Sodba I Ips 39779/2011-434

Jedro

Pojem „stanovanja s pritiklinami“ je v kazenskopravnem pomenu širši, kot ga opredeljuje SZ-1, in zajema tudi tiste prostore, ki pripadajo stanovanju oziroma ki so povezani z domovanjem (npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča).

Z

golj dejstvo, da kraj ogleda pred začetkom ogleda ni bil zavarovan, še ne pomeni, da je bil ogled opravljen nezakonito, ob odsotnosti drugih konkretnih razlogov, ki bi kazali drugače, pa tudi ne vzbuja dvoma v verodostojnost in korektnost opravljenega ogleda.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obsojenega V. Č. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, storitve treh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, storitve kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 in storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je sodišče obsojencu za storjena kazniva dejanja izreklo enotno kazen pet let zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP pa je sodišče odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega, kot navaja uvodoma, iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti ugodi in napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za vsa kazniva dejanja, katerih je bil spoznan za krivega, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi, obsojenca pa nemudoma izpusti na prostost. Vrhovnemu sodišču še predlaga, da stroške tega kazenskega postopka naloži v breme proračuna in da se obsojencu povrne vse stroške, ki jih je imel s tem kazenskim postopkom, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B-I.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je vsebino zahteve za varstvo zakonitosti moč strnjeno povzeti v dva temeljna očitka, in sicer 1) zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, in 2) zagovornik trdi, da je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na dokaze, na katere se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov.

6. V zvezi z uveljavljeno kršitvijo pravice do obrambe je potrebno najprej pojasniti, da zahteva za varstvo zakonitosti izhaja iz napačnega izhodišča, da mora sodišče tekom postopka izvesti vse dokaze, ki jih predlaga obramba. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je sicer bistven element pravice do poštenega sojenja, vendar sodišče zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP). Pri odločanju o dokaznem predlogu mora

zato sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava): 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz oziroma dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom dokazuje, mora biti materialnopravno relevantno; 4) stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5) v dvomu je treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in druge).

Preden sodišče odloča o dokaznem predlogu, ki ga obramba poda v dokaznem postopku, se mora prepričati, da predlog vsebuje vse sestavine, na podlagi katerih lahko sodišče sploh ugotovi, ali je obramba zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Odločanje o tem, ali je obramba pravno relevantnost in obstoj dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, bo zato mogoče le, če bo obramba v predlogu določno zatrjevala (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj naj se ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo, ki naj se uporabi v dokaznem postopku za dokazovanje tega dejstva, in (3) obrazložitev, v kateri obramba utemeljuje pravno relevantnost tega dejstva ter navaja okoliščine, iz katerih izhaja, da bo z uporabo predlaganega dokaznega sredstva v dokaznem postopku mogoče sklepati o obstoju oziroma neobstoju dejstva, ki naj se dokazuje.

Obdolženčeva pravica do obrambe in s tem pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. člena Ustave in drugi odstavek 5. člena ZKP) je torej kršena le tedaj, kadar sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ki je materialnopravno relevanten ter sta obstoj dokaza in njegova pravna relevantnost dovolj verjetno izkazana, razen če je sprejem takega dokaza očitno nepotreben.

A contrario

obdolžencu ne more biti kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist z zavrnitvijo dokaza, ki ni pravno relevanten.

7. Zagovornik v zahtevi v zvezi z nedopustno zavrnitvijo dokaznih predlogov

najprej izpostavlja zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, ki se nanašajo na bombni napad na hišo obsojenčevih staršev v Bosni in Hercegovini, s katerimi je

hotela obramba dokazati, da je mednarodna kriminalna združba z bombnim napadom obsojenca prisilila, da stori v izpodbijani sodbi očitana mu kazniva dejanja -

vis absoluta

. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje te dokazne predloge utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da niso potrebni, ker je pomen

zatrjevanega dejstva odvrženja bomb v zadostni meri razjasnilo že z zaslišanjem priče, kriminalista D. Č., ki je potrdil, da sta bili pred leti na hišo obsojenčevih staršev res odvrženi bombi. Je pa sodišče štelo, da samo dejstvo odvrženja bomb ne more utemeljevati zagovornikovega sklicevanja na absolutno silo, saj je v takšnem primeru storilčeva volja povsem izključena ali mu je povsem onemogočeno sprejemanje lastnih odločitev oziroma ravnanj, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Še več, obsojenec je zanikal storitev očitanih kaznivih dejanj, zagovornik pa v zvezi s prisiljenostjo drugega, kot splošnega sklicevanja na odvrženje bomb, ni ponudil. Vložnik se v zahtevi z navedeno presojo sodišča ne strinja in meni, da bi moralo sodišče za ugotovitev,

ali je obsojenec storil očitana kazniva dejanja pod vplivom absolutne sile, izvesti vse predlagane dokaze oziroma v skladu z načelom iskanja materialne resnice samo preveriti, ali ni obsojenec kaznivih dejanj morebiti izvršil pod vplivom kompulzivne sile. S temi navedbami pa vložnik ne uveljavlja kršitev pravice do obrambe, kot zatrjuje, temveč po vsebini nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča, da obsojenec očitanih kaznivih dejanj ni storil pod vplivom sile, ki se ji ni mogel upreti (23. člen KZ-1), ali v skrajni sili (32. člen KZ-1) in skuša prepričati s svojo različico, da je obsojenec kazniva dejanja storil pod vplivom absolutne oziroma (vsaj) kompulzivne sile. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8. Da vložnik po vsebini ne uveljavlja kršitve pravice do obrambe temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, gre po presoji Vrhovnega sodišča ugotoviti tudi glede očitka, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se pribavi izpis telefonskih pogovorov med I. R. in policistom D. H., s katerim je hotela obramba dokazati, da je bila plastenka Fruca zasežena naknadno, po hišni preiskavi, torej v nasprotju z določili ZKP in je zato ta dokaz nezakonit. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben z utemeljitvijo, da so bile tekom postopka okoliščine, zlasti pa čas najdbe plastenke popolnoma razjasnjene. Vrhovno sodišče pa zlasti pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je bil ta dokaz nepotreben že iz razloga, ker omenjenih telefonskih kontaktov ni nihče zanikal. Poleg tega obramba tudi ni izkazala primernosti dokaza, saj ni pojasnila, kako bi bilo iz samega izpisa telefonskih pogovorov, glede na to, da iz tega izpisa vsebina pogovora ni razvidna, mogoče ugotoviti, kdaj je bila plastenka Fruca zasežena. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pri odločanju, katere dokaze naj izvede, pravilno odločilo v skladu z lastno oceno, ali je omenjeni dokaz sploh potreben (drugi odstavek 299. člena ZKP) in ga temu primerno tudi obrazložilo z oceno, da je dejansko stanje zadosti razjasnjeno za odločitev. Z vsemi nadaljnjimi izvajanji zahteve glede neverodostojnosti priče I. R. in njegovih prijateljskih vezi z nekaterimi pripadniki policije, ki so pri njem opravljali hišno preiskavo, zlasti s policistom D. H., s katerimi vložnik nakazuje na to, da plastenka Fruca, na kateri je bila najdena obsojenčeva biološka sled, ni bila zasežena že ob samem ogledu (vložnik zmoto navaja ob hišni preiskavi), kot je to ugotovilo sodišče, temveč šele naknadno, pa vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, s tem pa ponovno uveljavlja razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

9. Prav tako ne držijo navedbe zahteve, da je sodišče nezakonito zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca zlatarske stroke, ki bi ugotovil, ali so bili vsi predmeti, ki jih je oškodovanka prepoznala kot svoje in zanje zatrjevala, da so zlati, dejansko zlati ali ne. Sodišče prve stopnje je, kot ugotavlja Vrhovno sodišče, omenjeni dokazni predlog za postavitev izvedenca zlatarske stroke zavrnilo kot nepotreben z utemeljitvijo, da v izpoved oškodovanke glede tega, ali je nakit zlat ali ne, ne dvomi, poleg tega pa je že iz samega predmeta na prvi pogled razvidno, ali je iz zlata. Zagovornik navedenim razlogom za zavrnitev nasprotuje in meni, da sodišče na izpovedbo oškodovanke sodbe ne bi smelo opreti, saj je njena verodostojnost zelo sumničava, poleg tega pa oškodovanka ni izvedenka zlatarske stroke, da bi ocenjevala, iz katere kovine je njen nakit. Vrhovno sodišče tudi glede tega dokaznega predloga pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da obramba sploh ni konkretizirala, kateri od predmetov, ki jih je oškodovanka prepoznala kot svoje in trdila, da so zlati, nima teh lastnosti in zakaj, temveč je le na splošno zatrjevala, da naj izvedenec zlatarske stroke preveri, ali so vsi predmeti iz zlata. Glede na povedano je že iz tega razloga potrebno skleniti, da predlog obrambe za postavitev izvedenca zlatarske stroke, ne predstavlja predloga v smislu tretjega odstavka 29. člena Ustave. Z navajanjem okoliščin, ki po oceni vložnika vzbujajo dvom v verodostojnost oškodovankine izpovedbe, pa vložnik izpodbija dokazno oceno sodišča, to pa ponovno pomeni nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vložnik kršitev pravice do obrambe vidi tudi v zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje prvotnih zagovornikov obsojenca in njegove žene Ž. S., odvetnika B. G. in odvetnika D. G., ki bi potrdila, da ne onadva in ne njuna klienta nista bila obveščena o hišni preiskavi na naslovu Polje ..., s čemer bi obramba dokazala, da je bila ta hišna preiskava opravljena v nasprotju z določbami ZKP in je zato nezakonita. V zvezi s tem očitkom Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, obramba predlagala zaslišanje omenjenih odvetnikov z utemeljitvijo, da bosta izpovedala, da ju nihče ni obvestil o omenjeni hišni preiskavi (glej prilogo B7), ne pa tudi, da bi izpovedala, da o hišni preiskavi nista bila obveščena obsojenec in njegova žena Ž. S., kot to sedaj navaja vložnik v zahtevi. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo, da takratna zagovornika obsojenca in njegove žene o nameravani hišni preiskavi nista bila obveščena, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje takratnih zagovornikov kot nepotreben. Z navedbami v smeri, da obsojenec in njegova žena o hišni preiskavi stanovanja v Polju ... nista bila obveščena, pa zagovornik izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, in sicer da sta bila obsojenec in njegova žena z nameravano hišno preiskavo stanovanja seznanjena.

11. Vložnik še uveljavlja, da je sodišče zavrnilo tudi dokazne predloge obrambe, ki se nanašajo na psihično stanje obsojenca, kar je po mnenju vložnika nedopustno, zlasti glede na dejstvo, da je obsojenec v priporu poskušal storiti samomor, o čemer je bilo sodišče obveščeno.

Iz teh posplošenih navedb zahteve po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče ugotoviti, zakaj bi bila zavrnitev teh dokazov nedopustna, še zlasti ob dejstvu, da vložnik hkrati sam navaja, da je bila v predmetnem postopku angažirana izvedenka psihiatrične stroke.

B-II.

12. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (doktrina sadežev zastrupljenega drevesa). Če sodišče opre sodbo na nedovoljen dokaz, zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če pa je sodil sodnik, ki bi moral biti izločen, ker se je seznanil z nedovoljenim dokazom, pa je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da kršitve, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti kot kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v večjem delu predstavljajo dobesedni prepis zagovornikovih predlogov za izločitev dokazov in listin z dne 15. 3. 2012 (priloge B2-B11) in z dne 12.

4. 2012 (priloge B12-B22). O teh predlogih in kršitvah sta se argumentirano izrekli že sodišči prve in druge stopnje, vložnik v zahtevi pa teh razlogov sodišč nižjih stopenj ne problematizira, temveč le ponavlja predloge za izločitev dokazov, s čimer pa po presoji Vrhovnega sodišča pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje ne more omajati. Tem povsem prepričljivim in zadostnim razlogom sodišč prve in druge stopnje Vrhovno sodišče še dodaja kot sledi v nadaljevanju.

14. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da so bile v predmetnem postopku na podlagi izdanih odredb za hišno preiskavo opravljene hišne preiskave treh stanovanj. Dne 18. 8. 2011 je bila opravljena hišna preiskava stanovanja, last M. S., in stanovanja, last E. K., ki se oba nahajata v večstanovanjski hiši na naslovu Dol pri Hrastniku. Naslednjega dne, 19. 8. 2011, je bila opravljena še hišna preiskava stanovanja v Polju, last M. V., ki sta ga imela v najemu obsojenec in njegova žena Ž. S. V okviru hišne preiskave stanovanja, last E. K., v katerem sta prebivala obsojenec in njegova žena, je policija, kot izhaja iz zapisnika o hišni preiskavi, med drugim zasegla tri pare čevljev, pri čemer sta bila dva para čevljev najdena v omarici na hodniku stopnišča večstanovanjske stavbe. Prav sledenje je po navedbah zahteve sporno, saj policisti, kot trdi vložnik, niso imeli ustrezne odredbe za hišno preiskavo, poleg tega pa so grobo prekoračili svoja pooblastila, saj po (sicer neobstoječi) odredbi preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo niso imeli pooblastila za preiskavo hodnika in tam stoječe garderobne omare, v kateri so

našli in zasegli omenjena para obutve. Vložnik obrazlaga, da po definiciji iz Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1) hodnik ni del stanovanja, ampak sodi v skupne dele oziroma skupne prostore, kar pomeni, da odredba za hišno preiskavo stanovanja ni obsegala tudi pooblastila za preiskavo hodnika. Zato so vsi dokazi, ki so jih policisti našli na hodniku, zlasti vsa obuvala, nezakoniti in bi ji moralo sodišče izločiti. Po presoji Vrhovnega sodišča vložniku zahteve ni moč pritrditi. Po stališčih ustavne (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-430/00 z dne 3. 4. 2003) in tudi sodne prakse Vrhovnega sodišča je za pojem „stanovanja“ oziroma drugih tujih prostorov po 36. členu Ustave odločilno, da gre za zaključeno celoto prostorov, ki jih določena oseba uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrita področja svojega življenja. Gre za prostore, kjer oseba upravičeno pričakuje, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma, in ki jih je mogoče preiskati le na način, predpisan v procesnem zakonu. Pojem „stanovanja s pritiklinami“ je torej v kazenskopravnem pomenu širši, kot ga opredeljuje SZ-1, in zajema tudi tiste prostore, ki pripadajo stanovanju oziroma ki so povezani z domovanjem (npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, itd.). Gre torej za prostore, ki jih ni mogoče uvrstiti pod pojem "stanovanja", ki pa so v nekem smislu po pomenu in namenu izenačeni s stanovanjem. V obravnavanem primeru se je sporna omarica za čevlje res nahajala na skupnem hodniku večstanovanjske stavbe, pred vhodnimi vrati teh stanovanj in ne v samem stanovanju, vendar je po ugotovitvah policistov pripadala obema stanovanjema, saj so jo nedvomno uporabljali obsojenec, njegova žena ter njena sestra in mati. Glede na to, da so policisti imeli zakonito odredbo za hišno preiskavo obeh stanovanj s pritiklinami, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da so bili policisti upravičeni preiskati tudi sporno omarico na hodniku večstanovanjske stavbe, saj je bil ta hodnik neposredno povezan z domovanjem obsojenca in je bil tako povezan z njegovim bivalnim prostorom. Zasežena obuvala zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso nezakonit dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti. Kako je lahko odredba za hišno preiskavo po trditvah vložnika neobstoječa, glede na to, da se že vložnik sam sklicuje nanjo in navaja njeno opravilno številko in datum, pa Vrhovnemu sodišču ni razumljivo.

15. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja je v okviru izvajanja hišne preiskave v stanovanju, last E. K., kriminalist D. Č. med pregledom listin opazil, da sta obsojenec in njegova žena po pogodbi najela stanovanje od osebe M. V. O tej ugotovitvi je kriminalist sestavil uradni zaznamek z dne 18. 8. 2011 (list. št. 39), omenjene listine pa ni zasegel in je tudi ni vpisal v zapisnik o hišni preiskavi. Vložnik zahteve vidi v tem kršitev določb kazenskega postopka in trdi, da kriminalist te najemne pogodbe pri hišni preiskavi ni našel, saj bi jo sicer vpisal v zapisnik, oziroma da je to najemno pogodbo našel izven okvira hišne preiskave in je zato nezakonit dokaz. Ker je bila na podlagi omenjenega uradnega zaznamka izdana odredba za hišno preiskavo stanovanja na naslovu Polje, je po doktrini sadeža zastrupljenega drevesa nezakonita tudi ta odredba. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi temu očitku ni moč pritrditi. Vrhovno sodišče namreč sprejema razloge sodišča druge stopnje, da je kriminalist D. Č. do podatka o tem, da obsojenec in njegova žena uporabljata še eno stanovanje v Polju, prišel v okviru zakonitega izvajanja pooblastil v predkazenskem postopku, zato ne gre za nezakonit dokaz, posledično pa ni nezakonita tudi odredba za hišno preiskavo stanovanja na naslovu Polje, ki je bila izdana na podlagi uradnega zaznamka. V zvezi z očitkom, da kriminalist pri hišni preiskavi sporne najemne pogodbe ni zasegel in vpisal v zapisnik, je potrebno pojasniti, da odredba za hišno preiskavo sicer vsebuje tudi pooblastilo (nalog) za zaseg predmetov, vendar to ne pomeni, da morajo policisti zaseči vse predmete, ki jih najdejo v stanovanju. Obseg preiskave je namreč omejen na predmete, glede katerih je preiskava stanovanja zaradi zagotovitve dokaznega gradiva v zvezi z določenim kaznivim dejanjem dopustna (razen izjeme, ki jo določa 217. člen ZKP). Kdaj gre za takšne predmete, je prepuščeno presoji policista, ki opravlja posamezno preiskovalno dejanje. V obravnavanem primeru je kriminalist izpovedal, da ni vedel, kje obsojenec in njegova žena stanujeta (list. št. 670), torej ali je bila sporna najemna pogodba realizirana in se nanaša na kazniva dejanja, v

zvezi s katerimi je bila hišna preiskava odrejena, zato njegovo postopanje ni bilo v nasprotju z določbami ZKP, ker sporne pogodbe ni zasegel, temveč je o svoji zaznavi oziroma ugotovitvi, do katere je prišel ob preiskavi, napisal uradni zaznamek. Glede očitka vložnika, da kriminalist Č. sporne najemne pogodbe ni zasegel in tudi ne vpisal v zapisnik o hišni preiskavi, zaradi česar obramba trdno stoji na stališču, da kriminalist v okviru opravljenih hišnih preiskav te listine ni opazil in našel, pa vložnik po vsebini ponovno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ravno tako ni utemeljen očitek vložnika, da je bilo zaradi tega, ker kriminalist Č. sporne najemne pogodbe ob hišni preiskavi ni zasegel in izdal potrdila o zasegu, obsojencu onemogočena obramba glede sporne najemne pogodbe. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, so bile tekom postopka razjasnjena vsa sporna vprašanja, ki jih v zahtevi izpostavlja vložnik, v spisu se nahaja tudi izvod pisne najemne pogodbe, ki je bil zasežen lastnici stanovanja, zato po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu pravica do obrambe zaradi tega, ker sporni izvod najemne pogodbe, ki ga je kriminalist Č. opazil ob hišni preiskavi stanovanja, ni bil zasežen in se ne nahaja v spisu, ni bila v ničemer okrnjena.

16. Po presoji vložnika je bila hišna preiskava stanovanja na naslovu Polje opravljena nezakonito tudi iz razloga, ker obsojencu in njegovi ženi odredba za hišno preiskavo ni bila vročena in ker ne obsojenec, ne njegova žena in ne njuna zagovornika o tej hišni preiskavi niso bili obveščeni. Vrhovno sodišče v zvezi s tem očitkom najprej ugotavlja, da je bila omenjena hišna preiskava opravljena v predkazenskem postopku kot nujno preiskovalno dejanje na podlagi prvega odstavka 166. člena ZKP. Ker opravljanje nujnih preiskovalnih dejanj pred uvedbo kazenskega postopka ne sme biti v škodo pravic, ki jih imajo udeleženci v kazenskem postopku, imajo ti pravico, da so navzoči pri preiskovalnih dejanjih, ki se opravljajo pred izdajo sklepa o preiskavi (deveti odstavek 178. člena ZKP). Tako mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati (peti odstavek 178. člena ZKP). Ta pravica izhaja iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, in v drugi alineji določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se brani sam ali z zagovornikom. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da sta bila obsojenec in njegova žena seznanjena s tem, da bo opravljena hišna preiskava stanovanja v Polju (odredba za hišno preiskavo jima je bila predočena in prebrana), in poučena o pravici obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Vendar sta obsojenec in njegova žena zavrnila navzočnost tudi pri tej hišni preiskavi (tako kot že pri predhodnih hišnih preiskavah v Dolu pri Hrastniku zaradi izogiba morebitnim reakcijam sosedov), češ da onadva nimata v Polju nobenega stanovanja, in tudi nista zahtevala, da sta pri preiskavi navzoča njuna odvetnika. Slednja zato o hišni preiskavi nista bila obveščena in na njej tudi nista bila navzoča. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik z navedbami, da obsojencu in njegovi ženi odredba za hišno preiskavo ni bila vročena in da o njej nista bila obveščena, izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede očitka zagovornika, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, ker o njej nista bila obveščena takratna zagovornika obsojenca in njegove žene, pa gre ugotoviti, da sta bila obsojenec in njegova žena poučena o tem, da imata pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi (drugi odstavek 215. člena ZKP), vendar sta se tej pravici zavestno in hote odpovedala. Glede na navedeno kršitev pravice do obrambe z zagovornikom iz 29. člena Ustave očitno ni podana, zato odsotnost obvestitve njunih zagovornikov o preiskovalnem dejanju (166. člen ZKP v zvezi z devetim odstavkom 178. členom ZKP) na zakonitost hišne preiskave stanovanja Polje ni mogla vplivati.

17. Po mnenju vložnika je bila nezakonito opravljena tudi prepoznava predmetov s strani oškodovanke A. L. z dne 8. 9. 2011, saj je ta potekala v nasprotju z

določbo 242. člena ZKP. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je bila sporna prepoznava opravljena v predkazenskem postopku pred policisti in ne pred preiskovalnim sodnikom v fazi preiskave ali tekom dokaznega postopka na glavni obravnavi. Zapisnik o takšni prepoznavi kot kriminalističnem opravilu sam po sebi ni tak formalen dokaz o prepoznavi kot zapisnik o prepoznavi po četrtem odstavku 242. člena ZKP. Da pridobi formalno dokazno vrednost, je treba zaslišati osebo, ki je prepoznavo opravila, o tem, kako je potekal postopek in kakšen je bil uspeh. Tako je postopalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru in oškodovanko zaslišalo na glavni obravnavi ter od nje zahtevalo pojasnila o tem, katere od zaseženih predmetov prepozna kot svoje in na kakšni podlagi. Sodišče prve stopnje v verodostojnost izpovedbe oškodovanke ni podvomilo, z navedbami, ki po prepričanju vložnika kažejo na neverodostojnost oškodovankine izpovedbe, pa vložnik ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka in 23. člena Ustave, kot zatrjuje, temveč po vsebini nasprotuje dokazni oceni, ki jo je glede izpovedbe oškodovanke sprejelo sodišče prve stopnje, in

skuša prepričati s svojo različico, da je oškodovanka na zaslišanju delovala

neverodostojno in nekredibilno, zato ji sodišče ne bi smelo verjeti. S tem vložnik ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi

česar zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

18. Vložnik izpodbija tudi zakonitost opravljenega ogleda motornega vozila Volkswagen, last M. J., ki je bil dne 7. 8. 2011 prijavljen kot ukraden in v zvezi s katerim je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 (točka III izreka sodbe sodišča prve stopnje). Po mnenju zagovornika je bil ogled vozila opravljen nezakonito, ker pred začetkom ogleda vozilo ni bilo zavarovano, ustrezno zavarovanje kraja in motornega vozila pa je, kot navaja zagovornik, bistvenega pomena za verodostojnost, korektnost in zakonitost izvedbe ogleda, zlasti če se v okviru takšnega ogleda vozila opravi tudi jemanje mikro in bioloških sledi. Ker v obravnavanem primeru kraj pred ogledom ni bil zavarovan, je po mnenju zagovornika podan resen dvom v verodostojnost, korektnost in zakonitost opravljenega ogleda in je zato tudi glede njega podan razlog za izločitev po drugem odstavku 18. člena ZKP. V zvezi s tem očitkom, ki ga je obramba uveljavljala že v postopku pred sodišče prve in druge stopnje, je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da ZKP ne pozna določbe, ki bi zapovedovala obvezno zavarovanje kraja ogleda in bi določala, da se sodba ne sme opreti na dokaze, pridobljene pri ogledu, če kraj ogleda pred začetkom ogleda ni bil zavarovan. Zato zgolj dejstvo, da kraj ogleda pred začetkom ogleda ni bil zavarovan, samo po sebi še ne pomeni, da je bil ogled opravljen nezakonito, ob odsotnosti drugih konkretnih razlogov, ki bi kazali drugače, pa tudi ne vzbuja dvoma v verodostojnost in korektnost opravljenega ogleda. Še več, iz ugotovljenega dejanskega stanja celo izhaja, da je bilo vozilo do njegove najdbe in začetka ogleda zaklenjeno. Tako kot že sodišči prve in druge stopnje, Vrhovno sodišče nima nikakršnih pomislekov v zakonitost opravljenega preiskovalnega dejanja, zato dokazi, pridobljeni na podlagi opravljenega ogleda vozila,

ne predstavljajo nedovoljenih dokazov, ki bi jih bilo treba izločiti.

19. Z navedbami v zahtevi, da je bila obsojencu izrečena neprimerna in s sodno prakso neskladna kazenska sankcija, vložnik izpodbija primernost izrečene kazni. S tem pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

C.

20. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v navedenih delih vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, kršitev določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zahteva, pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

21. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojenca oprostili plačila stroškov postopka. Ker je obsojenec na prestajanju dolgoletne zaporne kazni in je po podatkih spisa brez redne zaposlitve, je tudi Vrhovno sodišče presodilo, da bi bilo s plačilom sodne takse kot stroškom postopka s tem izrednim pravnim sredstvom ogroženo vzdrževanje obsojenca in oseb, ki jih je obsojenec dolžan vzdrževati. Zato je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

21.07.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 371/2008
• VSRS Sodba I Ips 35982/2011
• Sodba I Ips 274/2009