Sklep II Ips 291/2013

Jedro

Ožemalni stroj v obratovanju (ker ga poganja elektrika, ker mu je treba streči medtem ko so v gibanju tako transportni trak, na katerega se polagajo kože kot poravnalni in ožemalni valji, ker deluje z relativno veliko silo) je nevarna stvar in delo z njim je (toliko bolj, če je normirano in če hitrost, s katero se opravlja, vpliva na doseganje norme tudi drugih delavcev) nevarna dejavnost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik, tedaj zaposlen pri drugotoženi stranki, se je 20. 4. 2001 hudo telesno poškodoval pri delu s strojem za ožemanje kož - stroj mu je med valje potegnil levo nogo; dolgotrajno zdravljenje, ki je vključevalo tudi več operacij, ni bilo uspešno in se je zaključilo z amputacijo stopala oziroma noge pod kolenom. Povrnitev škode je zahteval tako od delodajalca kot od zavarovalnice, pri kateri je imel le-ta zavarovano svojo odškodninsko odgovornost.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo. Zavrnilna odločitev temelji na presoji, da tožnikov delodajalec ni objektivno odgovoren, ker ožemalni stroj sam po sebi ni nevaren niti med obratovanjem, pač pa je postal nevaren šele zaradi tožnikovih posegov vanj, ter da zato tudi delo s tem strojem ni nevarno. Po stališču sodišč prve in druge stopnje delodajalec tudi krivdno ni odgovoren.

3. Tožnik sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo o neobstoju objektivne odškodninske odgovornosti; odločitve, da ni podana krivdna odgovornost toženih strank, ne izpodbija. Nasprotuje pravnemu zaključku sodišč prve in druge stopnje, da ožemalni stroj ni nevarna stvar oziroma da delo z njim ni nevarna dejavnost. Meni, da je tak zaključek v nasprotju s teleološko razlago obligacijskih predpisov ter da odločitev ne bi smela sloneti zgolj na sodni praksi, pač pa bi morale biti upoštevane tudi teorija rizika, teorija oblasti in ekonomska teorija. Opozarja na spreminjanje stališč in po lastni presoji nedopustno (pretirano) oženje pravnih standardov nevarne stvari in nevarne dejavnosti. Sklicuje se na stališča, ki jih je Višje sodišče v Ljubljani zapisalo v odločbi III Cp 3028/2009, ki sicer obravnava dejanski položaj, ki je podoben tožnikovemu: delodajalec ni poskrbel, da bi bil dostop do stebrnega vrtalnega stroja fizično onemogočen in upoštevati je treba, da do nesreče s tem strojem lahko pride tudi iz nezakrivljenih razlogov, saj so hoteni ali nehoteni posegi v njegovo delovno območje povsem mogoči, čeprav so izrecno prepovedani, lahko so popolnoma nezakrivljeni - na primer zaradi slabosti ter takega posega v delovno območje stroja ni mogoče šteti za nepričakovanega. Za presojo, ali gre za nevarno stvar, ni pomembno delavčevo neskrbno ravnanje - slednje je lahko le razlog za zmanjšanje ali izključitev odgovornosti sicer objektivno odgovorne osebe. V tem smislu je tudi tožnik svoj prispevek k nastali škodi že v uvodni fazi pravde priznal. Pri razdelitvi rizika nastanka škode v podobnih primerih je treba upoštevati princip, da za škodo odgovarja tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja oziroma je imetnik nevarne stvari, oprostitveni razlogi pa so izjeme: dejanje mora biti nepričakovano in neprepričljivo, merilo za to pa je skrbnost dobrega strokovnjaka. Ker so torej posegi v delovno območje stroja vedno mogoči, čeprav so prepovedani, ti ne morejo šteti za nepričakovane v smislu oprostitvenih razlogov in delodajalčeve odgovornosti ne morejo popolnoma izključiti.

4. Toženi stranki na vročeno jima revizijo tožnika nista odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Delo na ožemalnem stroju, ki sta mu »stregla« dva delavca, je potekalo tako, da je prvi delavec na transportni trak, ki je tekel proti valjem, razprostiral neožete kože, ki so se nato ožemale na način, da so tekle med poravnalnimi in nato med ožemalnimi valji, že ožete pa je stroj odlagal na drugi strani, kjer jih je prestregel in zlagal na kup drugi delavec. Njuno delo je bilo normirano (hitrost, s katero sta ga opravljala, je vplivala na doseganje norme še drugih delavcev).

Dogajalo se je, da so se kože, namesto da bi nemoteno tekle med valji, zataknile in (ali) navile okrog valjev in tako zaustavile proces ožemanja. V takih primerih je bilo potrebno kože potegniti iz stroja. Skladno z navodili za varno delo, s katerimi je bil tožnik seznanjen in so bila izobešena ob stroju, je bilo dovoljeno kože izvleči iz stroja šele potem, ko je bil stroj s pritiskom na glavno stikalo v celoti ustavljen (izklopljen iz električnega omrežja). Na dan nastanka škodnega dogodka je tožnik, ki je bil sicer vodja stroja, vanj vlagal mokre kože, ožete pa je na drugi strani pobirala tožnikova sodelavka M. Š. Ko je tožnik videl, da sta se dve koži »zagnetli«, je namesto celega stroja ustavil le transportni trak, da je lahko nanj stopil in se z njega, prav tako v nasprotju prepovedjo, povzpel na sosednji, višji del stroja, med nezaustavljene valje, da bi koži odstranil; pri tem mu je spodrsnilo ter mu je ožemalni valj potegnil levo nogo med fizično nezavarovane valje. S temi ugotovitvami sodišča prve stopnje je definirana dejanska podlaga spora, na katero je revizijsko sodišče vezano (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Ni dvoma, da se škodni dogodek ne bi zgodil, če bi tožnik, preden je ukrepal na v prejšnji točki opisan način, stroj v celoti ustavil. V tem ima izpodbijana sodba prav. Ne drži pa njeno stališče, da zaradi tega delo s tem (takim) strojem ni delo s povečano nevarnostjo, ker da bi ga bilo mogoče imeti (stroj) ob zelo veliki skrbnosti pod nadzorom. Presojo, da bi ga bilo mogoče imeti pod nadzorom, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili z argumentom, da se konkreten škodni dogodek ob doslednem spoštovanju varnostnih navodil ne bi zgodil. Tak argument je materialnopravno zmoten: stvar ali dejavnost sta nevarni, če ju pod nadzorom ne more imeti imetnik oziroma obratovalec (in ne njegov delavec). Relevanten bi bil pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma obratovalca (drugi oziroma tretji odstavek 177. člena ZOR oziroma 153. člena OZ), ne izključuje pa pravnega sklepa, da je ožemalni stroj v obratovanju (ker ga poganja elektrika, ker mu je treba streči medtem ko so v gibanju tako transportni trak, na katerega se polagajo kože kot poravnalni in ožemalni valji, ker deluje z relativno veliko silo) nevarna stvar in da je delo z njim (toliko bolj, če je normirano in če hitrost, s katero se opravlja, vpliva na doseganje norme tudi drugih delavcev) nevarna dejavnost. Po prepričanju revizijskega sodišča izvira iz samega takega stroja oziroma iz same take dejavnosti (njenega rednega poteka) škodna nevarnost, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov. Stališče sodne prakse, da niso nevarne(1) tiste stvari, ki take postanejo šele z nepravilno uporabo, se nanaša na tiste stvari, ki same po sebi (do nepravilne uporabe) niso nevarne,(2) (3) kar za tu obravnavani stroj ne velja. V konkretnem primeru je tožnik napačno uporabljal stroj, ki je bil že sam po sebi nevaren. Sodna praksa je v preteklosti pogosto s (pre)široko razlago standarda nevarne stvari vpeljevala objektivno odgovornost v korist oškodovanca, nato je v zadnjih letih precej omejila kvalifikacijo stvari kot nevarne in upošteva izhodišča instituta, to je povečano nevarnost, nevarnost, ki je človek ne more obvladati;(4) toda še vedno kot nevarne šteje (delujoče) stroje, primerljive s tistim, pri katerem se je poškodoval tožnik, oziroma delo z njimi opredeljuje kot nevarno dejavnost,(5) (6) pri čemer objektivno odgovornost imetnikov oziroma obratovalcev zmanjša ali izključi pod predpostavkami iz 177. člena ZOR oziroma 153. člena OZ.

8. Za škodo, ki izvira iz nevarne stvari, odgovarja njen imetnik, za škodo iz nevarne dejavnosti pa, kdor se s to dejavnostjo ukvarja (prvi odstavek 174. člena ZOR oziroma 150. člena OZ). Domneva, da je vzrok škode nevarna stvar oziroma dejavnost, je izpodbojna (173. člen ZOR oziroma 149. člen OZ). Toženi stranki sta jo izpodbijali, a po presoji sodišča prve stopnje neutemeljeno, drugostopenjsko sodišče pa zaradi zmotne presoje, da tožnik ni bil poškodovan pri nevarnem delu oziroma pri delu z nevarnim strojem in da je zato izključena objektivna odgovornost toženk, pravilnosti te, v pritožbi napadene presoje, ni preizkusilo.

9. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča drugostopenjskega sodišča ostala pritožba tožnika neizčrpana v delu, ki se nanaša na dejanske ugotovitve in uporabo materialnega prava v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi z obstojem oprostitvenih razlogov iz 177. člena ZOR oziroma 153. člena OZ, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje (2. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in drugi odstavek 380. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): V smislu določbe drugega odstavka 154. člena ZOR oziroma drugega odstavka 131. člena OZ.

Op. št. (2): V teh okvirih je treba razumeti v številnih sodbah revizijskega sodišča (II Ips 475/2001, II Ips 659/2004, II Ips 189/2006 in drugih) zapisano opozorilo, da se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca.

Op. št. (3): Na primer: ograja nogometnega stadiona ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa postane nevarna, ko jo skušajo navijači preplezati – izvor nevarnosti ni v ograji, pač pa v neprimernem ravnanju gledalcev, ki ga organizator ni preprečil, zato za škodo ne odgovarja objektivno (glej Pravno mnenje VSRS, Poročilo 2/98, stran 3); tobogan, po katerem se je tožnik za zabavo spuščal po trebuhu in z glavo naprej, sam po sebi ni nevarna stvar, pač pa ga je tožnik uporabljal na nevaren in nedovoljen način (II Ips 197/97); konstrukcija, sestavljena iz več samostojnih delov, ki vsak zase niso nevarni, prav tako pa niso bili nevarni potem, ko so bili provizorično spojeni v celoto; ta celota je postala nevarna šele, ko jo je tožnik uporabil za sedenje, čeprav ni bila namenjena temu (II Ips 189/2006) in druge.

Op. št. (4): Primerjaj Polajnar Pavčnik, A., Prava mera odškodninskega prava, Podjetje in delo, št. 6-7(2011), str. 1276.

Op. št. (5): Glej odločbe VIII Ips 258/2012 (aglomerator za mletje plastike), II Ips 145/2009 (večvretenski stroj za mešanje disperzije), II Ips 362/2009 (kovaško valjarski stroj), II Ips 563/2008 (kotna postaja v obratovanju), VIII Ips 212/2010, (transporter), VIII Ips 445/2009 (tekoč dozirni trak), II Ips 886/2007 (vertikalni tlačni stroj) in druge.

Op. št. (6): Strohsack, B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 1990, stran 116 in 119, povzema stališča dotedanje sodne prakse, po kateri so nevarna stvar vse vrste strojev (mlatilnice, motorne žage, hidravlične stiskalnice, stroji za rezanje pločevine, asfaltni valjarji ipd.), nevarna dejavnost pa delo na strojih ali ob strojih kot nevarno dejavnost (na primer ob transporterju, ob stroju za mletje kamna).

Datum zadnje spremembe:

23.07.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 437/2006
• Sodba II Ips 912/2007
• Sodba in sklep II Ips 695/2008