Sodba I Ips 36893/2010-423

Jedro

V okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve, nesprejemljivo. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju, ki se nanaša na isto časovno obdobje, ter je zato kasnejši pregon zanje izključen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 2.000 (dva tisoč) EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 2. 2013 spoznalo obtoženega N. M. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika - KZ-1 (dejanja opisana pod točkami I/1-28 in III/1-118 izreka), za katero mu je določilo kazen devet let zapora in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 (dejanje je opisano pod točko II izreka), za katero mu je določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora; za tem pa mu po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo, ob upoštevanju kazni osem let in šest mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6097/2010 z dne 9. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 6097/2010 z dne 9. 11. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 6097/2010 z dne 20. 12. 2012, enotno kazen dvanajst let zapora ter mu na podlagi tretjega odstavka 245. člena KZ-1 izreklo tudi stransko denarno kazen 360-dnevnih zneskov (360.000 EUR). Obtožencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev, s presežkom pa posamezne oškodovance napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 6. 2013, ob reševanju pritožb obtoženčevih zagovornikov, sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o kazni tako, da se obtožencu ne izreče enotna denarna kazen, sicer pa pritožbi obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obtožencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno dne 17. 9. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti kot navajajo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 23. 10. 2013 predlaga zavrnitev zahteve. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana, ker je pritožbeno sodišče v točkah 13 in 14 svoje odločbe odgovorilo na pritožbene navedbe in navedlo vsa relevantna odločilna dejstva. Iz vsebine zahteve, kjer vlagatelj uveljavlja kršitve kazenskega zakona izhaja, da se vlagatelj ne strinja z dokazno oceno sodišča, ko zatrjuje svoje razumevanje okoliščin, od katerih je odvisno vprašanje uporabe materialnega prava (časovno obdobje, število posamičnih ravnanj, naklep, način storitve dejanj), torej izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. Z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, ki vsebinsko pomeni preklic priznanja krivde, obramba izigrava določbo tretjega odstavka 285. c člena ZKP, na enake pritožbene navedbe obrambe je odgovorilo že sodišče druge stopnje v točki 9. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje (točka 6 in 11 sodbe), da je obramba kaznivo dejanje pranja denarja izpodbijala v vprašanju dejanskega stanja, zatrjevana kršitev zato ni podana.

5. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni ter so se zagovorniki o njem izjavili v vlogi z dne 30. 10. 2013. Zagovorniki so dne 10. 2. 2014 (po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP) vložili dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti s priložitvijo sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 60778/2011 ter Vrhovnemu sodišču predlagali, da upošteva izdano sodbo, ker gre za identično dejansko in pravno vprašanje.

B-1.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, temveč tudi njen vpliv na zakonitost odločbe). Glede na vsebino zahteve obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede pravno relevantnih dejstev, ter se ne spušča v presojo dejanskih vprašanj in dejstev, ki jih sodišče ni ugotovilo, pa bi jih po mnenju vložnikov moralo in je tako kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja(1) (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. V zvezi z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti glede postopkov, ki sta se zoper obsojenca vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. III K 6097/2010 in X K 36893/2010, Vrhovno sodišče ugotavlja:

- zadeva III K 6097/2010: Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je po opravljeni preiskavi dne 2. 2. 2010 vložilo zoper obsojenca obtožnico zaradi 11 kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ in treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ (storjenih v času od 11. 9. do 20. 11. 2008). Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 5. 2011 spoznalo obsojenca za krivega storitve treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234. a člena KZ, desetih kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ in enega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ter mu izreklo enotno kazen sedem let in tri mesece zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 11. 2011 ob ugoditvi pritožbi državne tožilke obsojencu izrečeno kazen zvišalo na devet let zapora, v ostalem pa pritožbo državne tožilke in obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 20. 12. 2012 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da se kaznivo dejanje opredeli po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 ter se obsojencu izreče kazen osem let in šest mesecev zapora;

- zadeva X K 36893/2010: Specializirano Državno tožilstvo Republike Slovenije je po opravljeni preiskavi dne 27. 12. 2011 vložilo zoper obtoženca obtožnico (II K 2272/2011) zaradi 87 kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, 12 kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234.a člena KZ in 19 kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 (storjenih od 13. 1. 2008 do 30. 9. 2009) in dne 10. 7. 2012 obtožnico (X K 36893/2010) zaradi 14 kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, 2 kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ, 10 kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ, dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 (storjenih od 11. 9. 2008 do 31. 1. 2009) in kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ (storjenega od januarja 2008 do septembra 2009). S sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 11. 2012 sta bila kazenska postopka po obeh obtožnicah združena in se je izvedel enoten postopek pod X K 36893/2010; na predobravnavnem naroku je obtoženec krivdo za v obeh obtožnicah očitana mu kazniva dejanja priznal, sodišče je priznanje krivde sprejelo ter obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1.

8. Predobravnavni narok(2) je procesni inštitut, ki je bil v ZKP uveden z novelo ZKP-K, ki velja od 15. 5. 2012 dalje. Po pravnomočnosti obtožnice razpiše predsednik senata predobravnavni narok, na katerem se obtoženec izjavi o krivdi ter o nadaljnjem poteku kazenskega postopka. Narok na katerem se obtoženec izjavi o krivdi se sme opraviti le v navzočnosti obeh strank in zagovornika, kadar je obvezna obramba z zagovornikom. Na naroku predsednik senata ugotovi, ali je obtoženec razumel vsebino obtožbe in obtoženca pouči po določbi 3. do 5. točke tretjega odstavka 285. člena ZKP, nato pa pozove, da se izjavi ali krivdo po obtožbi priznava ali ne priznava. Če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata s sklepom odloči ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne. Priznanja krivde, ki ga je predsednik senata sprejel, obtoženec ne more preklicati. Po sprejetem priznanju krivde predsednik senata pozove stranki, da predlagata kateri dokazi naj se izvedejo na naroku za izrek kazenske sankcije. Narok za izrek kazenske sankcije se izvede s smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi, v dokaznem postopku pa se izvajajo le dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije. V sodbi s katero se obtoženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec; glede sodbe pa se smiselno uporabljajo določbe XXII. poglavja ZKP, razen glede obrazložitve izreka o krivdi, ki se omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec krivdo priznal pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde se ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.(3)

9. Kot izhaja iz podatkov spisa je bil v konkretni zadevi prvi predobravnavni narok dne 9. 1. 2013, katerega so se udeležili obe stranki in zagovornik, preložen na 11. 2. 2013 glede na „načelno pripravljenost za sklenitev sporazuma o priznanju krivde, ki ga je izrazilo tako tožilstvo kot obramba“. Državno tožilstvo v obtožnicah ni predlagalo vrste in višine kazni, ki naj se izreče obsojencu, če bo, ko se prvič izjavi o obtožbi, priznal krivdo(4), temveč je okrožni državni tožilec to storil na predobravnavnem naroku dne 11. 2. 2013, ko je predlagal izrek enotne kazni 12 let zapora, ki vključuje kazen osem let in šest mesecev zapora izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6097/2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 6097/2010 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 6097/2010), kazni deset let zapora za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 in kazni dve leti in šest mesecev zapora ter 360-dnevnih zneskov denarne kazni za kaznivo dejanje pranja denarja. Obsojenca, ki je izjavil, da je obtožbo in modifikacijo obtožbe razumel, je predsednica senata na naroku poučila skladno z določbami 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, zatem je obsojenec izjavil, da krivdo po obeh obtožbah priznava. Predsednica senata je priznanje sprejela ob presoji, da so za sprejem priznanja izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. S priznanjem krivde se je obsojenec odpovedal pravici, da sodišče odloča o obtožbi po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, zato se je v nadaljevanju izvedel le narok za izrek kazenske sankcije, kjer so se izvajali le dokazi glede okoliščin, pomembnih za izrek kazenske sankcije (ne pa tudi glede obstoja kaznivih dejanj in obsojenčeve krivde).

B-2.

10. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje) uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. V zvezi s tem navajajo, da v opisu dejanja ni opisano na kakšen način naj bi obsojenec prikril oziroma poskušal prikriti izvor denarja; da v opisu dejanja navedene transakcije, ki naj bi jih obsojenec izvedel z namenom, da prikrije izvor denarja, niso takšne, da bi na podlagi teh bilo mogoče napraviti utemeljen sklep o delovanju obsojenca z namenom prikrivanja izvora denarja ali prikritja imetja; da so transakcije bile transparentne, zavedene v poslovnih knjigah podjetja R.; da je opis kaznivega dejanja napačen in ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja oziroma ravno iz takšnega opisa izhaja, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, ki se mu očita. S transakcijami ni poskušal prikriti izvor denarja, niti ni obsojenec poskušal prikriti prejemnika denarja, izvor denarja je bil vedno transparenten, ni izviral iz nezakonitih poslov, denar je bil prenakazovan z računa R. na račune obstoječih bank, ob vsakokratni sledljivosti vsake transakcije. S temi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so vsebinsko enake navedbam v pritožbi z dne 6. 3. 2013 zoper sodbo sodišča prve stopnje (katere je sodišče druge stopnje obrazloženo zavrnilo), zagovorniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbijajo s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

11. Kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov ali če je izključena njegova protipravnost. Po presoji Vrhovnega sodišča opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse znake očitanega mu kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1, saj je opisano konkretno ravnanje oziroma aktivnost obsojenca usmerjena v onemogočanje identifikacije deliktnega izvora protipravno pridobljenega denarja in so neutemeljene navedbe v zahtevi, da ni opisano na kakšen način je obsojenec prikril oziroma poskusil prikriti izvor denarja. Očitek obsojencu, da je s pranjem prikril oziroma poskusil prikriti izvor denarja (velike vrednosti) za katerega je vedel, da je bil pridobljen s kaznivimi dejanji (poslovne goljufije) je v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan s obsojenčevimi konkretnimi ravnanji: nalogi za prenakazila tega denarja iz transakcijskega računa gospodarske družbe pri A banki na obsojenčev osebni račun (fiktivno posojilo) in na transakcijski račun gospodarske družbe pri B banki, od tam pa z nadaljnjimi prenakazali na račune več bank v tujini (Švica, Velika Britanija, Hrvaška). Neutemeljene so tudi navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je opis kaznivega dejanja v celoti inkorporiran v obsojencu očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem odstavku 228. člena KZ v zvezi s 54. členom KZ-1, ker da gre za eno samo kaznivo dejanje v katerem je vsa kriminalna količina zajeta že v kaznivem dejanju poslovne goljufije. Zagovorniki namreč prezrejo določbo drugega odstavka 245. člena KZ-1 (kot je očitano obsojencu), kjer gre za takoimenovano dvojno kaznivost, ko storilec kaznivega dejanja iz katerega izvira denar hkrati odgovarja v realnem steku tudi za kaznivo dejanje pranja denarja(5).

B-3.

12. Institut priznanja krivde dopušča izjemo od splošnega načela kazenskega postopka, po katerem je mogoče obsodilno sodbo izreči le, če se resničnost očitanih dejstev, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja potrdi v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi. Obdolženčevo priznanje krivde ne izključuje dolžne presoje sodišča glede ugotavljanja obstoja pravno relevantnih dejstev in ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja: to je presojo ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost bíti inkriminacije) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda). Določba drugega odstavka 354. člena ZKP, da sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja, velja tudi za sodbo izdano na podlagi priznanja krivde(6).

13. Sodišče prve stopnje, ki je obsojenčevo priznanje krivde po obeh obtožbah na predobravnavnem naroku dne 11. 2. 2013 sprejelo, je v sodbi kazniva dejanja poslovne goljufije opisana pod točkama I in III izreka pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 54. člena KZ-1. Presodilo je, da dejavnost obsojenca: sklenitev pogodb s 146-imi posojilodajalci - oškodovanci v času od 13. 5. 2008 do 12. 9. 2009 (glede na opis dejanj v izreku: pravilno od 13. 1. 2008 do 30. 9. 2009) ustreza kriterijem nadaljevanega kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v 54. členu KZ-1. Pravilnosti takšne pravne opredelitve kaznivega dejanja je v svoji odločbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi glede pravne opredelitve kaznivih dejanj opisanih v točkah I in III izreka kot nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, pri tem pa ugotavlja, da tudi iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je bilo sodišče (glede na to, da so bile zadnje posojilne pogodbe sklenjene že v času, ko je veljal KZ-1) dolžno uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja, kot ga določa 54. člen KZ-1.

14. Nadaljevano kaznivo dejanje (delictum continuatum)(7) do sprejema KZ-1 v slovenskem kazenskem pravu ni bilo določeno, šlo je za teoretično konstrukcijo, kriterije njene uporabe pa je izoblikovala sodna praksa. Po določbi 54. člena KZ-1(8) stori nadaljevano kaznivo dejanje kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge okoliščine pomenijo enotno dejavnost (prvi odstavek); za nadaljevano kaznivo dejanje se ne uporabljajo določbe o steku iz prejšnjega člena tega zakonika, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj določi ena kazen v mejah kazni predpisane za najhujše kaznivo dejanje, pri čemer se poleg glavne kazni zapora obvezno določi tudi stranska denarna kazen (drugi odstavek). Določba drugega odstavka 54. člena KZ-1 je bila z novelo KZ-1B(9) spremenjena, in sedaj določa, da se za nadaljevano kaznivo dejanje ne uporabljajo določbe o steku iz prejšnjega odstavka tega zakonika, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Določba 54. člena KZ-1B je tako milejša (črtanje obligatornega izreka stranske denarne kazni) od določbe 54. člena KZ-1. Tudi veljavni hrvaški in italijanski kazenski zakonik v splošnem delu definirata nadaljevano kaznivo dejanje (medtem ko npr. francoski, nemški in švicarski kazenski zakoni določb o nadaljevanem kaznivem dejanju nimajo), vendar pri tem za nadaljevano kaznivo dejanje predpisujeta izrek bistveno strožje sankcije od predpisane(10).

15. Nadaljevano kaznivo dejanje, kot ga definira 54. člen KZ-1, je poseben primer navideznega realnega steka, ki izključuje uporabo določbe o steku pri kaznivih dejanj zoper premoženje(11). Iz navedene zakonske dispozicije je mogoče zaključiti, da mora sodišče v primeru, ko gre za realni stek kaznivih dejanj, ki jih povezujejo okoliščine, naštete v členu 54 KZ-1, konstruirati kaznivo dejanje, ki ga pravno opredeli po kaznivem dejanju, uvrščenem v konstrukcijo, za katerega je predpisana najstrožja kazen. Teorija nadaljevano kaznivo dejanje večinsko šteje kot eno dejanje, tako glede krajevne in časovne veljavnosti kazenskega zakona, amnestije, pomilostitve, zastaranja itd. V praksi pa se konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja šteje za dovoljeno le v toliko, kolikor se more opravičiti z obsegom dovoljene razlage kazenskega zakona: to pomeni, da nadaljevano kaznivo dejanje ne more spremeniti določb iz splošnega dela (na primer: ne more vsebovati kaznivega dejanja, katerega kazenski pregon je že zastaral). To potrjuje ugotovitev, da je teorija o nadaljevanem kaznivem dejanju nastala zato, da je ublažila strogost kaznovanja v primerih, ko je storilec izvršil več kaznivih dejanj in mu je bila kazen izrečena po pravilu kumulacije oziroma je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja olajšala izrekanje kazni v primerih, ko je isti storilec izvršil serijo istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, pa se mu je sodilo istočasno. Navedeno potrjuje, da gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju za praktično konstrukcijo, ki ne spreminja dejstva, da gre v resnici za realen stek kaznivih dejanj. Edini smisel in namen te konstrukcije je poenostaviti delo sodišča pri izreku kazenske sankcije, da ni potrebno v postopku za odmero kazni določati kazni za prav vsako posamezno lahko tudi drobno sestavino kontinuirane kriminalne dejavnosti. Gre tako za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje(12) ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 54. člena KZ-1 (istovrstnost premoženjskih kaznivih dejanj, storjenih iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov, sočasna ali zaporedna izvršitev dejanj, zaradi povezanosti kraja, načina in drugih enakih okoliščin pa pomenijo enotno dejavnost) in se storilcu za vsa dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja, ki je v KZ-1 omejen le na premoženjska kazniva dejanja, ni institut namenjen v korist obtoženca. Izhajati je potrebno iz ratia takšne konstrukcije, ki se je (skozi sodno prakso) izoblikovala in v KZ-1 uzakonila predvsem zaradi praktičnih razlogov - poenostavitvi dela sodišča pri izrekanju kazni za več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ko je omogočen izrek ene same kazni za vsa kazniva dejanja skupaj, v mejah kazni predpisane za najhujše dejanje.

16. Logična posledica koncepcije nadaljevanega kaznivega dejanja kot enega dejanja, je stališče teorije, da pravnomočna sodba o nadaljevanem kaznivem dejanju zajema vsa storilčeva dejanja iz serije, ne glede na to, ali so zajeta v opisu v izreku sodbe oziroma je sodišče za njih vedelo ali sploh moglo vedeti. Naknadno odkrita kazniva dejanja (ki bi bila po kriterijih za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja uvrščena vanjo) se štejejo zato za že razsojena in o njih zato ni mogoče ponovno odločati. Vendar pa je stališče, da je nadaljevano kaznivo dejanje (konstruiranoiz večjega števila posameznih kaznivih dejanj) eno kaznivo dejanje, formalno logično le, če pri sklepanju izhajamo iz načela, da posamezni deli kaznivega dejanja nimajo nikakršne samostojnosti. To načelo pa je v sodni praksi predrto z izjemo (ki jo sprejema tudi teorija), in sicer, da posamezna kazniva dejanja, vključena v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, samostojno zastarajo. Nadaljnja izjema, ki jo je ustvarila sodna praksa še preden je nadaljevano kaznivo dejanje pozitivirano v členu 54 KZ-1, je bila, da nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče konstruirati, kadar bi bilo to v nasprotju s kriminalno političnimi načeli kazenskega prava. Če upoštevamo, da je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja rezultat pragmatične zahteve, da se sodišče razbremeni minucioznega določanja kazni za posamezna kazniva dejanja, ni mogoče sprejeti sicer logične posledice stališča o enem kaznivem dejanju, to je fikcije, da je bilo z razsojo o (konstruiranem) nadaljevanem kaznivem dejanju razsojeno ne le o dejanjih, vključenih v konstrukcijo, ampak tudi o vseh tistih dejanjih, za katera tožilstvo ali sodišče niti nista vedeli, pa bi po kriterijih 54. člena KZ-1 morala biti vključena v konstrukcijo. Takšna fikcija presega vlogo načela ne bis in idem.

B-4.

17. V zvezi z obsodbo obsojenca za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ v zvezi s 54. členom KZ-1 zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je v konkretnem primeru prišlo do ponovnega sojenja o isti stvari, kar prepoveduje 31. člen Ustave. Pri obsodbi za kazniva dejanja, opisana pod točkama I in III sodbe sodišča prve stopnje, gre za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije in bi zato sodišče moralo obsojenca oprostiti obtožbe zaradi že razsojene zadeve; kriminalna količina je bila že zajeta s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 6097/2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 6097/2010 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6097/2010. Enake pritožbene navedbe zagovornikov, uveljavljane v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje obrazloženo zavrnilo (točke 13 in 14 sodbe sodišča druge stopnje).

18. Navedbam zagovornikov, da gre v izpodbijani pravnomočni sodbi pri obsodbi obsojenca za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena v zvezi s drugim in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 za kršitev pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ni moč pritrditi.

19. Načelo ne bis in idem (oziroma double jeopardy v anglosaksonskem sistemu) je mednarodno priznana človekova pravica(13), ki je v nekaterih državah tudi ustavno varovana. Načelo ne bis in idem zagotavlja (i) učinkovito in pravočasno sodno varstvo zoper kaznovalno pravico sodne oblasti po tem, ko je bila določena oseba že objekt kazenskega pregona v najširšem smislu (v tem pogledu je to načelo del načela pravičnega sojenja in pravičnosti) in (ii) pravno varnost in spoštovanje načela res iudicata. Tudi Ustava Republike Slovenije (31. člen) določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Gre za človekovo pravico o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari; sodišče ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (ne bis in idem) oziroma znova meritorno odločiti o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata). To ustavno določbo vsebinsko povzema tudi 10. člen ZKP (načelo zakonitosti). Po določbi 10. člena ZKP nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. Prepoved se nanaša tako na meritorne sodne odločbe (obsodilna in oprostilna sodba) kot tudi na nemeritorne - formalne sodne odločbe (zavrnilna sodba, sklep o ustavitvi kazenskega postopka). V primerih oprostilne in zavrnilne sodbe ter ustavitve kazenskega postopka domneva nedolžnosti, ki je prav tako ustavna in zakonska pravica in velja za vsakogar, preraste v neizpodbojno domnevo, tako da je v teh primerih prepoved ponovnega sojenja absolutna. Pravnomočnost omenjenih vrst sodnih odločb v obravnavanem kontekstu pomeni, da je o predmetu obtožbe oziroma kazenskem zahtevku tožilca zoper določeno osebo dokončno odločeno. Presojena stvar je torej procesna ovira (negativna procesna predpostavka) za ponovno sojenje oziroma obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot tudi državno tožilstvo.

20. Če izhajamo, da načelo ne bis in idem prepoveduje dvakratno sojenje o isti stvari, se zastavi vprašanje, kdaj govorimo o isti stvari: (i) ali je to pravna opredelitev kaznivega dejanja, kot jo določa kazenski zakonik ali (ii) isto stvar definirajo dejstva, ki narekujejo posamezno pravno opredelitev. Po stališču Vrhovnega sodišča oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja) oziroma vse kar se označuje za idem factum. Kriterij pravne narave – idem delictum, bo potrebno upoštevati samo tedaj, ko dejanja, ki niso bila zajeta v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, o katerem je že bilo razsojeno, ne morejo biti samostojen predmet nove obtožbe ali kadar bi pregon teh dejanja z novo obtožbo kršil načelo poštenega postopka oziroma prepoved zlorabe pravic. Ustava v zvezi s prepovedjo ponovnega sojenja govori o istem kaznivem dejanju, vendar iz teleološke razlage izhaja, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja temveč na določeni historični dogodek oziroma življenjski primer. Namen določbe 31. člena Ustave je v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznik zaščiti pred večkratnim kazenskim obravnavanjem konkretiziranega in individualiziranega življenjskega dogodka. Tudi odločbe Vrhovnega sodišča(14) utemeljujejo stališče, da se ustavna prepoved ponovnega sojenja nanaša na isti historični dogodek kot konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne pa na pravno kvalifikacijo tega dejanja. Takšna razlaga pa je skladna tudi s stališčem v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice(15), v zvezi z določbo iz 4. člena Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), da je pojem isto kaznivo dejanje treba razlagati kot dejanje, ki se nanaša na identična oziroma pretežno enaka dejstva.

21. Identičnost dejanja, za katero oseba ne sme biti ponovno sojenja, se tako ne nanaša na kazenskopravno kvalifikacijo in v tem pravnem smislu na „kaznivo dejanje“, kot to zmotno navajajo vložniki zahteve. Postavlja se vprašanje ali se lahko šteje, da je o dejanjih, zaradi katerih zoper določeno osebo ni tekel kazenski postopek, zaradi katerih ni bila zoper to osebo vložena obtožnica in o katerih ni odločalo sodišče, sploh govorimo o materialni pravnomočnosti; ta namreč izhaja iz tega kar je v izreku sodbe, to je tega kar v sodbi je in ne tega česar v sodbi ni. Uporaba pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe (njenega izreka) ter kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja. Odgovor na vprašanje ali gre v konkretni zadevi za ponovno sojenje o isti stvari, je zato odvisen od subjektivno objektivne identitete med kaznivim dejanjem iz pravnomočne sodbe in kaznivim dejanjem, ki je predmet nove obtožbe in novega sojenja (idem factum). Tako predmet nove obtožbe in obsodbe ne more biti kaznivo dejanje, za katerega je bil storilec že pravnomočno obsojen. Z obsodilno sodbo, katere bistvena sestavina je izrek o krivdi (ki ga sestavljata dejanski in pravni opis kaznivega dejanja(16) in ki se nanaša na konkretnega obdolženca) sodišče potrjuje utemeljenost kazenskopravnega zahtevka tožilca in meritorno odloči o obtožbi: o obstoju kaznivega dejanja, kazenski odgovornosti in drugih vprašanjih, ki so predmet odločanja. Razlaga pravila prepovedi sojenja o isti stvari, kot jo v zahtevi za varstvo zakonitosti ponujajo zagovorniki (obsodba za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije, storjeno v času od 11. 9. do 20. 11. 2008 na škodo 14 oškodovancev prepoveduje sojenje obtožencu za kasneje odkrita in obtožena kazniva dejanja poslovne goljufije, storjena od januarja 2008 do septembra 2009 na škodo 146 oškodovancev), bi dejansko pomenila favoriziranje storilcev, ki masovno izvršujejo kazniva dejanja in bila v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega prava ter z ratio instituta nadaljevanega kaznivega dejanja iz 54. člena KZ-1. V primeru, ko se po obsodbi storilca za nadaljevano kaznivo dejanje zoper premoženje (npr. tudi poslovne goljufije) odkrijejo njegova nova istovrstna dejanja (ki niso bila zajeta v prejšnji obsodbi) gre za novo in drugo kaznivo dejanje in se storilec lahko vnovič obravnava za novo odkrita dejanja, tudi iz časovnega obdobja zajetega v nadaljevanem kaznivem dejanju, za katero je storilcu že bilo sojeno. Stališču vložnikov, da zaradi obsodbe obsojenca za nadaljevano kaznivo dejanje po sodbi III K 6097/2010, za njegova naknadno odkrita in obravnavana dejanja v postopku X K 36893/2010 (ki bi sicer lahko bila del nadaljevanega kaznivega dejanje po prejšnji obtožbi) velja prepoved ne bis in idem, ni moč pritrditi. Razlaga pravila ne bis in idem pri obsodbi za nadaljevano kaznivo dejanje, kot jo ponujajo vložniki zahteve, bi pomenila domnevo, da je nekdo obsojen tudi za dejanja, ki ob izreku sodbe še niso bila niti odkrita oziroma bi bila takšna razlaga tudi v nasprotju z načeli kazenskega prava, pravičnostjo, javnim interesom in s pravicami drugih – oškodovancev (pri obsodbi za novo odkrito kaznivo dejanje storilec ni obsojen za več, kot je storil). Glede kaznivih dejanj, izvršenih v realnem steku, ki jih sodišče vključi v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, je ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem zagotovo izključen. Kar zadeva ista oziroma istovrstna kazniva dejanja izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, z nadaljevanim kaznivim dejanjem praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu ter zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen. Izjemoma lahko tudi ta kazniva dejanja z nadaljevanim kaznivim dejanjem tvorijo eno dejanje v procesnem smislu, če je med njimi in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. V okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve, nesprejemljivo. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju, ki se nanaša na isto časovno obdobje, ter je zato kasnejši pregon zanje izključen. V obravnavani zadevi takšna povezava med kasneje odkritimi kaznivimi dejanji in prej pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju ni podana.

22. Ali je ločeno obravnavanje dejanj, ki jih povezujejo okoliščine iz 54. člena KZ-1, nujno in vedno v škodo storilca, je vprašanje, ki nima enotnega odgovora. Vendar pa je zakonodajalec, da bi izravnal posledice neogibne naključnosti odmere kazni pri kaznivih dejanjih izvršenih v realnem steku, sprejel določbe o odmeri kazni obsojencu (55. člen KZ-1) in določbe o tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 407. člena ZKP). Z določbo o odmeri kazni obsojencu je vpeljana obveznost sodišča, da za vsa kazniva dejanja, ki bi jih glede na čas njihove izvršitve bilo mogoče obravnavati skupaj s kaznivim dejanjem, za katero je storilec že pravnomočno obsojen in mu je izrečena kazen ter kazniva dejanja, izvršenega med prestajanjem kazni zapora, izreče enotno kazen. Te določbe pridejo v poštev tudi v primeru, ko sodišče naknadno sodi storilcu za dejanja, za katera bi bila, če bi se o njih sodilo hkrati z dejanji, o katerih je že pravnomočno odločeno, izrečena ena sama kazen.

B-5.

23. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje. V zahtevi navajajo, da sodišče druge stopnje v razlogih sodbe ni navedlo vseh razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali v precejšni meri v nasprotju sami s seboj ter da sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb in ni odločilo o vseh odločilnih dejstvih (pri tem izpostavljajo točke 6, 7, 8, 9, 11, 13, 14, 15 in sodbe sodišča druge stopnje).

24. Zoper obsojenca je bila obsodilna sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde. Pisna obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je zato glede izreka o krivdi omejena na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednico senata, ki je dano priznanje sprejela. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse(17) je zahteva po obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje nižja od tiste, ki velja za odločbe sodišč prve stopnje. Skladno z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je dolžno presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoje stališče in jih ustrezno obrazložiti, v presojo pritožbenih navedb, ki pravno niso relevantne, pa se ni dolžno spuščati. Če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre lahko za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, katera se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP - torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje (tega pa zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjujejo)(18). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi izrečeni na podlagi sprejetega priznanja krivde, skladno s tem obrazložilo vsa odločilna dejstva. Sodišče druge stopnje pa se je v skladu s standardom obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje v svoji odločbi opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb iz obeh pritožb zagovornikov glede nedokazanosti kaznivega dejanja pranja denarja; glede priznanja danega v zmoti oziroma neprostovoljno, glede okoliščine da obsojenec ni razumel narave in posledic danega priznanja, ki da je posledica nedovoljenega pritiska državnega tožilca ter glede izpolnjenosti zakonskih pogojev za sprejem priznanja krivde. Zato tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje ni podana. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z razlogi sodbe sodišča druge stopnje sicer uveljavljajo kršitev procesnih določb, vendar pa iz obširne obrazložitve njihove zahteve, v kateri ponavljajo pritožbene navedbe, ki jih je obrazloženo zavrnilo sodišče druge stopnje, izhaja predvsem njihovo nestrinjanje s po sodišču prve stopnje sprejetim obsojenčevim priznanjem krivde na predobravnavnem naroku dne 11. 2. 2013 in z dokazno oceno ter presojo sodišča druge stopnje. Takšne navedbe pa predstavljajo razlog, s katerim po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče izpodbijati.

25. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v zvezi z obsojencu izrečeno kazensko sankcijo uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje, pri čemer izpostavljajo točko 16 obrazložitve. Vendar pa zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanje te bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne obrazložijo. Čeprav ZKP ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkuse te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve samo navede razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ali da samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa vložniki v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo obsojencu v zahtevi niso storili, zato Vrhovno sodišče tako posplošenih navedb o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka ni moglo preizkusiti.

26. Odločba o kazenski sankciji se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati le iz razloga 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, to je če je bila z odločbo o kazni prekršena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti te kršitve ne uveljavljajo, saj izrecno uveljavljajo kršitev iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP (pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazni) ter s tem v zvezi navajajo, da je sodišče pri izreku kazenske sankcije nekritično sledilo predlogu državnega tožilstva, pri izreku kazni ni upoštevalo ne priznanja niti drugih olajševalnih okoliščin (katerih, v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne pojasnijo) ter da sodišče ni delovalo v skladu z 51. členom KZ-1, ki dovoljuje omilitev kazni, da je za kaznivo dejanje pranja denarja izrečena previsoka kazen, prav tako pa je tudi previsoka izrečena enotna kazen. S tem navedbami izpodbijajo ustreznost izrečene kazni, presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, v katerem napada ustreznost izrečene kazenske sankcije ni posebej preizkušalo.

C.

27. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo (425. člena ZKP).

28. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli je obsojenec dolžan plačati sodno takso. Sodno takso je Vrhovno sodišče določilo skladno s tarifo št. 7117 in 7152.

----

Op. št. (1) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 1278/2012 z dne 24. 10. 2013.

Op. št. (2) : XVIIII.a poglavje ZKP, predobravnavni narok, členi 285.a do 285.f ZKP-K.

Op. št. (3) : Drugi odstavek 370. člena ZKP.

Op. št. (4) : Drugi odstavek 269. člena ZKP.

Op. št. (5) : Konvencija Sveta Evrope št. 141, ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem.

Op. št. (6) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 60778/2011.

Op. št. (7) : Nadaljevano kaznivo dejanje 54. člen KZ-1; četrto poglavje splošnega dela KZ-1, podpoglavje 2, odmera kazni.

Op. št. (8) : Uradni list 55/2008, 66/2008, ki velja od 1. 11. 2008 dalje.

Op. št. (9) : Uradni list RS 91/2001, ki velja od 15. 5. 2012.

Op. št. (10) : Četrti odstavek 52. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške predpisuje za nadaljevano kaznivo dejanje možnost izreka kazni, ki je za polovico večja od zgornje meje kazni predpisane za ugotovljeno kaznivo dejanje, ne sme pa preseči zgornjega zakonskega maksimuma za to vrsto kazni; člen 81 Codice penale Republike Italije pa za nadaljevano kaznivo dejanje predpisuje možnost izreka trikratnika predpisane kazni za ugotovljeno kaznivo dejanje.

Op. št. (11) : Stek kaznivih dejanj 53. člen KZ-1, četrto poglavje splošnega dela KZ-1, podpoglavje II: odmera kazni.

Op. št. (12) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 1/2011.

Op. št. (13) : Primerjaj: Mednarodni pakt o civilnih in političnih pravicah; Protokol št. 7 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Rimski Statut mednarodnega kazenskega sodišča ; Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (KISS).

Op. št. (14) : Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 193/2000 z dne 13.9.2000, I Ips 214/2005 z dne 24.8.2006; I Ips 290/2007 z dne 6.9.2007; I Ips 258/2009 z dne 27.5.2010.

Op. št. (15) : Sodba ESČP Zolotukhin proti Rusiji, št. 14939/03 z dne 10.2.2009.

Op. št. (16) : 1. in 2. točka prvega odstavka 359. člena ZKP.

Op. št. (17) : Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 225/2006, I Ips 22/2009, I Ips 176/2009 in druge.

Op. št. (18) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 203/96.

Datum zadnje spremembe:

24.07.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 29431/2010-74
• Sodba I Ips 79651/2010-643
• Sodba I Ips 20915/2010-792