Sklep X Ips 128/2014

Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Vprašanja, ki jih revident izpostavlja, so v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča že rešena, zato niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Delodajalec je po 203. členu CZS lahko odgovoren za carinski dolg, nastal zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Ni pomembno, ali je prevoznik ravnal po lastni volji ali po navodilih koga drugega.

Ker se je prevoznik nedvomno dejansko seznanil s tranzitnim postopkom, so pogoji drugega odstavka 96. člena CZS izpolnjeni, saj je revident blago sprejel in je vedel, da je v skupnostnem tranzitu, nato pa ga odpeljal v Italijo namesto na označen namembni kraj v Avstrijo. Da je odgovornost prevoznika solidarna, jasno izhaja iz 213. člena CZS.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot X Ips 128/2014, X Ips 129/2014, X Ips 130/2014, X Ips 131/2014, X Ips 132/2014, X Ips 133/2014, X Ips 134/2014, X Ips 135/2014, X Ips 136/2014 in X Ips 137/2014 se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 128/2014.

II. Revizije se zavržejo.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča, navedene v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizije, katerih dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskih postopkov.

K I. točki izreka:

2. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj revident v vseh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh zadevah isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K II. točki izreka:

3. Revizije niso dovoljene.

4. Z izpodbijanimi sodbami je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentove tožbe zoper več odločb Carinskega urada Nova Gorica, s katerimi je carinski organ zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora določil dajatve za različno blago, ki sta jih kot solidarna dolžnika dolžna plačati glavni zavezanec, družba A., d. d., ki ni izpolnila obveznosti, izhajajočih iz tranzitnega postopka, in revident kot prevoznik, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanih odločb, prevoznik blaga ni predal namembnemu carinskemu uradu Freilager, Wien (Dunaj) v Avstriji, navedenemu v tranzitnih deklaracijah v polju 53, temveč ga je prepeljal v Italijo oziroma Španijo, ker naj bi dobil tako navodilo od naročnika prevoza. Tožena stranka je revidentove pritožbe kot neutemeljene zavrnila.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Iz dejanskega stanja obravnavanih zadev izhaja, da je revident kot prevoznik blago, ki je bilo v skupnostnem tranzitnem postopku, peljal v Italijo oziroma Španijo namesto na namembni carinski urad Freilager, Wien (Dunaj) (AT), ki je bil naveden v polju 53 tranzitnih deklaracij. Revident je po odvetniku vložil obsežne in nepregledne revizije, v katerih postavlja več vprašanj, zaradi katerih naj bi bile revizije dovoljene. Ta vprašanja so po oceni Vrhovnega sodišča vezana na eno bistveno vprašanje, in sicer: ali lahko v okoliščinah, kakršne so v obravnavanih zadevah, prevoznik (samostojni podjetnik kot delodajalec in ne njegov šofer osebno) odgovarja za carinski dolg glavnega zavezanca (glede na to, da naj bi ravnal po navodilih naročnika). Meni, da prevoznik ne more odgovarjati za dolg glavnega zavezanca, če ni bil stranka carinskega postopka in mu (celo lažna) deklaracija ni bila vročena v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Smiselno enako revident navaja tudi, ko vsebinsko enaka vprašanja predlaga za predhodno odločanje Sodišču EU, in zatrjuje kršitve določb ZUP in ustavnih pravic.

8. Vrhovno sodišče je v zadevah, ki temeljijo na v bistvenem enakem dejanskem stanju, že večkrat odločilo in potrdilo pravilnost stališča, da v okoliščinah, kakršne so tudi v obravnavanih zadevah, prevoznik solidarno odgovarja za carinski dolg (glej npr. zadeve X Ips 22/2013 z dne 4. 4. 2013, X Ips 483/2007 z dne 10. 9. 2007, X Ips 1659/2005 z dne 19. 3. 2009, X Ips 675/2006 z dne 13. 1. 2010 in druge). Vprašanja, ki jih revident izpostavlja, so tako v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča že rešena pravna vprašanja, zato niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9. V zvezi z vprašanjem, kdo v primeru odstranitve blaga izpod carinskega nadzora odgovarja za tako nastali carinski dolg – fizična oseba, šofer osebno, ali njegov delodajalec, je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 22/2013 z dne 4. 4. 2013 že pojasnilo, da je po Uredbi Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS) delodajalec lahko odgovoren za carinski dolg, nastal zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. V navedenem primeru je bil delodajalec pravna oseba, vendar, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, enako stališče velja za delodajalca, ki deluje kot samostojni podjetnik, kot v obravnavanih zadevah revident. Delodajalec po prvi alineji tretjega odstavka 203. člena CZS lahko odgovarja za carinski dolg, ko je odstranitev posledica njegove poslovne odločitve in ne samovolje voznika – fizične osebe. Pravilnost navedenega stališča potrjuje tudi Sodišče EU, ki je v zadevi Spedition Ulustrans, C-414/02 z dne 23. 9. 2004 (točka 25 obrazložitve in nadaljnje), (1) navedlo, da iz besedila tretjega odstavka 202. člena CZS izhaja, da je želel zakonodajalec Skupnosti določiti širok krog tistih, ki so pri nezakonitem vnosu blaga, za katerega je treba plačati uvozne dajatve, carinski dolžniki, seveda ne da bi bil delodajalec avtomatično dolžnik carinskega dolga svojega delavca. Ugotovilo je, da se prva alineja tretjega odstavka 202. člena Carinskega zakonika nanaša na „osebo“, ki je nezakonito vnesla blago, ne da bi določal, ali gre za fizično osebo, kot je npr. delavec v podjetju, ali pravno osebo, kot je npr. podjetje, pri katerem je razlog za nezakonit vnos blaga. Ta določba se v vsakem primeru nanaša na delavca, ki je sam vnesel blago na carinsko območje, seveda pa se kot carinskega dolžnika obravnava tudi delodajalca, če je ta „oseba“ v smislu navedenega predpisa, to pomeni, če je lahko obravnavan kot tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil razlog za nezakoniti vnos blaga. Iz presoje prve, druge in tretje alineje 202. člena CZS izhaja, da je zakonodajalec Skupnosti razlikoval med primeri iz prve alineje na eni strani in druge ter tretje alineje na drugi. V primerih, ki so določeni v prvi alineji, se lahko delodajalec opredeli kot tisti, ki je opravil nezakonit vnos blaga in je zaradi tega sam ali solidarno s svojim delavcem carinski dolžnik. V primerih, določenih v drugi in tretji alineji, je delodajalec pri tem vnosu le „udeležen“ in se kot carinski dolžnik lahko opredeli le takrat, če so izpolnjeni določeni subjektivni pogoji.

10. Vrhovno sodišče torej v zadevah, na katere se sklicuje revident (X Ips 836/2004 z dne 18. 10. 2007 ter na več drugih) ni sprejelo stališča, da pravna oseba oziroma delodajalec ne more odgovarjati za carinski dolg, ki nastane z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, kot zmotno zatrjuje revident, temveč je zgolj potrdilo, da je bil carinski dolg utemeljeno naložen vozniku kot fizični osebi. Poleg tega je bil v navedenih zadevah carinski dolg naložen v plačilo tudi prevozniku oziroma glavnemu zavezancu kot delodajalcu, kot izhaja iz obrazložitev sodb, na katere se revident sklicuje. Izpostavljeno vprašanje je torej v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno in trditev o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni utemeljena, zato revizija iz tega razloga ni dovoljena.

11. Vprašanja, ki se nanašajo na vročitev tranzitne deklaracije, po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanih zadevah niso pomembna pravna vprašanja glede na vsebino zadev. Pravna podlaga za naložitev carinskih dajatev prevozniku je namreč drugi odstavek 96. člena CZS, ki določa, da je ne glede na obveznosti glavnega zavezanca za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu organu odgovoren prevoznik, ki blago sprejme in ve, da je v skupnostnem tranzitu. Po mnenju Vrhovnega sodišča je zakonska določba jasna, dejansko stanje, ki tej določbi ustreza, pa ni sporno.

12. Kot je obrazloženo na 6. in 7. strani izpodbijanih sodb (čemur revident v revizijah ni ugovarjal), so bile v obravnavanih zadevah dajatve revidentu naložene, ker je nedvomno vedel, da je blago, ki ga je sprejel, v skupnostnem tranzitnem postopku, saj je sam navajal, da je bila kot namembna država v polju 53 vpisana druga država (in torej polje 53 v tem pogledu zavezuje tudi prevoznika), ampak da se je ravnal po navodilih naročnika prevoza. Da ni pomembno, ali je prevoznik ravnal po lastni volji ali po navodilih koga drugega, je Vrhovno sodišče že pojasnilo v zadevah X Ips 841/2004 z dne 12. 7. 2007 in X Ips 1659/2005 z dne 19. 3. 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je voznik revidenta prejel tranzitne deklaracije ob prevzemu blaga pri odhodnem carinskem organu Luka Koper, kar v upravnem postopku ni bilo sporno. Revident je v tožbah in smiselno revizijah tudi sam navajal, da je šofer začasno posedoval deklaracije, kar pa po njegovem mnenju ne zadostuje. Vendar je jasno, da je pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar po mnenju Vrhovnega sodišča zadostuje že začasna posest deklaracij. Glede na to določbo CZS tudi ni relevantno, ali je prevoznik stranka carinskega postopka. Ker se je revident dejansko seznanil s tranzitnim postopkom, so pogoji drugega odstavka 96. člena CZS tako izpolnjeni, saj je blago sprejel in je vedel, da je v skupnostnem tranzitu, nato pa ga odpeljal v Italijo oziroma v Španijo, namesto na označen namembi kraj v Avstrijo. Da je odgovornost prevoznika solidarna, jasno izhaja iz 213. člena CZS. Ker odgovor na zastavljeno vprašanje izhaja že iz jasne zakonske določbe, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

13. Z drugimi vprašanji revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki pa sta vsebinska revizijska razloga (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1, enako npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012) in sama po sebi ne razloga za dovoljenost revizije, kot jih opredeljuje 2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

14. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na vprašanja, ki jih je revident konkretiziral in opredelil kot pomembna pravna vprašanja, s katerimi je utemeljeval dovoljenost revizij, in presodilo, da izpostavljena vprašanja glede na vsebino obravnavanih zadev niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

15. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnitve pogojev za dovoljenost revizij iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizije zavrglo kot nedovoljene.

K III. točki izreka:

16. Ker je Vrhovno sodišče revizije zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezis prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

----

Op. št. (1): Obravnavalo je sicer določbe tretjega odstavka 202. člena CZS, ki pa so vsebinsko enake določbam tretjega odstavka 203. člena CZS.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 102/2014, enako tudi X Ips 51/2014, X Ips 53/2014, X Ips 109/2014, X Ips 115/2014
• VSRS Sklep X Ips 215/2014
• UPRS sodba III U 326/2013