifiko konkretnega primera pa sodna praksa Vrhovnega sodišča niti ne obstoji. Kobila se je v obravnavani zadevi splašila, ker je bila zaradi visoke brejosti (tik pred povrženjem) prekomerno razdražljiva in je pretirano reagirala med krtačenjem in poškodovala tožnico. Dodaja še, da je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem veterinarske stroke, saj sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem o tem, kakšne so (tudi na splošno) lastnosti kobile en dan pred kotitvijo. Gre namreč za povsem strokovno vprašanje veterinarske stroke, zato bi sodišče pri zapolnitvi pravnega standarda nevarne živali morali postaviti izvedenca v skladu z določbo 243. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi sicer bi, če bi upoštevalo predloženo strokovno mnenje o lastnosti visoko breje kobile glede povečane razdražljivosti veterinarja R. P., ki ga je tožnica pridobila pred pravdo, zaključilo, da visoko breja kobila že na splošno predstavlja nevarno stvar v smislu prvega odstavka 158. člena OZ. Tožnica za razdraženost kobile ni vedela, zaradi strokovne nepodkovanosti pa ni vedela za razširjenost vimenskega edema pri visoko brejih kobilah, prav tako ni vedela, da je kobila tik pred kotitvijo.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v tožničinem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je njen predlog zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2158/98
• VSL sklep II Cp 1483/2004
• VSK sodba Cp 147/98