Sodba VIII Ips 73/2014

Jedro

Delavec je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do plačila plače oziroma nadomestila plače, kot je le-to opredeljeno v sedmem odstavku 137. člena ZDR, to je v višini delavčeve povprečne plače v zadnjih treh mesecih njegovega dela pri delodajalcu za poln delovni čas. Seveda se v tem primeru v višino tako določenega nadomestila plače vštevajo tudi dohodki delavca iz naslova prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti in dohodki iz naslova zaposlitve pri drugih delodajalcih v tem obdobju. Gre za izhodišče, da delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dokler posledice takega nezakonitega stanja trajajo, na svojih rednih dohodkih ne sme biti oškodovan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V tem sporu je sodišče prve stopnje v prvem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, da z 31. 1. 2011 ni prenehala veljati, da je tožena stranka dolžna priznati tožnici od 1. 2. 2011 dalje vse pravice iz delovnega razmerja in ji za ta čas izplačati plačo, kot če bi delala, oziroma za določeno obdobje le razliko plače in da je dolžna tožnico pozvati na delo (sodba z dne 13. 10. 2011).

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje navedeno sodbo sodišča prve stopnje glede pavšalno določenega izplačila plače oziroma razlike le-te razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede ostalega pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (sodba in sklep sodišča druge stopnje z dne 14. 3. 2012).

3. Zoper pravnomočni del odločitve sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče delno ugodilo ter razveljavilo odločitev nižjih sodišč tudi glede odločitve o priznanju pravic iz delovnega razmerja od 1. 2. 2011 dalje in vrnitvi tožnice na delo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v novem postopku po vsebini odloči o toženkinem predlogu za odločitev o prenehanju tožničine pogodbe o zaposlitvi na podlagi odločitve sodišča (sodne razveze). Glede ugotovitve, da je bila med strankama v sporu predhodno sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, pa je sodišče revizijo zavrnilo (sodba in sklep revizijskega sodišča z dne 15. 4. 2013).

4. Še preden je revizijsko sodišče odločilo o vloženi reviziji je sodišče prve stopnje na podlagi razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča ponovno odločilo o tožničinem zahtevku za plačilo plače oziroma razlike plače in ji za čas od 1. 2. 2011 do 18. 12. 2011, ko je tožnica nastopila porodniški dopust, iz tega naslova dosodilo mesečne bruto zneske, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov dalje. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo tožničinih stroškov postopka. V obrazložitvi je sodišče navedlo, da je v zvezi z višino prisojenih zneskov upoštevalo tudi nadomestilo plače, ki ga je tožnica v tem času prejemala kot brezposelna oseba s strani zavoda za zaposlovanje in plačo, ki jo je prejemala v času nekajmesečne zaposlitve pri drugem delodajalcu (sodba Pd 106/2012-29 z dne 7. 6. 2012).

5. Čeprav je bila v vmesnem obdobju izdana odločba revizijskega sodišča (dne 15. 4. 2013), ki je razveljavila prvotno odločitev o priznanju pravic tožnice iz delovnega razmerja od 1. 2. 2011 dalje in o vrnitvi tožnice na delo, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje o plačilu plače oziroma njene razlike v tem obdobju, izdano v ponovljenem postopku, zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo (sodba Pdp 1037/2012 z dne 22. 5. 2013).

6. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in se v njej sklicuje na napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Oporeka višini izračuna razlike plače, češ da bi moralo sodišče upoštevati druge podatke iz listin, graja izhodišče sodišča, da je bila tožnica v spornem obdobju upravičena do višine dohodkov na podlagi višine prejemkov iz delovnega razmerja pri toženi stranki v zadnjem trimesečju pred spornim prenehanjem delovnega razmerja, graja pomanjkljivo opredelitev tožbenega zahtevka in dejstvo, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo nekaterih pritožbenih navedb kot domnevno nedovoljenih novot, vendar določnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem ne uveljavlja.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno ne uveljavlja. Prav tako revizija ne izpostavlja vprašanja, ali je bilo o delovnem razmerju tožnice od 1. 2. 2011 dalje že sploh odločeno. Glede na določbe 371. člena ZPP zato revizijsko sodišče z vidika tega vprašanja in z vidika revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati. Prav tako sodišče ni moglo upoštevati obširnih navedb, ki pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj to ni dovoljen revizijski razlog.

10. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do plačila plače oziroma nadomestila plače, kot je le-to opredeljeno v sedmem odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), to je v višini delavčeve povprečne plače v zadnjih treh mesecih njegovega dela pri delodajalcu za poln delovni čas. Seveda se v tem primeru v višino tako določenega nadomestila plače vštevajo tudi dohodki delavca iz naslova prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti in dohodki iz naslova zaposlitve pri drugih delodajalcih v tem obdobju. Gre za izhodišče, da delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dokler posledice takega nezakonitega stanja trajajo, na svojih rednih dohodkih ne sme biti oškodovan. V zvezi z navedenimi predpostavkami zato revizija sodišču neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj tožena stranka v reviziji ni navedla in pravno opredelila razlogov, ki bi utemeljevali drugačno odločitev.

Datum zadnje spremembe:

16.07.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 60/2024
• VDS sodba Psp 101/96
• VDSS sodba Psp 190/2014