Sodba I Up 100/2014

Jedro

Glede na to, da Kvalifikacijska direktiva II oziroma pravni red EU ne določata razširitve kroga družinskih članov, ki lahko po načelu združitve družine pridobijo status begunca po osnovnem prosilcu, kot obveznost, ki jo morajo države članice vnesti v svojo zakonodajo, temveč le kot možnost, neposredna uporaba Kvalifikacijske direktive II, glede kroga oseb, ki se štejejo za „družinske člane“ ni mogoča že zaradi tega razloga. Kogentnih določb ZMZ, ki so s pravnim redom EU usklajene, pa tudi ni mogoče razlagati širše, kot so zapisane.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 893/2013-11 z dne 22. 1. 2014 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovi tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke, št. 2142-28/2012/23 (1312-04) z dne 15. 4. 2013, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena in tretjega odstavka 17. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila prošnjo tožnika, ki ima v Republiki Sloveniji od 4. 12. 2012 dalje priznan status begunca po Ženevski konvenciji, za združevanje družine v Republiki Sloveniji z mamo, očetom in bratom. Ugotovila je, da je tožnik postal polnoleten, zato za združitev z materjo in očetom v določbah v ZMZ ni pravne podlage. Ker se po prvem odstavku 16. b člena ZMZ bratje osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, ne štejejo med družinske člane, tudi ni pravne podlage za združitev tožnika z njegovim bratom.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožena stranka ni upoštevala sekundarnega prava EU, še zlasti ne Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II). V času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke (15. 4. 2013) rok za implementacijo Kvalifikacijske direktive II še ni potekel, vendar bi morala tožena stranka, upoštevajoč odločbe Ustavnega sodišča RS (U-I-155/11-13, Up-1056/11-15, Up-2012/08), namen določbe petega odstavka 23. člena te direktive v povezavi s 7. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) in 8. členom MKVČP vseeno upoštevati v skladu z navedeno sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) in stališči UNHCR. Upoštevala pa je le zaprt krog vnaprej točno določenih možnih družinskih članov (16. b člen ZMZ), kar je napačno. Tožena stranka v izpodbijani odločbi sekundarnega prava sploh ne navaja in tako ni ugotovila, ali je tožnik v času odhoda iz Somalije imel tesne in pristne družinske vezi s člani družine, ki jih navaja v prošnji za združitev z družino, in ali so bili ti v času odhoda tožnika iz izvorne države od tožnika pretežno odvisni v širšem pomenu te besede.

3. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je pravna podlaga za odločanje o prošnji za združevanje družine ZMZ, in sicer 17. člen v povezavi z 16. b členom, ki se glede na prehodne določbe (39. člen) Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-D) še vedno uporabljata. Kvalifikacijska direktiva II, ki jo je sodišče prve stopnje navedlo kot ključno pri odločanju v obravnavanem primeru, združevanja z družinskimi člani, ki niso v isti državi članici, kot je upravičenec do mednarodne zaščite, sploh ne ureja, zato v tem primeru ne more priti do neskladja med ZMZ in to direktivo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka kar sama neposredno uporabiti določbo petega odstavka 23. člena Kvalifikacijske direktive II, ker naj bi v ZMZ, ki nima primerljive določbe, glede tega obstajala pravna praznina. Meni, da mora razširitev „družinskih članov“ glede na določbo petega odstavka 23. člena navedene direktive sprejeti zakonodajni organ države članice in ne uradna oseba, ki odloča v nekem upravnem postopku. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje neupravičeno ni dalo skoraj nikakršne teže Direktivi Sveta 2003/86/ES z dne 22. 9. 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju Direktiva 2003/86/ES). Tudi v zvezi z Direktivo 2003/86/ES imajo države članice glede širitve kroga „družinskih članov“ možnost, da se same odločijo, ali bodo poleg družinskih članov, ki jih določa prvi odstavek 4. člena, kot družinske člane štele tudi druge osebe, ki sodijo v krog „razširjene družine“. Iz recitala 2 Direktive 2003/86/ES izhaja, da le-ta spoštuje temeljne pravice in načela, ki jih priznava Listina in 8. člen MKVČP. Sklicuje se na upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (I Up 321/2013). Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi odločba tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo, ki jo je vložil po svetovalki za begunce, meni, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz podatkov v upravnem in sodnem spisu izhaja, da je bi tožniku, roj. ... v kraju Mogadiš, državljanu Somalije, z odločbo tožene stranke, št. 2142-28/2012/12 (1312-04) z dne 22. 10. 2012 (ki je postala pravnomočna dne 19. 12. 2012), v Republiki Sloveniji priznan status begunca. Dne 15. 2. 2013 je tožnik pri pristojnem organu vložil prošnjo za združitev družine, in sicer z mamo, očetom in bratom. Tožnik je dne ... dopolnil 18 let.

7. Tožena stranka je svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za združitev z njegovimi starši in njegovim bratom utemeljila s sklicevanjem na drugi odstavek 17. člena v povezavi v 16. b členom ZMZ. Po drugem odstavku 17. člena ZMZ lahko oseba s priznano mednarodno zaščito zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani, določenimi v 16. b členu tega zakona. V 16. b členu ZMZ niso kot družinski člani navedeni bratje osebe s priznano mednarodno zaščito niti ne starši polnoletne osebe (tožnik je bil v času odločanja tožene stranke polnoleten) s priznano mednarodno zaščito. Po presoji tožene stranke za združitev (polnoletnega) tožnika z njegovimi starši in njegovim bratom, glede na določbe 16. b člena v povezavi s 17. členom ZMZ, v ZMZ ni pravne podlage.

8. Tožnik in sodišče prve stopnje menita, da bi morala tožena stranka pri odločanju o tožnikovi prošnji uporabiti ne le navedene določbe ZMZ, temveč tudi sekundarno pravo EU, zlasti Kvalifikacijsko direktivo II (peti odstavek 23. člena) in na podlagi ugotovljenega neskladja med navedeno direktivo in ZMZ uporabiti načelo lojalne razlage prava ter namen določbe petega odstavka 23. člena te direktive v povezavi s 7. členom Listine in 8. členom MKVČP neposredno uporabiti.

9. Kvalifikacijska direktiva II v petem odstavku v 23. člena določa, da lahko države članice določijo, da se ta člen uporablja tudi za druge bližnje sorodnike, ki so živeli skupaj kot člani družine v času odhoda iz izvorne države in ki so bili v tem času popolnoma ali pretežno odvisni od upravičenca do mednarodne zaščite.

10. V obravnavani zadevi je tako sporno, ali bi morala tožena stranka v postopku za združitev družine uporabiti le določbe ZMZ, ki točno določa krog družinskih članov ali pa bi morala neposredno uporabiti sekundarno pravo EU.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča v skladu z določbami 17. in 16. b člena ZMZ ter ob upoštevanju Direktive 2003/86/ES, Kvalifikacijske direktive II ter Listine, ni mogoče ugoditi prošnji za združevanje družine tudi z drugimi osebami, ki niso izrecno navedene v ZMZ (16. b člen). Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo (sodbe I Up 250/2013, I Up 321/2013, 423/2013) in tudi pojasnilo, zakaj navedenih direktiv ni mogoče neposredno uporabiti. Kvalifikacijska direktiva II (peti odstavek 23. člena) na katero se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, določa le priporočila oziroma možnosti državam članicam EU, da lahko, če se tako odločijo, razširijo krog oseb, ki lahko po načelu združevanja družine pridobijo status begunca v povezavi z družinskim članom, ki mu je tak status iz razlogov Ženevske konvencije v določeni državi EU že priznan.

12. Republika Slovenija Kvalifikacijske direktive II v času odločanja tožene stranke (15. 4. 2013) še ni implementirala v slovenski pravni red (rok za implementacijo se je iztekel 21. 12. 3013), Državni zbor pa tudi še ni odločal o tem, ali bo Slovenija razširila krog „družinskih članov“, ki so sedaj izrecno našteti v 16. b členu ZMZ. Tako kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v navedenih sodbah, na katere se sklicuje tudi v tej sodbi, je razširitev kroga družinskih članov, ki na podlagi združitve z družino in že pridobljenega statusa begunca ene osebe lahko pridobijo enak status v določeni državi, predmet zakonskega urejanja in ne, kot zatrjujeta tožnik in sodišče prve stopnje, pristojnega organa, ki odloča v posameznem primeru.

13. Glede na to, da Kvalifikacijska direktiva II oziroma pravni red EU ne določata razširitve kroga družinskih članov, ki lahko po načelu združitve družine pridobijo status begunca po osnovnem prosilcu, kot obveznost, ki jo morajo države članice vnesti v svojo zakonodajo, temveč le kot možnost, neposredna uporaba Kvalifikacijske direktive II, glede kroga oseb, ki se štejejo za „družinske člane“ ni mogoča že zaradi tega razloga. Kogentnih določb ZMZ, ki so s pravnim redom EU usklajene, pa tudi ni mogoče razlagati širše, kot so zapisane. Iz navedenega razloga tudi ni utemeljena trditev, da naj bi bil ZMZ v tem delu v neskladju s pravnim redom in da bi bilo zato treba zastaviti vprašanje za predhodno odločanje Sodišču EU.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča opredelitev družinskih članov v ZMZ ni v neskladju s 53. členom (zakonska zveza in družina) in 56. členom (pravica otrok) Ustave RS (v nadaljevanju URS) in tudi ne z 8. členom MKVČP. Različni slovenski zakoni za urejanje različnih razmerij (zakonska zveza, preživljanje, davki, socialna varnost) različno definirajo družino, kar je glede na to, da sestava družine ni ustavna kategorija, ustavno dopustno. Tudi posebne pravice otrok niso določene z URS, temveč z zakonom, zakonski ureditvi se prepušča tudi varstvo otrokovih pravic. Neposredna uporaba določb URS glede družinskih članov torej ni mogoča, saj jih URS ne določa. Prav tako iz MKVČP ne izhaja definicija družinskih članov niti za potrebe mednarodne zaščite niti za druge potrebe, zato tudi ni mogoče uspešno uveljavljati, da je v tem delu ZMZ v nasprotju z EKČP. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo (I Up 321/2013, I Up 423/2013). Ker Vrhovno sodišče meni, da ureditev glede družinskih članov v ZMZ ni v nasprotju z URS in tudi ne z MKVČP, ni prekinilo tega postopka in ni začelo postopka pred Ustavnim sodiščem RS.

15. Na drugačno odločitev tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zatrjevano pravno praznino in na nedopustno neenako obravnavanje (14. člen URS), če ZMZ nima enakih določb glede družinskih članov, kot jih ima Zakon o tujcih (v nadaljevanju Ztuj-2), ne vplivajo. Neutemeljeno je sklicevanje tožbe na določbe o družinskih članih v ZTuj-2, čeprav so v ZTuj-2 družinski člani opredeljeni širše. To pa še ne pomeni nedopustnega neenakega obravnavanja tujcev in prosilcev za mednarodno zaščito oziroma beguncev. Že njuna pravna položaja sta različna, kar je že lahko utemeljen razlog za različno ureditev. Tudi v ZTuj-2 (tretji odstavek 47. člena) se starši štejejo za družinske člane tujca le: če gre za mladoletnega tujca, če je pred prihodom v Republiko Slovenijo prebival v družinski skupnosti s starši, če jih je tujec po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati. Po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2 pa lahko izjemoma pristojni organ za družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji. V tej določbi je dana diskrecijska pravica pristojnemu organu, da se iz posebej utemeljenih razlogov razširi krog družinskih članov. Take določbe ZMZ nima, to pa še ne pomeni, da gre za nedopustno razlikovanje. ZTuj-2 pa tudi izrecno določa (četrti odstavek 3. člena), da se ZTuj-2 ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito, in za tujce, ki jim je bila v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita, razen če ni z zakonom določeno drugače.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka z zavrnitvijo prošnje tožnika (polnoletnega) za združitev družine s starši in bratom, ni kršila določb URS niti Listine in direktiv EU. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke glede pravilnosti uporabe materialnega prava v njeni odločbi utemeljena, tožba pa v celoti neutemeljena.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, utemeljeni so tudi njeni razlogi za takšno odločitev. Zato je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ugodilo in na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka odstavka 63. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1778/2014
• sodba I U 652/2011
• sodba I U 1062/2011