Sodba I Up 205/2014

Jedro

Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s sliko, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost zatrjevane identitete.

Tožnik je Republiko Hrvaško že dvakrat zapustil in nelegalno prišel v Republiko Slovenijo (enkrat je bil že vrnjen v Republiko Hrvaško), sam je povedal, da je na Hrvaško prišel brez dokumentov, ilegalno prestopil mejo, torej je vstopil v državo članico nezakonito iz tretje države, pred tem nelegalno prestopal meje med državami – kar kaže na obstoj znatne nevarnosti, da bo pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopka, to je predajo odgovorni državi članici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-126/2014/3 (1313-09) z dne 6. 5. 2014, s katerim mu je bilo zaradi ugotavljanja istovetnosti in namena predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški začasno omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 5. 2014 od 13.00 ure do dne 5. 8. 2014 do 13.00 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na določbo prve alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba št. 604/2013). Pri odločanju ni prekoračila meje prostega preudarka ter je v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Obrazložila je, zakaj obstaja dvom v verodostojnost tožnikove identitete in dokaze oziroma indice o nezakonitem vstopu iz tretje države v državo članico ter v zadostni meri pojasnila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa od pridržanja na prostore Centra za tujce.

3. Tožnik je pritožbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka omejitev gibanja utemeljuje na treh postavkah, vendar je tožnik pojasnil, kako je prišlo do spremembe osebnega imena, kako je prišlo do spremembe datuma rojstva ter da nikoli ni imel osebnih dokumentov, ima zgolj rojstni list, z očitano neskladnostjo, da naj bi navajal, da je posedoval tudi potni list, pa ga tožena stranka ni soočila. Glede uporabe Uredbe št. 604/2013 opozarja na 13. člen, v katerem je jasno navedeno, da je lahko za odločanje v primeru prosilca odgovorna država članica, v katero je prosilec vstopil nezakonito iz tretje države (ki ni članica), če zato obstajajo dokazi, ali neposredne okoliščine iz člena 22 (3). Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla nikakršnih podrobnih ali preverljivih izjav prosilca za azil ne o vstopu na ozemlje Republike Hrvaške ne o vstopu v Grčijo, čeprav se nanje sklicuje. Zato omejitev gibanja na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe št. 604/2013 ni upravičena. Ob tem pa je treba upoštevati tudi to, da gre pri tovrstni omejitvi gibanja pravzaprav za odvzem osebne svobode in je zato treba izvesti strogi test sorazmernosti.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno uporabila materialni zakon, ko je oprla svojo odločitev o omejitvi gibanja na določbe četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ ter drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe št. 604/2013.

7. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno, zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. V 28. členu Uredbe št. 604/2013 pa je določeno, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi (prvi odstavek). Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov (drugi odstavek). Pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo (tretji odstavek).

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v tej zadevi izhaja, da se je tožnik predstavil kot A. A., roj. X. X. 1992 oziroma Y. Y. 1992. Povedal je, da je avgusta 2008 (oziroma oktobra 2008) zapustil Pakistan, ker je bil tam ogrožen, in odšel v Iran, kjer je bil ugrabljen, ter po rešitvi kaznovan zaradi ilegalnega prehoda meje z zaporno kaznijo 1,5 meseca. Po tem je ilegalno odpotoval v Turčijo, kjer je tri mesece bival v Istanbulu, in nato v Grčijo, kjer je v Atenah bival dve leti, delal je kot prodajalec čevljev, potem pa je bil zaradi ilegalnega bivanja kaznovan na dve leti zapora. Novembra 2011 je bil izpuščen in še dve leti (oziroma še nekaj dni) živel v Grčiji. Pred enim mesecem je zapustil Grčijo in šel v Makedonijo, kjer so ga prijeli in vrnili v Grčijo. Čez dva dni je ponovno odšel v Makedonijo in skupaj s še štirimi osebami (oziroma petimi) v tovornjaku pripotoval do Splita, kjer jih je prijela policija in odpeljala v Zagreb (oziroma so prišli v bližino Zagreba, kjer so izstopili, vendar jih je prijela policija in odpeljala v Zagreb), kjer so jih nastanili v hotel Porin. Dne 19. 4. 2014 je iz Zagreba odpotoval na Reko, naslednji dan pa ilegalno v Republiko Slovenijo. Slovenska policija ga je prijela in vrnila nazaj na Republiko Hrvaško, kjer so ga ponovno nastanili v Zagrebu. Dne 3. 5. 2014 je bil po ilegalnem prehodu meje z Republiko Hrvaško peš skozi gozd prijet v bližini naselja Markovščina v občini Hrpelje – Kozina in 5. 5. 2014 je zaprosil za mednarodno zaščito. Na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker je zvedel, da ne dajejo azila, če ga v Sloveniji ne bi dobil, bi poskušal v Italiji.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni pritožbeni ugovori glede ugotavljanja istovetnosti tožnika. Tožnik je namreč prišel v Slovenijo brez dokumentov in ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, navedenih v Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito namreč ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pač pa le na podlagi enega od dokumentov s sliko, kot to določa 97. člen ZTuj-2. Vendar za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s sliko, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost zatrjevane identitete.

10. V obravnavanem primeru tožnik ni predložil nobene listine, dvom v njegovo istovetnost, ki jo zatrjuje, pa vzbuja dejstvo, da ob podaji prošnje ni navedel istega rojstnega datuma (rojen X. X. 1992) kot v postopku na policiji (rojen Y. Y. 1992) dne 20. 4. 2014. Iz depeše PP Ilirska Bistrica tudi izhaja, da se je na Hrvaškem predstavljal z imenom B. B., rojen X. X. 1992. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča to zadošča za dvom v verodostojnost tožnikove identitete navkljub tožnikovemu pojasnilu, da je pri zapisu datuma rojstva prišlo do pomote, ker so ga najprej vprašali po rojstnem datumu v angleškem jeziku oziroma, da je na Hrvaškem prišlo do zamenjave med njegovim in očetovim imenom, kljub temu pa naj bi letnica rojstva bila pravilna. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v postopku treba ugotoviti tožnikovo istovetnost, kar je eden od zakonskih pogojev za omejitev gibanja (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite, prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in prosilec tudi nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ).

11. Tožnik je Republiko Hrvaško že dvakrat zapustil in nelegalno prečkal mejo s Slovenijo. Dne 2. 5. 2014 je namreč že drugič prišel iz Republike Hrvaške, po prijetju 20. 4. 2014 je bil namreč vrnjen na Hrvaško, za katero je sicer navedel, da se tam ni počutil ogroženega, vendar pa tam ni nameraval zaprositi za azil. Pred prihodom na Hrvaško je prav tako brez dokumentov nelegalno prehajal meje med državami, kar je sam pojasnil, zato sta tožena stranka in sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodila, da so bili zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja (do njegove predaje pristojni državi) na navedenih pravnih podlagah.

12. Vrhovno sodišče pa se strinja tudi z obrazložitvijo tožene stranke v izpodbijanem sklepu glede uporabe Uredbe št. 604/2013 oziroma drugega in tretjega odstavka 28. člena te uredbe. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnikovo obnašanje - tožnik je sam povedal, da je na Hrvaško prišel brez dokumentov, ilegalno prestopil mejo, torej je vstopil v državo članico nezakonito iz tretje države, pred tem nelegalno prestopal meje med državami – kaže na obstoj znatne nevarnosti, da bo pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopka, to je predajo odgovorni državi članici. Za odločitev v tej zadevi pa ni pravno pomembno sámo ugotavljanje odgovorne države članice, zato so neupoštevni pritožbeni ugovori o neobstoju indicijskih dokazov v smislu Uredbe št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države z dne 2. 9. 2003. To bo v ustreznih postopkih ugotovila tožena stranka. In kot je navedla v izpodbijanem sklepu, bo, če bo ugotovljena tožnikova prava istovetnost in če bo ugotovljeno, da Hrvaška ni pristojna za obravnavo, ukrep omejitve prenehal.

13. Tožnik v pritožbi še ugovarja, da gre v primeru omejitve gibanja pravzaprav za odvzem osebne svobode oziroma prostosti in da bi zato tožena stranka morala izvesti t. i. strogi test sorazmernosti. Po presoji Vrhovnega sodišča ta pritožbeni ugovor ni utemeljen. Tožena stranka je, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v zadostni meri pojasnila, zakaj ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa. Izrecno je navedla, da bo s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo prosilca Republiki Hrvaški. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav namreč kaže na izrazito begosumnost in zato je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce nujna. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pa iz te obrazložitve izhaja tudi, da milejši ukrep ne bi mogel jamčiti, da tožnik ne bi zapustil Slovenije.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka glede na navedeno pravilno in zakonito omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce, v zadostni meri obrazložila razloge za uporabo ukrepa omejitve gibanja in ni prekoračila meje prostega preudarka, kar je tudi pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

25.07.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 204/2014
• UPRS sodba in sklep I U 1624/2014
• UPRS Sodba I U 963/2018-16