<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba VIII Ips 50/2014

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:VIII.IPS.50.2014
Evidenčna številka:VS3006147
Datum odločbe:02.06.2014
Opravilna številka II.stopnje:VDSS X Pdp 701/2013
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Miran Blaha, mag. Marijan Debelak, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:kolektivni delovni spor - kolektivna pogodba - izvrševanje kolektivne pogodbe

Jedro

Udeleženec delavcem ni dolžan izplačati nagrade, če pogoji zanjo niso izpolnjeni, ne glede na prakso prejšnjih let.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je tožbo za ugotovitev, da ne obstoji terjatev sindikata za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta 2011, ki bi temeljila na 129. členu Podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju: PKP) in da ne obstaja niti taka terjatev zaposlenih, vložila družba E. P. d. d., medtem ko je Sindikat podjetja E. P. vložil nasprotni predlog za plačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta 2011 zaposlenim. V izogib nejasnostim, in ker je predmet revizije le odločitev po nasprotnem predlogu, je v obrazložitvi te sodbe kot predlagatelj mišljen predlagatelj po nasprotnem predlogu Sindikat podjetja E. P. in kot udeleženec, udeleženec po nasprotnem predlogu E. P. d. d..

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek po (nasprotnem) predlogu, da je udeleženec dolžan na podlagi 129. člena PKP delavcem izplačati nagrado ob zaključku koledarskega leta v višini 70 % zadnje znane povprečne plače elektrogospodarstva. Ugotovilo je, da je udeleženec nagrado vsako leto zaposlenim dejansko izplačeval, pri čemer se doseganje poslovnih ciljev ni ugotavljalo, vendar pa to delodajalca ne zavezuje k plačilu nagrade tudi vnaprej. Ne glede na dosedanji način plačila nagrade je pogodbeno določilo jasno in ga ima udeleženec pravico izvajati tako, kot je zapisano. Za izplačilo božičnice pa se stranki v podjetniški kolektivni pogodbi nista dogovorili.

3. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da predlagatelj neutemeljeno zahteva plačilo nagrade ob zaključku leta 2011 v obliki božičnice, saj ta s PKP ni bila dogovorjena. Delodajalec je bil glede na poslovne rezultate v letu 2011 dolžan ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in skladno s tem izpolnjevati obveznosti iz PKP tako, kot so zapisane.

4. Zoper pravnomočno sodbo je predlagatelj vložil revizijo, v kateri ponavlja svoje navedbe, da sta se stranki za plačilo nagrade dogovorili v izogib znižanju mase za plače in sicer tako, da se je nagrada ne glede na poslovne rezultate izplačala kot 13. plača oziroma božičnica. Vse od leta 2004 do 2011 je bilo tako. Dejanski dogovor je bil drugačen, kot je bil zapisan, zato bi ga moral udeleženc izvajati, tako kot doslej. Poslovni rezultati se niso nikoli ugotavljali in nikoli tudi niso bili določeni kriteriji za njihovo določitev. Sodišče se ni ukvarjalo s tem, ali je med strankama obstajal drugačen dogovor od zapisanega, torej ali zaposlenim pripada božičnica, neodvisno od temeljnih poslovnih ciljev. Zaradi tega naj bi zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), saj pogodbe ni razlagalo tako, kot sta jo stranki izvrševali. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da poslovni cilji niso bili doseženi, ker je to v nasprotju z vsebino zapisnika 37. seje nadzornega sveta. Tudi zaradi tega sodišču očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Isto in kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP očita sodišču tudi, ker naj bi bil izrek pomanjkljiv in nesklepčen ter v nasprotju z navedbami in dokazi. Obstajalo naj bi tudi nasprotje glede odločilnih dejstev med navedbami in obrazložitvijo ter zapisniki in podanimi izjavami ter listinami. Poudarja, da gre za pomembno pravno vprašanje, o katerem naj odloči sodišče, sklicuje pa se tudi na svoje dosedanje „trditvene in dokazne navedbe“.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Na noben revizijski razlog ne pazi po uradni dolžnosti, ampak opravi preizkus samo v okviru tistih in takšnih razlogov, kot jih uveljavlja stranka. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija pod očitkom bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na ugotovitev sodišča o doseganju poslovnih ciljev nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljen revizijski razlog.

8. V delu, kjer navaja, da se sodišče ni opredelilo do dogovora o izplačilu božičnice, pa revizija to isto kršitev sodišču očita neutemeljeno, saj se je do tega opredelilo v 12. točki obrazložitve: „Stranki PKP nista zapisali, da je med njima dogovorjena pravica delavcev do nagrade ob koncu vsakega leta (božičnica) ne glede na to ali so temeljni poslovni cilji, določeni v letnem načrtu doseženi ali ne. Ker takšen dogovor med strankama ni bil zapisan, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tak dogovor dejansko ni obstajal.“

9. Očitek o bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil „izrek sodbe pomanjkljiv in nesklepčen in v nasprotju z navedbami in izvedenimi dokazi, v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov in s tem izvedbi dokazov na sami glavni obravnavi“ ni razumljiv. Iz njega ni mogoče razbrati, kaj se pod tem očitkom sodišču druge stopnje sploh očita, zato z vidika tako uveljavljanega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

10. V preostalem delu pa očitek bistvene kršitve in 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni konkretiziran, ampak se uveljavlja le pavšalno. Revizija ne navaja, v čem konkretno naj bi bila zatrjevana nasprotja. Zato tudi z vidika tako uveljavljanega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Sodišči sta pri odločitvi izhajali iz 129. člena PKP, ki določa, da se delavcem za dosežene temeljne poslovne cilje, določene v letnem poslovnem načrtu, ob zaključku leta linearno izplača praznična nagrada v višini najmanj 70 % zadnje znane povprečne plače elektrogospodarstva in da dejansko višino nagrade določita uprava družbe in sindikat s posebnim sporazumom do 15. decembra tekočega leta. Ob ugotovitvi, da pogoji iz te določbe niso izpolnjeni, je zahtevek po predlogu zavrnilo.

13. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da ob neobstoju pogojev iz 129. člena PKP na tej podlagi udeleženec delavcem ni dolžan izplačati nagrade, ne glede na prakso prejšnjih let. Predlagatelj ni zahteval izplačila božičnice (ki tudi ni avtomatizem), zato je očitek, da je sodišče kršilo teorijo realizacije (1), neutemeljen. Drugih materialnopravnih predpisov, ki naj bi jih sodišče druge stopnje zmotno uporabilo, revizija ne konkretizira.

14. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): ki velja v primeru, ko pogodba, za katero je predpisana obličnost, ni sklenjena v predpisani obliki


Zveza:

ZDSS-1 člen 53.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.07.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY3OTU0