Sodba I Up 204/2014

Jedro

Ugotavljanje tožnikove istovetnosti in način tega ugotavljanja sta stvar dejanskega stanja, ki ga v upravnem postopku ugotavlja samostojno upravni organ, ki ta postopek vodi.

Kot dokazi, na podlagi katerih se ugotovijo dejstva, na njihovi podlagi pa izda odločba, se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, med drugim tudi dokazi (neposredni ali posredni), ki jih predloži stranka, in izjava stranke (164. člen ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-125/2014/3 (1313-09) z dne 7. 5. 2014. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba EU, št. 604/2013) tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 5. 2014 do 5. 8. 2014 do 15.25 ure zaradi ugotavljanja istovetnosti in pridržanja za namen predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam in zaključkom tožene stranke v izpodbijanem sklepu ter se sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno presodila, da ob izkazani tožnikovi begosumnosti, kakršenkoli drug morebiten ukrep, vključno z morebitno omejitvijo gibanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani, ne bi učinkovito preprečil tožniku, da bi zapustil prostore Azilnega doma in s tem nadalje tudi ozemlje Republike Slovenije.

3. Tožnik izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu ni mogoče omejiti gibanja le zato, ker pri sebi nima dokumentov. Omejitev gibanja je mogoča le, če obstaja dvom o verodostojnosti izkazovane identitete. Dokumente je izgubil ob prečkanju iransko-turške meje. Že v tožbi je pojasnil, da je njegovo ime M. H., J. pa je njegovo rodbinsko ime. Tožnik svojega imena sploh ni spremenil, svojemu imenu je dodal le besedo J.. Glede spreminjanja datuma rojstva tožnik vztraja na tem, da je vedno dal iste podatke in da je prišlo do nesporazuma. Napačen zapis datuma rojstva se je pojavil le enkrat. Ker gre pri tovrstni omejitvi gibanja za omejitev osebne svobode, je treba izvesti takoimenovani strogi test sorazmernosti. V izpodbijanem sklepu ni izrecno pojasnjeno, zakaj omejitev gibanja na Azilni dom ne bi prišla v poštev. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno uporabila materialni zakon, ko je oprla svojo odločitev o omejitvi gibanja na določbe četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ ter drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe EU, št. 604/2013. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Po določbi četrtega odstavka 51. člena ZMZ lahko omejitev gibanja traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe EU, št. 604/2013, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, osebo pridržijo, da bi omogočili izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po tretjem odstavku 28. člena iste Uredbe EU pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo.

7. Kot izhaja iz v upravnem in sodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, je tožnik dne 5. 5. 2014 prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz baze podatkov EURODAC, je razvidno, da je bil že predhodno dne 9. 7. 2012 v Grčiji obravnavan kot tujec, dne 2. 5. 2014 pa je v Republiki Hrvaški (kamor je prišel iz Pakistana preko Irana, Turčije, Grčije, Makedonije) že zaprosil za mednarodno zaščito. Policijska postaja Ilirska Bistrica je tožnika zaradi nezakonitega prehoda državne meje obravnavala že dvakrat, in sicer prvič dne 20. 4. 2014, ko se je v postopku s policisti predstavljal za osebo po imenu M. H., roj. X. X. 1965, državljan Pakistana, ter je bil vrnjen hrvaškim varnostnim organom. Ponovno ga je ista policijska postaja obravnavala dne 3. 5. 2014, ko se je izjavil, da je M. H., roj. Y. Y. 1969, državljan Pakistana, pri sebi pa prav tako kot prvič ni imel nobenega osebnega dokumenta za izkazovanje istovetnosti. Tožnik je povedal, da je sicer v izvorni državi imel potni list, ki pa ga je izgubil po prečkanju iransko-turške meje. Ko mu je bilo predočeno, da je pred hrvaškimi varnostnimi organi drugače navedel svoje osebne podatke, in sicer da je M. J. H., roj. Y. Y. 1969, državljan Pakistana, je pojasnil, da je J. rodbinsko ime ter da ni vedel, da mora vedno povedati tudi rodbinsko ime, medtem ko netočnosti glede datuma rojstva ni pojasnil. Tožnik je ob vložitvi prošnje uradni osebi povedal, da je pripadnik verske skupnosti Ahmedi, katere večina pripadnikov živi v Italiji in Nemčiji, zato je tudi sam hotel čim prej priti tja.

8. Prosilec mora glede na določbo 21. člena ZMZ v postopku mednarodne zaščite navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prošnjo, predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Tožnik v obravnavani zadevi po lastnih navedbah ne more predložiti originalnih osebnih dokumentov, ker je potno listino, ki jo je imel, na poti pri prečkanju iransko-turške meje izgubil. Ni sporno, da je sam tožnik navedbe o svoji istovetnosti (navajanje različnih imen in datumov rojstva) spreminjal. Pri tem ni pomembno, kolikokrat je to storil. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča v postopku potrebno ugotavljanje njegove istovetnosti, kar je v odločbi tožene stranke navedeno kot zakonski pogoj za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Ugotavljanje tožnikove istovetnosti in način tega ugotavljanja pa sta stvar dejanskega stanja, ki ga v upravnem postopku ugotavlja samostojno upravni organ, ki ta postopek vodi. Kot dokazi, na podlagi katerih se ugotovijo dejstva, na njihovi podlagi pa izda odločba, se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, med drugim tudi dokazi (neposredni ali posredni), ki jih predloži stranka, in izjava stranke (164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ). Glede na navedeno tudi Vrhovno sodišče meni, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja iz 51. člena ZMZ.

9. Ker je tožnik Republiko Hrvaško že dvakrat zapustil, čeprav je tam že zaprosil za mednarodno zaščito, pri tem pa je navedel, da je njegova ciljna država Italija, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodila, da so bili zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov izpolnjeni tudi pogoji za omejitev tožnikovega gibanja (do njegove predaje pristojni državi), predpisani z Uredbo EU, št. 604/2013. Ukrep pridržanja je sorazmeren, če je z njim dosežen namen predaje odgovorni državi članici. Ta namen je v tem, da se zavaruje območje drugih držav, ki v obravnavani zadevi niso pristojne za odločanje o tožnikovi že vloženi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, na rešitev katere tožnik ni počakal v tej državi, temveč je iz nje odšel v Republiko Slovenijo.

10. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, saj bo le s pridržanjem v tem Centru mogoče zagotoviti, da bo tožnik do konca postopka predaje Republiki Hrvaški ostal na območju Republike Slovenije. Temu je pravilno pritrdilo tudi sodišče prve stopnje in v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da ob izkazani tožnikovi begosumnosti z morebitno omejitvijo gibanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani, ki ga varuje le varnostna služba, ne bi učinkovito preprečili tožniku, da bi zapustil prostore Azilnega doma in v nadaljevanju tudi ozemlje Republike Slovenije. Torej ga odgovorni državi ne bi bilo mogoče predati, poleg tega pa ga po vsej verjetnosti ne bi obravnavala niti druga država, v katero bi odšel (ciljna mu je Italija), temveč bi ga vrnila bodisi v Republiko Slovenijo ali pa Republiko Hrvaško.

11. Pritožbeni ugovori so iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

25.07.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 205/2014
• UPRS Sodba I U 649/2018-13
• Sklep I Up 565/2008