Sodba II Ips 197/2011

Jedro

V primeru, ko je vložen zahtevek zoper zavarovanca za plačilo odškodnine, začne teči zastaranje za zavarovančev zahtevek zoper zavarovalnico z dnevom vložitve tožbe pri sodišču. Določbi četrtega odstavka 380. člena ZOR oziroma četrtega odstavka 357. člena OZ določata dva časovna trenutka za začetek zastaranja tovrstnih zahtevkov. Prvi je trenutek plačila s strani zavarovanca, drugi pa je trenutek vložitve tožbe v pravdi zaradi plačila odškodnine oškodovanca zoper zavarovanca. To pa najprej logično nujno pomeni, da nastop enega dejstva izključi upoštevanje drugega kot kriterija za presojo, kdaj je začelo zastaranje teči. Če je torej oškodovanec s strani zavarovanca prejel odškodnino, je izključena možnost, da bi zastaranje pričelo teči kasneje – z vložitvijo tožbenega zahtevka. Čim pa je vložen tožbeni zahtevek zoper zavarovanca, pa je izključen kasnejši trenutek plačila kot kriterij za začetek teka zastaralnega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 39.332,92 EUR s pripadki.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Drugače kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zastaran. Poudarilo je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo četrtega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) oziroma sedaj četrti odstavek 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2), po katerih v primeru, ko zavarovanec zahteva pri zavarovanju pred odgovornostjo tretjega oškodovanca odškodnino od zavarovalnice ali jo od njega dobi, začne teči zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca oziroma, ko mu je zavarovanec škodo povrnil. V konkretnem primeru začetek zastaranja ni vezan na okoliščine, kdaj zavarovanec po vloženi tožbi plača odškodnino ali kdaj je bil zavarovancu znan celoten obseg škode, temveč na trenutek, ko zavarovanec prejme odškodninsko tožbo. Ker je oškodovanec vložil tožbo za plačilo odškodnine, začetek teka zastaralnega roka ni vezan na kasnejše plačilo odškodnine, ampak na čas prejetja tožbe. Ker je oškodovanec vložil tožbo leta 1997, je do vložitve tožbe poteklo več kot tri leta po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala.

3. Revizija je bila dopuščena na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS II DoR 510/2010 z dne 27. 1. 2011, glede vprašanja: „Ali v primeru, ko oškodovanec odškodnino od zavarovanca zahteva ali jo od njega dobi, začne teči zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnico od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca, ali od dneva, ko mu je zavarovanec škodo povrnil?“.

4. Dopuščeno revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, oziroma podrejeno, da ugodi reviziji in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje temu sodišču, v obeh primerih pa naloži povračilo revizijskih stroškov tožeče stranke toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Sklicuje se na razloge sodbe sodišča prve stopnje. Razloge sodišča druge stopnje ocenjuje kot nepravilne, nezakonite in celo protiustavne, saj posegajo v pravico do sodnega varstva, ki jo določa 23. člen Ustave RS. Razlogi sodišča prve stopnje so skladni z določbo prvega odstavka 380. člena ZOR, saj ta veže začetek teka zastaralnega roka na trenutek nastanka terjatve, to je šele tedaj, ko so znani potrebni podatki za postavitev zahtevka zoper zavarovalnico, pri čemer se pravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 430/2001 z dne 14. 3. 2002. Navedena sodba se opira na 376. člen ZOR, po katerem lahko začne teči zastaranje odškodninske terjatve šele od trenutka, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, kar velja tudi v primeru terjatve iz zavarovalne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZOR, po katerem začne teči zastaranje šele tedaj, ko so znani potrebni elementi, na podlagi katerih se postavi tudi višina zahtevka. Tudi v konkretnem primeru je terjatev lahko nastala, ko je tožeča stranka izvedela za vse potrebne podatke o višini odškodnine in oškodovancev, na podlagi katerih je lahko šele postavila regresni zahtevek zavarovalnice, torej šele z dnem plačila odškodnine, ne pa pred pravnomočnim zaključkom predhodnega odškodninskega sodnega postopka. Tudi stališče sodišča druge stopnje o pretrganju zastaranja je materialnopravno zmotno, saj v skladu z določbami 387., 388. in 391. člena ZOR zgolj s posredovanjem obvestila o vloženi tožbi (pisnim dopisom o morebitni regresni obveznosti zavarovalnice) ni mogoče doseči pretrganja zastaranja. Določba 391. člena ZOR je jasno določala, da za pretrganja zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost (ki v tistem trenutku sploh še ni pravnomočno ugotovljena), ampak je v skladu z določbama 387. in 388. člena ZOR pretrganje zastaranja mogoče le, če dolžnik (z izrecno izjavo, plačilom ali kakšnim drugim konkludentnim dejanjem) pripozna svoj dolg ali z vložitvijo tožbe ali z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožeča stranka bi tako lahko pretrgala zastaranje svoje terjatve le s sprožitvijo sodnega postopka z regresnim tožbenim zahtevkom. Splošno znano dejstvo je, da odškodninski spori v Republiki Sloveniji običajno trajajo več let, v povprečju več kot tri leta, torej več kot znaša zastaralni rok. Zato je z izpodbijano drugostopno sodbo tožeči stranki odvzeta pravica, da pravočasno zahteva povračilo plačane odškodnine od tožene stranke.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da v primeru, ko je vložen zahtevek zoper zavarovanca za plačilo odškodnine, začne teči zastaranje za zavarovančev zahtevek zoper zavarovalnico z dnevom vložitve tožbe pri sodišču. Na takšen pravni zaključek napotuje že jezikovna razlaga, predvsem pa logična in tudi teleološka razlaga določb četrtega odstavka 380. člena ZOR oziroma četrtega odstavka 357. člena OZ. Navedeni zakonski določbi določata dva časovna trenutka za začetek zastaranja tovrstnih zahtevkov. Prvi je trenutek plačila s strani zavarovanca, drugi pa je trenutek vložitve tožbe v pravdi zaradi plačila odškodnine oškodovanca zoper zavarovanca. To pa najprej logično nujno pomeni, da nastop enega dejstva izključi upoštevanje drugega kot kriterija za presojo, kdaj je začelo zastaranje teči. Če je torej oškodovanec s strani zavarovanca prejel odškodnino, je izključena možnost, da bi zastaranje pričelo teči kasneje – z vložitvijo tožbenega zahtevka. Čim pa je vložen tožbeni zahtevek zoper zavarovanca, pa je izključen kasnejši trenutek plačila kot kriterij za začetek teka zastaralnega roka. Čim torej zavarovanec plača oškodovancu odškodnino, začne teči zastaranje za njegov zahtevek zoper zavarovalnico, če ne, pa ko je vložena tožba. V tem časovnem zaporedju je tudi zakonsko začrtan začetek teka zastaranja, ki tako razkriva jasen zakonodajalčev namen samostojno oz. posebej urediti dve možni življenjski situaciji (konkretna zakonska stanova). Če bi bil začetek zastaralnega roka vedno vezan na dan, ko bi zavarovanec škodo povrnil, bi bila tudi nesorazmerno izvotlena oziroma izničena tista dela cit. zakonskih določb, po katerih zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici začne teči od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino. S plačilom po že začetem pravdnem postopku bi se v nasprotju z zakonsko ureditvijo vselej premaknil začetek teka zastaralnega roka na kasnejši datum. Začetek zastaralnega roka je v primeru, ko zavarovanec škodo povrne oziroma plača odškodnino, tako vezan izključno na trenutek, ko je škoda prostovoljno plačana, ne da bi bilo torej treba oškodovancu v sodnem postopku uveljavljati ustrezen zahtevek. Navedeni zakonski določbi torej pomenita specialno ureditev v tovrstnih primerih, ko gre za regresne zahtevke iz zavarovalnih pogodb zavarovancev do zavarovalnice. Zato tudi ni sprejemljivo revidentkino zavzemanje za uporabo prvega odstavka 380. člena ZOR, ki na splošno veže začetek teka zastaralnega roka na dan nastanka terjatve, oz. na prvi dan v naslednjem koledarskem letu.(3)

8. Zato v spornem primeru nadalje ni mogoče uporabiti določbe 376. člena ZOR, na katero se še sklicuje revidentka, torej da zastaranje teče od trenutka, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Takšna razlaga tudi gramatikalno ni sprejemljiva, saj tožeča stranka ni oškodovanka v razmerju do zavarovalnice, temveč povzročiteljica škode oz. odgovorna oseba. Torej ne gre za oškodovanca kot regresnega upravičenca, temveč za zavarovanca kot povzročitelja škode, ki na podlagi zavarovalne pogodbe črpa svojo pravico do plačila zavarovalnine. Zato je za ta spor prav tako pravno nepomembno sklicevanje revidentke na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 430/2001 z dne 14. 3. 2002, ki rešuje vprašanje začetka teka zastaralnega roka za terjatev oškodovanca zoper zavarovalnico, torej neprimerljivo situacijo.

9. Ob povedanem je tudi pravno nepomembno revidentkino razglabljanje, ali obvestitev drugega v pravdi res pomeni pretrganje zastaranja, ki bi lahko šele omogočilo pravočasno vložitev njenega zahtevka zoper toženo zavarovalnico, oziroma vsaj povečalo takšno možnost. Že sama vložitev tožbe oškodovanca pa sicer toženi stranki (povzročitelju škode oziroma zavarovancu) ne le razjasni, da je on zatrjevani povzročitelj škode, temveč se lahko že tedaj seznani z izterjevano višino odškodnine oziroma za obseg škode, ki naj bi jo povzročil ter lahko preveri in oceni pravno relevantne okoliščine, navedene v oškodovančevi tožbi. Tako že tedaj lahko razpolaga z elementi, na podlagi katerih je bil postavljen ne le temelj, temveč tudi višina zahtevka in se odloči ali bo terjano odškodnino plačal ali pa se bo spustil v pravdo in počakal na pravnomočni zaključek postopka. Opisane okoliščine vsekakor mehčajo trdoto navedene zakonske ureditve, ki jo je treba upoštevati v spornem primeru. Zavarovancu torej razlaga razgrnjena v tej revizijski odločbi in vsebovana tudi v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje prav tako ne krši ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, kot še zmotno meni revidentka.

10. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo na podlagi 278. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Ur. l. SFRJ, št. 29/1978.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001.

Op. št. (3): Tudi v teoriji je bilo zavzeto stališče, da: „Pri zavarovanju odgovornosti zavarovanca proti oškodovancu velja za primer, ko odgovorna oseba plača škodo, poseben zastaralni rok, v katerem lahko odgovorna oseba uveljavlja svojo terjatev proti zavarovalnici. Rok začne teči teči šele od tedaj, ko oškodovanec zahteva odškodnino, sodno, oziroma če storilec sam povrne škodo, od dneva, ko to škodo povrne“ (glej S. Cigoj: „Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem“, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978; stran 362). To pa tudi po avtorjevem stališču očitno pomeni dvoje - prvič, da gre za specialno ureditev oziroma določitev začetka teka zastaralnega roka, ne upoštevaje siceršnja pravila o nastanku terjatve, in drugič - da le tedaj, ko zavarovanec sam – torej prostovoljno plača odškodnino, ne da bi bil sprožen ustrezni sodni postopek, začne teči zastaranje od trenutka plačila odškodnine, sicer pa že takoj - z vložitvijo ustreznega tožbenega zahtevka. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč pa izhaja, da tožeča stranka ni sama oziroma prostovoljno plačala odškodnine, ampak šele tedaj, ko je bil izdan pravnomočni sklep o izvršbi.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 235/2019
• UPRS Sodba I U 1349/2017-15
• VSRS sklep II Ips 207/2016