Sodba II Ips 221/2011

Jedro

Pri odgovoru na vprašanje, kdo nosi trditveno in dokazno breme po petem odstavku 22. člena Montrealske konvencije je glede na jezikovno nedoločno besedilo „se dokaže“ treba izhajati iz namena konvencijske ureditve. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme na oškodovancu.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke v celoti zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 913,08 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.078,98 EUR(1) od 10. 10. 2005 do 4. 2. 2006 ter od zneska 913,08 EUR od 5. 2. 2006 naprej (točka 1. izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek (do višine 3.074,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (točka 2. izreka). O pravdnih stroških pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati 3.822, 16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2005 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 165,90 EUR za čas od 10. 10. 2005 do 4. 2. 2005. V presežku – za znesek 165,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2005 naprej, se tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.919,84 EUR. V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, kateremu je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom II DoR 330/2010 z dne 27. 1. 2011 revizijo dopustilo glede pravnih vprašanj:

- glede vprašanja (ne)obstoja premoženjske škode, katere povračilo uveljavlja tožeča stranka in;

- v smeri preizkusa pravilne uporabe petega odstavka 22. člena Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, 2001/539/ES (v nadaljevanju: Montrealska konvencija) in sicer glede trditvenega in dokaznega bremena pri pravnem standardu povzročitve škode namenoma ali brezobzirno in z zavedanjem, da bo verjetno nastala škoda.

Navedbe revidentke

4. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožbeni zahtevek ni odškodninske narave, saj tožnik tekom postopka ni podal relevantne trditvene in dokazne podlage glede konkretne višine nastale škode (zmanjšanja premoženja ali izgubljenega dobička), da bi sodišči v okviru le-te lahko presojali odškodninsko odgovornost toženke. Tožnik bi lahko kvečjemu uveljavljal kondikcijski zahtevek. Ker je bila tožniku odškodnina prisojena pod napačno predpostavko, da škodo predstavlja vplačani znesek lovskega aranžmaja in znesek plačanih letalskih vozovnic, sodbi ne vsebujeta odločilnih dejstev glede višine nastale škode. V konkretnem primeru ni podana vzročna zveza, saj bi škoda (kupnina za letalske vozovnice in stroški lovskega aranžmaja) nastala tudi, če bi obtičani del prtljage v namembni kraj prispel pravočasno. Graja razloge drugostopenjskega sodišča glede uporabe petega odstavka 22. člena Montrealske konvencije in meni, da glede na to, da tožnik toženke z vsebino prtljage ter namenom potovanja ni seznanil, zgolj izguba listka na prtljagi z navedbo kraja namembnosti ne more izkazovati doloznega ravnanja toženke. Meni, da tožnik dokaznemu bremenu o doloznem ravnanju toženke ni zadostil. Meni, da pravno naziranje pritožbenega sodišča ni v duhu Montrealske konvencije in da je neživljenjsko, da bi moral letalski prevoznik za vsakega potnika vedeti, brez poprejšnjega opozorila, kakšno škodo lahko predvideva v primeru zamude s prtljago. Tudi razsodba Evropskega sodišča v zadevi Axel Walz proti Clickair SA, C-63/09 z dne 6. 5. 2010 govori v prid razlogovanju revidenta. Sodišče pa je spregledalo tudi določbo drugega odstavka 22. člena Montrealske konvencije. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo istemu sodišču v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vendar pa Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek istega člena). Ker revidentka, glede na revizijski predlog, odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija, se revizijskemu sodišču o prvo dopuščenem vprašanju ni treba izreči, saj je za revidentko sporna le višina prisojene odškodnine.

8. Tožnik je v tožbi navajal, da je utrpel premoženjsko škodo zato, ker mu toženka ne ob prihodu na letališče v Montreal, ne za čas njegovega nahajanja v Kanadi, ni dostavila njegovega kovčka z osebnimi stvarmi in bistvenimi deli za puško, kajti edini razlog za tožnikovo potovanje v Kanado je bil lov na črnega medveda in karibuja.

9. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo (kar je prestalo pritožbeni preizkus in na kar je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano), da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o prevozu, s katero se je toženka kot oseba, ki se ukvarja z letalskim prevozom kot svojo redno dejavnostjo, tožniku zavezala, da ga bo kot potnika skupaj z njegovo prtljago prepeljala na relaciji Ljubljana – Frankfurt – Montreal in nazaj. Med strankama je bilo dogovorjeno, da bo tožnikova celotna prtljaga prepeljana iz Ljubljane v Montreal dne 4. 9. 2005, vendar tožnik v Montrealu ni prejel kovčka, v katerem je imel osebne stvari in bistvene dele za puško (zapirač puške, daljnogled za opazovanje in dvajset nabojev za puško). Tožnik je bil del skupine šestih lovcev, ki je v organizaciji družbe P. d. o. o. po pristanku v Montrealu, najprej letela v Shefferville, in od tam naprej s hidroplanom v lovski kamp High Cliff. Tam so bili udeleženci odloženi v popolni divjini, saj je bil prvi podobni kamp 15 km stran, prvi obljuden kraj pa vsaj 100 km stran. Za nadaljevanje poti s skupino se je tožnik odločil iz razloga, ker mu je bilo bilo ob vložitvi reklamacije na letališču v Montrealu rečeno, da bo izgubljena prtljaga, takoj ko bo najdena, poslana za njim v lovski kamp. To prtljago je tožnik dobil šele slabe tri tedne po povratku iz Kanade in sicer 3. 10. 2005.

10. V konkretnem primeru gre za kršitev pogodbene obveznosti, saj toženka ni izpolnila svoje pogodbene obveze prepeljati vso prtljago v namembni kraj. V skladu z 208. členom Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (Uradni List RS, št. 12/2000) se določbe omenjenega zakona o prevoznih pogodbah uporabljajo tudi za razmerja, ki nastanejo v mednarodnem zračnem prometu(2), če ni z mednarodno pogodbo določeno drugače. Novelirana Uredba (ES) 2027/97(3) o odgovornosti letalskih prevoznikov v zvezi z letalskimi prevozi potnikov in njihove prtljage, ki je v času škodnega dogodka že zavezovala Republiko Slovenijo, v 1. členu določa, da se z njo izvaja ustrezne določbe Montrealske konvencije v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage ter vsebuje še nekatere dodatne določbe. V 3. členu Uredbe št. 2027/97 pa je določeno, da odgovornost letalskega prevoznika Skupnosti v zvezi s potniki in njihovo prtljago urejajo vse določbe Montrealske konvencije, ki se nanašajo na takšno odgovornost. Montrealska konvencija tako predstavlja podlago za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov potnikov, ki nastanejo pri letalskih prevozih, saj določa subjekta razmerja (odgovorno osebo in oškodovanca), predmet razmerja (povrnitev škode) ter vsebino razmerja (obveznost odgovorne osebe povrniti škodo in pravico oškodovanca zahtevati povrnitev škode). Revizijski očitek, da vzročna zveza ni podana, tako ni utemeljen, saj je v skladu z 19. členom Montrealske konvencije prevoznik odgovoren za škodo zaradi zamude v prevozu prtljage, razen če dokaže, da so on, njegovi uslužbenci ali zastopniki ukrenili vse, kar se od njih lahko upravičeno zahteva, da bi se izognili škodi, ali da tako niso mogli ukrepati. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da toženka takšnega dokaza ni ponudila, kar pomeni, da je za škodo zaradi zamude odgovorna.

11. Drugi odstavek 22. člena Montrealske konvencije določa, da je pri prevozu prtljage odgovornost prevoznika v primeru uničenja, izgube, škode ali zamude omejena na 1000 posebnih pravic črpanja za vsakega potnika, razen če potnik ob izročitvi prtljage prevozniku ne predloži posebne izjave o interesu za dostavo v namembni kraj in, če se to zahteva, ne plača dodatnega zneska. Ta določba pa se ne uporabi, če se dokaže da je škoda posledica namere povzročiti škodo ali brezbrižne(4) opustitve prevoznika, njegovih uslužbencev ali zastopnikov ter z vedenjem, da bo škoda verjetno nastala. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ob izročitvi prtljage posebne izjave o dostavi v namembni kraj ni podal.

12. Glede na cilje, ki so bili vodilo pri sprejetju Montrealske konvencije, pri čemer je bil eden najpomembnejših zagotavljanje pravičnega ravnotežja interesov letalskih potnikov in letalskih prevoznikov, ter besedilo določbe 19. člena konvencije, je letalski prevoznik objektivno odgovoren(5) za škodo zaradi zamude v prevozu prtljage, vendar pa je v skladu z drugim odstavkom 22. člena konvencije škoda omejena (razen če je potnik izjavil poseben interes za dostavo in za to plačal morebitni dodatek). V skladu s petim odstavkom 22. člena konvencije pa škoda ni omejena, v kolikor „se dokaže“(6), da je posledica naklepa ali hude malomarnosti prevoznika.

13. Montrealska konvencija pojavnih oblik škode ne omejuje, je pa škoda omejena po višini, in sicer na 1000 posebnih pravic črpanja (drugi odstavek 22. člena Montrealske konvencije), razen če se dokaže, da je škoda posledica dejanja ali opustitve prevoznika, njegovih uslužbencev ali zastopnikov, storjena z namenom povzročiti škodo ali brezobzirno in z zavedanjem, da bo verjetno nastala škoda, če se pri takem dejanju ali opustitvi uslužbenca ali zastopnika tudi dokaže, da je to storil v okviru svoje službe (peti odstavek 22. člena MK).

14. Ker je v konkretnem primeru zaradi nedostave dela prtljage prišlo do izjalovljenega namena potovanja, tožnikovo škodo predstavlja tako cena plačane letalske vozovnice kot tudi cena lovskega aranžmaja. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotovilo (kar je prestalo tudi pritožbeni preizkus), da je šel tožnik v Kanado z izključnim namenom udeležiti se lova, da lova zaradi dela nedostavljene prtljage ni mogel izvajati, saj si puške oziroma manjkajočih delov ni mogel oziroma ni smel izposoditi, niti ni mogel manjkajočih dodatnih delov kupiti. V skladu s sodbo Sodišča Evropske skupnosti C-63/09 v zadevi Axel Walz proti Clickair SA z dne 6. 5. 2010 je treba namreč pojem škode v pomenu drugega odstavka 22. člena Konvencije razlagati tako, da vključuje tako premoženjsko kot nepremoženjsko škodo.

15. Pri odgovoru na vprašanje, kdo nosi trditveno in dokazno breme po petem odstavku 22. člena Montrealske konvencije je glede na jezikovno nedoločno besedilo(7) „se dokaže“ treba izhajati iz namena konvencijske ureditve. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme na oškodovancu. V kolikor bi dokazno breme nosil letalski prevoznik, bi bila vrednostna omejitev za škodo pri zamudi dostave prtljage nesmiselna, prav tako določba o tem, da v primeru, ko potnik izjavi poseben interes za dostavo prtljage in za to plača morebitni dodatek, letalski prevoznik odgovarja v višini deklarirane vrednosti prtljage. Razlogovanje po nasprotnem bi tudi porušilo razmerje interesov letalskih prevoznikov ter letalskih potnikov, ki je bilo vodilo pri sprejetju Montrealske konvencije. Eno od temeljnih pravil o materialnem dokaznem bremenu je, da je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki tožbo naredijo sklepčno, na tožniku(8), če dokazno breme ni obrnjeno - in v obravnavani konvencijski določbi ni. Se pa v zvezi s tem poraja procesno vprašanje dokaznega standarda.

16. Da je do zamude pri dostavi prtljage prišlo zaradi hude malomarnosti toženke je tožnik dokazoval s tem, da je bil z zamudo dostavljen kos prtljage opremljen s tako slabo pritrjenim identifikacijskim prtljažnik listkom, da je le-ta odpadel že na relaciji Ljubljana-Frankfurt. Po trditvah tožnika in dveh prič ob prevzemu prtljage v Ljubljani dne 3. 10. 2005 na prtljagi toženkinega prtljažnega listka, na katerem bi pisalo, da gre prtljaga iz Ljubljane v Montreal, ni bilo, ostali spremljajoči listki pa so bili.

17. Za krivdo v odškodninskem pravu so sicer značilna abstraktna merila. Za hudo malomarnost zadošča test, ali očitano dejanje, upoštevajoč vse okoliščine primera, objektivno kaže na zanemarjanje skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega človeka pri izpolnjevanju dolžnosti, vzdržati se ravnanja, ki utegne povzročiti škodo. V konkretnem primeru je toženka profesionalna oseba, ki se z prevozom potnikov in prtljage ukvarja na organizirani osnovi in za plačilo. Zaradi ogromne količine prtljage, ki jo letalski prevozniki pretovarjajo na prestopnih letališčih je povsem verjetno, da tudi ob vsej potrebni skrbnosti prevoznikov kakšen kos prtljage ne prispe na namemben kraj. Kadar pa na prtljago ni nameščen ustrezen prtljažni listek (z ustrezno navedbo namembnega kraja), pa je povsem razumno pričakovati, da prtljaga na namembni kraj ne bo prispela. Namestitev ustreznega prtljažnega listka (z ustrezno navedenim namembnim krajem) je najelementarnejša dolžnost letalskega prevoznika. Vendar tožnik ni zatrjeval, da toženka na prtljago prtljažnega listka sploh ne bi namestila. Zatrjeval in dokazoval je zgolj, da je moral biti listek slabo pritrjen, saj se je napoti v Frankfurt izgubil in prtljaga ni prispela v namembni kraj. Izguba prtljažnega listka na poti v namembni kraj pa po prepričanju Vrhovnega sodišča ne zadošča za dokaz, da je toženka ravnala s hudo malomarnostjo. Hudo malomarnost bi na primer lahko predstavljalo ravnanje toženke, ko prtljažni listek sploh ne bi bil nameščen na prtljago, česar pa tožnik ni niti zatrjeval. Zgolj dejstvo, da se je prtljažni listek izgubil, samo po sebi (brez navajanja drugih „obremenilnih“ okoliščin ali očitkov prevozniku) ne dokazuje hude malomarnosti toženke oziroma ne omogoča presoje, da toženka prtljažnega listka ni namestila strokovno pravilno.

18. Vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja v primerih, ko je treba dokazati t.i. negativno dejstvo, zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu. Zato je treba zaradi preprečitve dokazne stiske tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, načeloma dokazovanje olajšati. Vendar pa je v konkretnem primeru že iz konvencijske zasnove razbrati porazdelitev dokaznega bremena. Ker Montrealska konvencija uvaja objektivno odgovornost letalskega prevoznika za zamudo pri dostavi prtljage in jo zneskovno omejuje (drugi odstavek 22. člena Montrealske konvencije), na drugi strani oškodovancu za neomejeno odgovornost letalskega prevoznika (po petem odstavku 22. člena Montrealske konvencije) nalaga, da naklepno ali hudo malomarnost letalskega prevoznika v zvezi z dostavo prtljage z zamudo, dokaže. V konkretnem primeru to pomeni, da dejstvene trditve tožnika, ki nosi dokazno breme, ne dokazujejo kvalificirane oblike krivde letalskega prevoznika.

19. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo peti odstavek 22. člena Montrealske konvencije, je Vrhovno sodišče razsodilo, kot izhaja iz I. točke izreka. Zaradi spremembe drugostopenjske odločbe je bilo treba poseči tudi v odločitev o pritožbenih stroških (154. v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP).

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s 165. členom ZPP.

---.---

Op. št. (1): Kar predstavlja denarno vrednost 1000 posebnih pravic črpanja, kot to določa drugi odstavek 22. člena Montrealske konvencije.

Op. št. (2): Pojem mednarodnega prevoza zakon določa v enajsti točki 4. člena.

Op. št. (3): Glej Uredbo (ES) št. 889/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 5. 2002

Op. št. (4): Angleški prevod konvencije uporabi besedo „recless“, ki ga je v našem pravnem redu primerjati s pojmom hude malomarnosti.

Op. št. (5): Tako tudi sodba sodišča Evropske skupnosti C-63/09 v zadevi Axel Walz proti Clickair SA z dne 6. 5. 2010.

Op. št. (6): Konvencija uporabi izraz „unless it is proved“

Op. št. (7): Primarni vir pravil o dokaznem bremenu so zakonske norme, ki dokazno breme neposredno razporejajo (Primerjaj Zobec, J., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 347).

Op. št. (8): Zobec, J., navedeno delo, stran 345

Datum zadnje spremembe:

10.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 207/2015
• VSL sodba I Cpg 221/2012
• VSL Sodba I Cp 171/2017