Sodba VIII Ips 54/2014

Jedro

Že zaradi časovnega poteka celotnega postopka revidentkina zahteva na delodajalca, ki je bila predmet spora v obravnavani zadevi, ni mogla vsebovati izpodbijanja prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo šele v času sodnega postopka zoper negativno odločitev komisije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 6. 10. 2008 do 29. 6. 2011 na delovnem mestu finančnik V. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za navedeno obdobje obračuna razliko med plačo za delovno mesto finančnik V in plačilom, ki ga je v tem času prejela iz naslova študentskega dela. Tožnici je prisodilo tudi letni regres za leta 2009-2011. V presežku pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju Komisija) z dne 22. 6. 2011, za priznanje delovnega razmerja za čas vključno od 30. 6. 2011 dalje, za priznanje delovnega razmerja na delovnem mestu finančnik VI, za poziv v delovno razmerje za nedoločen čas in za višje denarne zahtevke s pripadajočimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica delala od 6. 10. 2008 do 29. 6. 2011 pri toženi stranki na podlagi sklenjenih pogodb o delu, njeno delo pa je vsebovalo vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), zato je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v tem obdobju utemeljen. Tožnica je prenehala delati pri toženi stranki z 29. 6. 2011, zato obstoja delovnega razmerja po tem datumu ni moč ugotoviti, ker tožnica ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni posebno izpodbijala v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo sklep Komisije z dne 22. 6. 2011. V preostalem delu je tožničino pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da za zaposlene v Upravi RS za zaščito in reševanje velja Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN; Ur. l. RS, št. 51/2006 in naslednji) kot specialni predpis glede na Zakon o obrambi (Zobr; Ur. l. RS, št. 51/2006 in naslednji), zato je tožnica zakonito vložila pritožbo na komisijo in je ta ne bi smela zavreči zaradi nepristojnosti po določbah ZObr. Zmotno je stališče, da je zahtevek za varstvo pravic o ugotovitvi delovnega razmerja vseboval tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja za čas od 30. 6. 2011 dalje. Pritožba tožnice na komisijo z dne 1. 4. 2011 se že pojmovno ne more nanašati na dejansko prenehanje delovnega razmerja 29. 6. 2011.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči v delu in ne zavrniti, če meni, da ni procesnih predpostavk za obravnavanje. Tožnica s toženo stranko ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč pogodbe o delu, zadnja pogodba o delu pa ni bila odpovedana ali preklicana z 29. 6. 2011, ampak je bila sklenjena do 31. 12. 2011. Ker je bila pogodba o delu sklenjena do konca leta 2011, bi ji moralo sodišče priznati obstoj delovnega razmerja vsaj do tedaj. Tožnica ni mogla uveljavljati nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ta ni bila sklenjena, sklenjena je bila le pogodba o delu. Dolžnost izpodbijati nezakonitost prenehanja delovnega razmerja bi nastala kvečjemu 1. 1. 2012 s prenehanjem veljavnosti pogodbe o delu. Dne 29. 6. 2011 ni mogla vedeti, da ji tožena stranka ne bo dala več dela. Ob odpravi sklepa komisije bi moralo sodišče ugoditi tudi zahtevku za obstoj delovnega razmerja po 29. 6. 2011. Glede na določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) ni mogla razširjati tožbe še na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Zahteva tožnica za odpravo kršitev, o kateri je odločala komisija, vsebuje tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja od 30. 6. 2011 dalje. Sodišče se ni opredelilo, da je tožena stranka zaradi sproženega postopka tožnici zmanjševala obseg dela in da je v mesecu maju sklenila pogodbo o delu z drugim delavcem.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revidentka je imela za obdobje od 6. 10. 2008 do 31. 12. 2011 (z minimalnimi časovnimi prekinitvami) s toženo stranko sklenjenih pet pogodb o delu (prva pogodba o delu z dne 6. 10. 2008, zadnja pogodba o delu z dne 3. 1. 2011). Revidentka je 17. 3. 2011 vložila na toženo stranko zahtevo za varstvo pravic, v kateri je uveljavljala obstoj delovnega razmerja. Ker tožena stranka ni pravočasno odločila o njeni zahtevi, je vložila pritožbo na Komisijo. Ker tudi ta ni odločila v za to predvidnem zakonskem roku, je revidentka pravočasno vložila tožbo zaradi molka Komisije (drugi odstavek 25. člena ZJU). Potem ko je Komisija s sklepom z dne 22. 6. 2011 zavrgla njeno pritožbo, je razširila tožbo zoper ta sklep. Nadalje je ugotovljeno, da je revidentka zadnjič delala pri toženi stranki 29. 6. 2011, potem pa ne več.

8. Nižji sodišči sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodili, da je revidentkino opravljanje dela po pogodbah o delu pri toženi stranki vsebovalo vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena ZDR, zato se v skladu z drugim odstavkom 11. člena in 16. členom ZDR domneva obstoj delovnega razmerja med revidentko in toženo stranko. Sodišči sta glede na dejstvo, da revidentka po 29. 6. 2011 ni več delala za toženo stranko, presodili, da ji je 30. 6. 2011 dejansko prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Ker revidentka s posebnim tožbenim zahtevkom ni izpodbijala takega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi, po presoji nižjih sodišč ni utemeljeno zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 29. 6. 2011.

9. Po presoji revizijskega sodišča je glede na omejenost revizijskega preizkusa z razlogi, navedenimi v reviziji, izpodbijana sodba pravilna v tako preizkušenih okvirih. Na podlagi določbe 16. člena ZDR se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR (prostovoljna vključenost v organiziran delovni proces tožene stranke, opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke), so bili ugotovljeni na podlagi izvedenih dokazov. ZDR v drugem odstavku 11. člena določa, da se ne sme opravljati dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja (razen v zakonsko določenih izjemnih primerih, ki pa v obravnavani zadevi niso bili ugotovljeni). Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da volja pogodbenih strank za sklenitev delovnega razmerja pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja praviloma ni bistvena (1). Odločilna je dejansko izpolnjevanje v okviru pogodbenega odnosa, ki vsebuje take elemente, kot jih za delovno razmerje predvideva zakon. Po vsebini dejanskega izpolnjevanja pogodbenega odnosa glede na elemente iz 4. člena ZDR sodišče presoja pravno odločilna dejstva, pri tem pa samo poimenovanje pogodbe ni odločilen dejavnik pri tej presoji. Zakon celo izrecno (drugi odstavek 11. člena ZDR) poudarja navideznost civilnih pogodb, ki dejansko pokrivajo delovno razmerje. Prav tako ni odločilna pisna oblika sklenjene pogodbe, saj v primeru, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena ZDR, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 15. člena ZDR). Zato so v osnovi neutemeljena revizijska prizadevanja, da bi se revidentki priznal obstoj delovnega razmerja do konca leta 2011 na podlagi civilne pogodbe o delu, saj ta nima pravnega učinka zaradi obstoja delovnega razmerja in posledičnega obstoja pogodbe o zaposlitvi na tej podlagi. Revidentka je uspela z zahtevkom za priznanje obstoja delovnega razmerja - sicer za čas od 6. 10. 2008 do 29. 6. 2011, ne pa po tem datumu - zato je njeno revizijsko argumentiranje v tem delu v neposrednem protislovju s tem ugodenim zahtevkom.

10. Ne drži revizijska teza, da je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja vseboval tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja delovnega razmerja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, že zaradi časovnega poteka celotnega postopka revidentkina zahteva na delodajalca, ki je bila predmet spora v obravnavani zadevi, ni mogla vsebovati izpodbijanja prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo šele v času sodnega postopka zoper negativno odločitev komisije. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da ji je prenehalo delovno razmerje s 30. 6. 2011, to je dan po dnevu zadnjega opravljanja dela pri toženi stranki. Revizija pa obrazloženo ne izpodbija načina prenehanje delovnega razmerja, razen z že predstavljenim neutemeljenim stališčem glede vezanosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na prenehanje veljavnosti pogodbe o delu. Revidentka ni postavila zahtevka na ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, do katere je prišlo z dejanskim prenehanjem opravljanja dela in prejemanja plačila za to delo. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima drugačno pravno naravo in delavcu ni treba vložiti predhodne zahteve na delodajalca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, kot jo mora delavec v času trajanja delovnega razmerja predhodno nasloviti na delodajalca pri priznanju obstoja delovnega razmerja in izstavitvi pisne pogodbe o zaposlitvi.

11. Drugih pravno odločilnih razlogov, s katerimi bi revidentka lahko uspela, revizija ne navaja. Omenja sicer, da na podlagi določb ZJU ne bi mogla razširjati tožbe, vendar tega stališča z ničemer konkretneje ne obrazloži, zato revizijsko sodišče tega ugovora ni vsebinsko preizkušalo.

12. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do zmanjševanja dela v 25. točki obrazložitve, v kateri je presojalo razloge prvostopenjske sodbe, zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravnega postopka ni utemeljen.

13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi tožeče stranke niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj zadeve VIII Ips 82/2013 z dne 14. 10. 2013, VIII Ips 152/2012 z dne 7. 1. 2013, VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007.

Datum zadnje spremembe:

16.07.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 134/2015
• VDSS sodba Pdp 119/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 361/2014