Sklep VIII R 9/2014


pomembnejša odločba

Jedro

Ker tožnika in drugi toženec niso niti v razmerju delavca in delodajalca niti ne gre za pravico, ki bi izvirala iz pravnega nasledstva med tožnikoma in delavcem drugega toženca, spora med njimi ni mogoče uvrstiti med spore, za katere bi bilo pristojno delovno sodišče.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnika sta na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila tožbo, s katero sta zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki sta jo utrpela zaradi smrti M. A., zunajzakonskega partnerja prve tožnice in očeta drugega tožnika. M. A. se je smrtno ponesrečil v delovni nezgodi, ki se je pripetila pri drugem tožencu. Del odškodnine jima je že izplačala prva toženka, s tožbo pa zahtevata vsak še po 5.000 EUR za duševne bolečine ter vsak še po 300 EUR mesečne rente od 10. 12. 2010 dalje za izgubljeno podporo in preživljanje.

2. Na ugovor tožencev, da glede na vrednost spornega predmeta ni podana pristojnost okrajnega sodišča, se je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Pri tem se je sklicevalo na sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII R 73/2006 z dne 26. 6. 2006 (glede pristojnosti za prvo toženko) in VIII R 15/2008 z dne 23. 6. 2008 (glede pristojnosti za pravne naslednike), iz katerih izhaja, da je delovno sodišče pristojno tudi za odškodninske spore, v katerih lahko nastopajo, razen delavca, tudi njegovi dediči, in poleg delodajalca tudi zavarovalnica.

3. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, kjer je zadeva vodena pod opr. št. I Pd 395/2014, je dne 25. 4. 2014 sprožilo spor o pristojnosti pred Vrhovnim sodiščem RS z obrazložitvijo, da tožnika ne uveljavljata pravice iz delovnega razmerja, ampak uveljavljata plačilo odškodnine za škodo, ki sta jo utrpela sama zaradi smrti zunajzakonskega partnerja in očeta. Odškodnina za to škodo ne sodi med pravice iz delovnega razmerja, zato meni, da je za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

4. Vrhovno sodišče je v sporu o pristojnosti odločilo na podlagi 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

5. Delovni spor definirajo stranke in njegova vsebina. Primarno je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporu med delavcem in delodajalcem. Z zakonom je določenih tudi nekaj izjem od tega pravila, ki pa jih je treba prav zato, ker gre za izjeme, obravnavati restriktivno, kar pomeni, da teh izjem ni mogoče širiti čez zakonske okvire. Delovno sodišče po točki b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Po drugem odstavku 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica.

6. V citiranih določbah sta torej dve izjemi od splošnega pravila o pristojnosti delovnih sodišč za spore med delavci in delodajalci. Prva izjema se nanaša na pravne naslednike delavca in delodajalca. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva največkrat na podlagi dedne pravice. Dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja (1). Pravno nasledstvo je torej vstop v pravice in obveznosti, ki jih je imel pravni prednik. Že sama jezikovna razlaga pojma „nasledstvo“ je jasna: pridobitev premoženja ali določenih pravic neposredno po kom drugem (2). Pravna narava pravic in obveznosti, ki jih prevzame naslednik, ostane nespremenjena, le njihov nosilec se menja. To pomeni, da za delovni spor ni pomembno le vprašanje, ali je nekdo dedič oziroma pravni naslednik katere od strank, ampak tudi, ali je pravica, ki jo uveljavlja, pravica njegovega pravnega prednika, torej ali pravica izvira iz pravnega nasledstva.

7. Pri odškodninskih sporih, ki jih sprožijo dediči, je treba ločevati med dvema položajema:

- položajem oseb, ki imajo pravico do povrnitve škode zaradi smrti drugega v skladu z določbami OZ in

- položajem oseb, ki prevzamejo pravico umrlega, torej v tem primeru pravico, ki bi jo sicer imel umrli delavec v skladu z določbami ZDR.

V prvem primeru so te osebe lahko dediči ali druge osebe, ki so zaradi smrti drugega utrpele škodo, medtem ko so v drugem primeru te osebe lahko samo dediči.

8. Tožnika sta od povzročitelja škode upravičena terjati odškodnino za škodo, nastalo zaradi smrti partnerja in očeta, vendar ta pravica ne izvira iz delovnega razmerja in tudi ne gre za pravico, ki bi izvirala iz pravnega nasledstva, ampak je to njuna izvirna pravica - do povrnitve škode, ki sta jo utrpela osebno kot ožja družinska člana (180. člen OZ) oziroma osebi, ki ju je umrli preživljal ali redno podpiral (173. člen OZ). Pravica, ki bi jo kot pravna naslednika lahko uveljavljala v delovnem sporu iz naslova odškodnine, pa temelji na 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, če je ta povzročena pri delu ali v zvezi z delom (3). Gre torej za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom. Le za uveljavljanje te škode je pristojno delovno sodišče.

9. Na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi VIII R 15/2008 se je okrajno sodišče neutemeljeno sklicevalo. Gre za eno in edino tovrstno odločitev starejšega datuma, zato ni mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi, ki bi ji moralo sodišče slediti. Citirani sklep se sklicuje na obrazložitev predloga ZDSS-1, v katerem je bilo zapisano, da se s predlogom zakona določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v vseh odškodninskih sporih iz delovnega razmerja (po dotedanjem ZDSS so bili odškodninski spori za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v pristojnosti sodišč splošne pristojnosti), saj ne obstajajo stvarno utemeljeni razlogi, da o odškodninskih sporih iz delovnega razmerja odločajo različna sodišča po različnih procesnih pravilih (4). Iz te obrazložitve ne izhaja, da je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi o odškodnini, ki jo utrpijo dediči delavca, ki se smrtno ponesreči pri delu, ampak le, da je smiselno vrniti pristojnost delovnim sodiščem za vse odškodninske spore iz delovnega razmerja. Dotlej so bila pristojna za odločanje o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem (5), ne pa tudi v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (2. točka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94). Rešitev, ki je v ZDSS-1 prišla s 1. 1. 2005 (v primerjavi s prejšnjo ureditvijo) je v tem, da so vsi odškodninski spori, ki so posledica škode, nastale delavcu pri delu ali v zvezi z delom, spet v pristojnosti delovnih sodišč, in pa v tem, da po sedanjih predpisih dediči kot pravni nasledniki lahko sami začnejo pravdo za uveljavitev pravic iz delovnega razmerja (tudi morebitne odškodnine, ki je lahko predmet dedovanja), ki bi sicer šle delavcu, pred delovnim sodiščem. Po prejšnjih predpisih so namreč dediči pred delovnim sodiščem pravdo lahko le nadaljevali (vstopili so v procesna razmerja), medtem ko za začetek take pravde pred delovnim sodiščem (ki se je lahko začela le med delavcem in delodajalcem) ni bilo podlage; dediči so tak spor sprožili le pred sodiščem splošne pristojnosti.

10. Proti razlagi, ki jo je zavzelo sodišče v zadevi VIII R 15/2008 govori tudi to, da po drugi strani, če bi razlago sprejeli, ni stvarno utemeljenih razlogov za razlikovanje med primeri, ko delavec v delovni nesreči ne umre, ampak se „le“ hudo telesno poškoduje in postane invalid, ali med primeri, ko škodo zaradi smrtne nesreče utrpijo osebe, ki sicer niso dediči (6). Tudi v tem primeru škoda izvira iz nesreče pri delu, pa vendar ni dvoma, da tovrstni spori ne spadajo v pristojnost delovnih sodišč. Poudariti pa je treba tudi to, da pristojnosti ne določa dogodek, iz katerega izvira škoda, ampak pravica, ki izvira iz posledice tega dogodka.

11. Ker tožnika in drugi toženec niso niti v razmerju delavca in delodajalca niti ne gre za pravico, ki bi izvirala iz pravnega nasledstva med tožnikoma in delavcem drugega toženca, spora med njimi ni mogoče uvrstiti med spore, za katere bi bilo pristojno delovno sodišče. Posledično ni podana niti pristojnost za odločanje o sporu med tožnikoma in prvo toženko.

12. Glede na navedeno, vrednost spornega predmeta ter na pravila o krajevni pristojnosti v odškodninskih sporih, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP v tem sporu kot stvarno in krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

---.---

Op. št. (1): Glej sklep VS RS II Ips 59/2011 z dne 19. 3. 2012.

Op. št. (2): Slovar slovenskega knjižnega jezika, str. 625, DZS, 1994.

Op. št. (3): Če bi imel umrli delavec npr. še kakšne (podedljive) odškodninske zahtevke nasproti delodajalcu za škodo, ki je nastala pred smrtjo.

Op. št. (4): Objava ob prvi obravnavi dne 16. 10. 2003, EVA:2003-2011-0017.

Op. št. (5): Npr. tudi o odškodnini za škodo, za katero odgovarja delodajalec, ker jo je delavcu povzročil drug delavec; za škodo, za katero odgovarja delodajalec, ker je delavcu nastala zaradi ravnanja organa delodajalca; za škodo, ki je nastala delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja itd.

Op. št. (6): Npr. starši.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2015

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII R 10/2014
• Sklep VIII R 4/2014
• Sklep VIII R 2/2014